Za človeškost – s filozofijo naprej in do konca!
Razmišljanja (na koncu Zdravja)
Duha posameznega človeka bi si lahko predstavljali kot hišo, ki ima nešteto sob. Skozi svoje življenje se človek sprehaja po tej hiši in odkriva njene sobe, v katere se lahko tudi vrne. Ene sobe so svetlejše, barvitejše, druge temnejše, bolj sive. In v enih se človek zadrži več časa, v drugih manj.
Pred kratkim sem spoznala gospo F., ki je zakorakala v drugo polovico svojih devetdeset let in živi v domu upokojencev. V življenju je veliko prehodila, najraje je hodila v naravo, ki jo je tudi zelo natančno opazovala. Tudi slikala in risala in pesnila je. Zadnja leta se ji je življenje obrnilo na glavo, saj je po več padcih ostala tako rekoč prikovana na posteljo in aparat s kisikom. Toda vendarle še vedno tudi hodi – sprehaja se po hiši svojega duha, kjer še naprej odkriva njene sobe. Zadnje čase zelo rada potuje po Aljaski. Namreč skupaj s pustolovci v oddajah, ki jih gleda po televiziji. O teh svojih potovanjih tudi pripoveduje drugim. Vendar pa vsakič, ko vstopi v sobo svojega duha, kjer je na Aljaski, tudi dobro ve, da je oziroma je bila v resnici tukaj in ne tam. Tudi med mojim obiskom je pripovedovala o tem, kako je bilo na Aljaski. Spominjala me je na mojega petletnega sina, ko mi pripoveduje o kakšni podobni sobi svojega duha, pri čemer prav tako dobro ve, kje je bil v resnici.
Sobe, kjer gospa F. potuje po Aljaski, so zelo svetle, barvite. Vsaj za gospo F. To lahko razberemo iz njenega pripovedovanja. Ki pa je pravzaprav tudi edini način, kako lahko o teh sobah vemo kar koli. Neposredno si jih lahko ogleduje samo gospa F.
Neposredno si lahko ogledujemo samo svoje sobe duha, sobe duha drugih ljudi pa samo posredno. Skozi njihovo pripovedovanje, tako da o njih govorijo – z besedami pa tudi na primer z gestami, izrazom na obrazu. Tako v primeru posrednega ogledovanja kot tudi v primeru neposrednega ogledovanja pa se neizogibno zgodi večje ali manjše popačenje predstave. Tako lahko sobo koga drugega kot tudi svojo sobo vidimo tudi kot precej bolj temno, sivo ali pa precej bolj svetlo, barvito, kot je v resnici.
O sobah duha drugih ljudi torej ne moremo ničesar resnično vedeti. Zato pa tudi ni upravičeno reči, da nekdo s starostno demenco, ki med gledanjem televizije, na kateri se vrti recimo oddaja o Aljaski, nepremično zre v daljavo, že ne more biti v sobi, kjer potuje po Aljaski. Nasprotno, čisto lahko je v tej sobi. In ob kakšni drugi spodbudi bo čisto lahko v drugi sobi. V filozofskem krožku, na primer, bo čisto lahko v sobi, kjer bo filozofiral – se spraševal o sebi in svetu okoli sebe oziroma o vrednotah, idejah, po katerih ljudje živimo in veljajo za samoumevne.
Bolj upravičeno je torej za vsakogar dopuščati možnost dostopa do katere koli sobe duha. Tudi do sobe za filozofijo. Ali bolje, v prvi vrsti do teh sob. Kajti sobe za filozofijo so pravzaprav čisto posebne sobe – med sprehajanjem po hiši svojega duha jih človek nujno odkriva. To pa zato, ker je prav to, kar človek počne v teh sobah, ta njegova dejavnost, ki tudi ni preprosto njegova domišljija in o kateri lahko govorimo tudi kot o dejavnosti, skozi katero človek avtonomno spreminja svoj jaz, ki se tako poraja v novi, boljši obliki, prav ta človekova dejavnost je tisto, česar ni zmožna nobena druga žival. Torej s tem, ko vsakomur dopuščamo možnost dostopa do teh sob, vsakomur dopuščamo možnost dostopa do človeškosti. Oziroma: za vsakogar dopuščamo možnost, da je človek do konca svojega življenja.
