Voda – prinašalka kruha
Stare pripovedi prinašajo sporočila iz davnine, prinašajo verovanja, tabuje, pripovedi o načinu življenja in mišljenja iz časov, do koder ne seže zapisana zgodovina. Ena teh starih pripovedi, ki so v današnji čas prišle po dolgi poti iz roda v rod, nam sporoča, kako smo Slovenci dobili kruh.
Na Koroškem je živel ribič, ki je na stara leta osivel in obogatel. Drava mu je dajala vsa leta toliko rib, da jih je leto za letom prodajal. Nekega dne je ribič vprašal Dravo: »Dravica, s čim naj ti povrnem vse, kar si mi dala?«
Drava mu je odgovorila: »Pojdi daleč po svetu. V daljnem kraju boš našel ljudi, ki imajo pšenični in rženi kruh. Kupi vsakega po en hlebec in mi ga prinesi!«
Ribič se je odpravil na pot. Odšel je v daljne kraje, našel kruh, pšenični in rženi, in ga prinesel domov. Vrgel je oba hlebca kruha v Dravo. Reka je začela naraščati. Poplavila je svoj desni in levi breg. Ko pa je voda odtekla, so iz zemlje začele poganjati drobne zelene rastlinice – rž in pšenica!
(Vinko Möderndorfer, Koroške pripovedke, Ljubljana, 1972)
Če prisluhnemo sporočilu te stare zgodbe, bomo izvedeli, da smo tako dragoceno darilo, kot je kruh, dobili samo zato, ker je bil naš davni ded spoštljiv do narave, ker ji je bil hvaležen. Pogovarjal se je z reko kot s sebi enakovrednim bitjem. Kako dragoceno sporočilo iz davnine, iz časov, iz katerih nimamo pisanih poročil.
Danes, v času naše ohole civilizacije, je utihnila govorica rek, iz rek so zbežale vodne vile, umaknili so se tudi povodni možje, še več kot to – iz rek nam danes bežijo celo ribe in raki!
