Iskanje preteklega časa v Afriki

Prosti čas | jul. '19

Kot bi rekel J., vse se spreminja, vse mine. Kdo je J.? Lep, mlad, s kožo v barvi temne čokolade, pravilnih potez, kot večina Gancev. In lepo dišeč. Pred malo več kot pol stoletja, ko sem prvič prišla v Gano, sem se morala o Gancih marsikaj naučiti. Da se kar naprej umivajo, če je le voda v bližini in imajo pet minut časa. Da brcajo žogo kot obsedeni in hodijo na vse nogometne tekme. Da se ves čas smejejo, da so policisti podkupljivi, če te ustavijo in v vozniškem dovoljenju najdejo bankovec, te izpustijo. Če bankovca ni, obstaja alternativa: poveš mu vic, in medtem ko se on reži na vsa usta, se mirno odpelješ.

Pol stoletja pozneje policisti še vedno ustavljajo, le da je zdaj navadno v ozadju še eden, ki ima v rokah strojnico. In vic ne pomaga. Kazen plačaš, ne dobiš potrdila in k znesku je treba dodati še kaj. »Za lačne policaje,« je imela navado reči Maja, novinarska kolegica, ki je prišla v Gano napisat novo knjigo. Tujec ne sme več najeti in sam voziti avtomobila. Najeti je treba šoferja ali kar taksi, ki te neverjetno poceni pelje, kamor hočeš. Peš ne prideš daleč. Akra, glavno mesto, je v teh desetletjih zraslo za več kot desetkrat. Nekdaj je mesto štelo nekaj več kot 400 tisoč prebivalcev, zdaj jih ima več kot pet milijonov. Lokalni prevoz v razdrapanih kombijih vodniki resno odsvetujejo. Avtobus je sicer čisto v redu, a vozi poredko in še redkeje tja, kamor bi človek hotel.

Tako je tri Ljubljančanke – Majo, sestro Vido in mene – večinoma vozil najet taksist Atu, ki je imel v taksiju klimatsko napravo, kar zelo prav pride. Ne zaradi vročine, vlage in prahu, ampak zaradi dima. Velik predel glavnega mesta je vlada oddala Nemčiji za odlagališče elektronskega odpada. Tega domačini noč in dan preiskujejo in žgejo. Po sredini odlagališča pelje hitra cesta. Pravijo, da je levo Sodoma, desno pa Gomora. Okna taksija zapreš, vključiš klimatsko napravo in se počasi v koloni voziš skozi črn smrdljiv (in strupen) dim.

Barbarina vas

Turisti na motorjih se polni saj na obleki in koži pripeljejo v Langmo, nekaj kilometrov iz Akre, v kateri nenehno pihlja svež zrak z Atlantika. Kopanje? Samo takrat, ko tokovi ne nosijo s seboj neverjetnih količin črne plastike, ki se ti ovija okoli nog. Ob tej obali leži Barbarina vas, ki je že skoraj dve desetletji pojem za popotnike. Bivanje v vasi ni drago, tu je tudi kuharica Mary, kakršne daleč naokoli ne najdeš, saj jo je izpilila Barbara Bizovičar, lastnica iz Slovenije.

Barbara je zgradila etno vasico, polno različnih koč, v kakršnih živijo Ganci po različnih predelih te bogate in relativno mirne države. Poleg zlata in vode imajo tudi nafto, ocean, bogat z ribami, banane, kakav (pri nas ga dobiš v Kraševih izdelkih), kavo, mango, banane …

In tako je mirna in bogata Gana v petih desetletjih postala meka za begunce iz Nigerije in Burkina Fasa. Poleg tega je tudi visoka rodnost, s katero so si starši zagotovili mirno starost, pokojnine so namreč redka dobrina uradniških upokojencev, prispevala k hitremu naraščanju števila prebivalstva. V Gani šele dve leti deluje ministrstvo za obvladovanje rodnosti. Posledice so vidne: ljudje nimajo vodovoda, nimajo kanalizacije, večina živi iz rok v usta. Plača učiteljice redko preseže 50 evrov na mesec, šolanje ne daje pravih rezultatov, kajti večina učiteljev je brez izobrazbe, temu primerna je »vzgoja«. Ni učitelja brez palice, in kot sta povedala učitelja prostovoljca iz šole montessori sredi Gane: »Mi v šoli Montessori otrok ne tepemo. Mi jih samo klofutamo!«

V petih desetletjih se je vse spremenilo. Otroci pri desetih še ne znajo brati, a znajo računati, saj mora večina že pred desetim letom pomagati doma – večinoma prodajati. Največkrat na glavi nosijo tudi po 30 kg težke košare. Ob cestah, kjer so zastoji prometa, prodajajo vse od vode do prigrizkov. Le cigaret nimajo. V Gani ne vidiš kadilca.

Svet je majhen

Raziskovanje Gane, ki je s sestro pred petimi desetletji nisva dodobra spoznali, saj sva bili premladi, naju je pripeljalo na sever v Tamale. Tam naju je našel J. (izgovori se Džej), ko sva najmanj pričakovali. Stal je v svoji temačni trgovinici čisto na začetku Art centra, ki je tako kot povsod tudi tukaj, na severu Gane, osrednja turistična točka. Temnopolti fant naju je tiho opazoval iz teme v ozadju trgovinice, tako ga nisva niti opazili. Oči sva imeli le za zapestnice in drugo turistično robo. Malo sva se posvetovali, malo sva komentirali, kar na lepem pa se je oglasil iz tiste teme in naju ogovoril po angleško, kajti to je uradni državni jezik v Gani, ki ima več kot 30 različnih lokalnih jezikov. Rekel je: »Ali sta vedve slučajno iz Slovenije? Jezik, ki ga govorita, zveni, kot da sta iz Slovenije.« Še preden sva si opomogli, pa je J. nadaljeval: »Ali sta mogoče iz Ljubljane?« Od začudenja sva lahko samo kimali, ko je očitno srečen pokazal vse bele zobe in še vprašal: »Pa mogoče poznata Lada?« Svet je res majhen.

Ko se odločiš za nekaj mesecev življenja na ekvatorju, to ni več le turizem, je preselitev. Turistu je vse novo, občudovanja vredno in lepo. Življenje, ki ni samo turizem, pa pokaže tudi drugačno sliko.

Kljub vsemu je bil dokaz, kako ti Afrika zleze pod kožo, vzdih mladega zgodovinarja iz Ljubljane, ki na Legonu, največji ganski univerzi, dela doktorat: »Ah, toplota, komaj sem čakal, da se vrnem.«

Marko je študij zgodovine končal v Ljubljani, na Legonu naredil magisterij in zdaj pripravlja doktorat o obdobju, ki je to deželo usodno zaznamovalo. Gana se je prva od kolonialnih dežel osamosvojila. Nekdanja angleška kolonija, znana kot Zlata obala, je pod prvim voditeljem Kwamejem Nkrumahom doživela kratko obdobje socializma in upanja v Nkrumahove vizije o panafrikanizmu. Vojaška hunta ga je vrgla z oblasti, sledilo je dolgo obdobje, ki sta ga zaznamovala korupcija in vsesplošno ropanje države. A stvari se obračajo. Obglavljen kip in muzej neuvrščenih spominjata na čas, ki očitno ni pozabljen. Dnevni radijski komentarji in pogovori o tistem času kažejo, da se Nkrumahovo ime ni izgubilo. Razen v muzeju neuvrščenosti. V njem je videti Nkrumaha z Nehrujem in vse voditelje, ki so se pridružili gibanju. Samo Titove fotografije ni nikjer.

Spraševanje ni prineslo rezultata, tudi direktor muzeja ni mogel o tem govoriti.

Je pa zato kustos sprejel nekaj bankovcev in na samem povedal, da je imela nekdanjo jugoslovansko ambasado po razpadu Jugoslavije v rokah Srbija, ki je stavbo z zemljiščem vred zapustila. Med zaposlenimi je bil tudi nekdo, ki je prinesel podpisan in žigosan papir, da je treba vrniti vse fotografije, na katerih je sam ali z drugimi državniki Josip Broz - Tito. Tako je v Gani izginila sled o Titovem delovanju v gibanju neuvrščenih. Za njim je edina sled na tabli, ki označuje Avenijo maršala Tita v enem najuglednejših stanovanjskih predelov v Akri.

Besedilo in fotografije: Lada Zei