LITERARNE STRANI

Prosti čas | jul. '19

Dolga nedelja

Prebudila sem se v ranem jutru, ko so se onkraj okna začele oglašati ptice. Zdaj, ko se zgodaj zdani, je tako vsako jutro. Nabrala sem si že dokaj let in ura ni več moj gospodar. Najprej pomislim, kateri dan v tednu je. Spet je nedelja. Nedelje ne maram, odkar živim sama v preveliki hiši.

Zadnja leta sva bila oba z možem, takrat je bilo še kar vzdržno. Vendar sem iskreno želela, da bi odšla pred njim. Tudi on je venomer ponavljal, da si želi hitre smrti, brez dolgotrajnega poležavanja. Tedaj je človek v nadlego drugim in samemu sebi. Njega je Bog uslišal. Kako bo z menoj? Na to pomislim vsak dan. Ja, le vdova ve, da je bilo moževo smrčanje najlepša pesem …

Štiri otroke sva imela. Drug za drugim so odšli v mesto. Takrat so pač bili takšni časi, takšna prekleta politika, da si bil butec, če si bil kmet. Samo od zemlje naša družina res ne bi mogla živeti, pa vendar ... Ko se zdaj vračajo na kratek obisk domov in vidim, da jim je dobro, jim iz srca privoščim lagodnejše življenje.

Ob nedeljah še vedno hodim v cerkev. Kadar je tako lepo vreme, kot je danes, se peljem s kolesom. Včasih srečam med potjo kakšno znanko, rada poklepetam, a ne maram praznega govorjenja, čenč in radovednosti: »A ti si pa še vedno kar sama tam gor?« Češ, kako to, da se nihče ne vrne nazaj. Tako pač je!

Ko se vrnem domov, zamesim testo za kvašeno pecivo. Vedno kaj dobrega spečem, ker vsako nedeljo pričakujem otroke z družinami. Ali vsaj koga izmed njih. Danes sem spekla pehtranovo potico. Včasih so jo vsi imeli radi. Zdaj so preobjedeni vseh dobrot iz trgovine, vendar jo še vseeno iz vljudnosti pohvalijo.

Po kosilu sem se, kot vsak dan, malo odpočila. Le za nekaj trenutkov sem zadremala in dozdevalo se mi je, da je nekdo potrkal na vrata. Planila sem kvišku in vsa omotična pohitela k vratom. Čudno, nikogar ni bilo! Kar stala sem tam v upanju, da bo kdo z nasmehom prišel izza vogala. Ker ni bilo nikogar, sem si ogrnila plet in šla počasi skozi sadovnjak, a le tako daleč, da bi videla, če bi kdo medtem prišel. Kar nekajkrat sem se sprehodila tja in nazaj. Postalo mi je tako strašno dolgčas, da se nisem mogla lotiti nobenega dela. Gledala sem dol po cesti, za vsak avto, ki se je pripeljal izza ovinka, sem upala, da bo zavil v klanec na našo prašno pot. Sonce je že zahajalo za gozdom, celo pooblačilo se je. Zdaj bi res že moral kdo priti, sem si skoraj glasno ponavljala. Po navadi se med seboj dogovorijo, imajo tiste prenosne telefone, ali kako jim že rečejo. Najlepše je takrat, ko pridejo vsi. Kadar kaj praznujemo ali kar tako, če je lepo vreme. Ampak saj je danes bilo lepo vreme! Zdaj se je že sladilo, potegnil je severni veter. Brr! Letos je toliko vetra. Moram noter. V hiši še vedno nimam obstanka. Primaknem si stol k oknu, vztrajno gledam dol na našo pot. In čakam. Kot otrok sem, ki mu je bilo nekaj obljubljeno. Mrači se že.

Nikogar ni bilo.

Pozabila sem, da od kosila nisem še nič jedla. Počasi, brez volje vstanem in se namenim skozi vrata. V kuhinji me čaka še čisto cela pehtranova potica. Topla je tako lepo dišala. Odrežem si kos, ga položim na krožnik in počasi pojem. Nato si odrežem še drugi kos.

Nedeljski večer si krajšam s preveliko pehtranovo potico.

Minka M. Likar

Poljubček

 Zaslišala sem hrup avtomobila, ki je zapeljal na naše dvorišče. V naslednji minuti je motor utihnil in oglasil se je naš kuža. Z zadovoljnim in dobrikajočim se cviljenjem je pozdravil prišleka. »To bo nekdo od domačih,« sem pomislila in stopila na hodnik.

 Štiriletni vnuček Nejc se je počasi vzpenjal po stopnicah. Pozorno je dvigoval noge in premagoval stopnico za stopnico. V desni roki je visoko nad glavo držal črno-belo vrečko z motivom šahovnice. »V njej nese eno od svojih igračk,« sem pomislila. Tako kot vsakokrat, ko prideta z bratom na obisk ali krajše počitnice.

Še nekaj stopnic in bil je pri meni. Dvignila sem ga v naročje, stisnila k sebi in poljubila. Tudi on se je stisnil k meni, roko pa je držal iztegnjeno, da ne bi pomečkala vrečke. »Babi, to je darilo zate. Samo ti ga pošilja. Bolan je in z mamico sta ostala doma. Z očijem sva prišla sama.« Samo je moj prvi vnuk. Star je šest let in hodi v prvi razred.

Presenečena sem postavila vnučka na tla in vzela ponujeno vrečko. Bila je peresno lahka in na vrhu speta z zeleno zaponko. Že sem jo hotela odpreti, ko se je vnuček oglasil: »Ne odpri je, da ne bo ušel ven!« Kdo, kaj, sem razmišljala. V tistem se je oglasil še sin, ki je prišel do naju: »Najprej preberi pismo.« Šele takrat sem opazila, da je na vrečko s spenjačem pritrjeno tudi pismo. Na skrbno zloženem listu je pisalo z velikimi tiskanimi črkami: DRAGA BABI, V VREČKI JE ZATE EN POLJUBČEK. SAMO

Srce mi je zaigralo. Tako izvirnega in lepega darila še nisem dobila. Takoj sem poklicala vnuka, se mu zahvalila in povedala, da je to najlepše darilo, kar sem jih kdaj dobila. Vprašala sem ga, kako se je spomnil nečesa tako lepega.

 Ko sta se moj sin in mlajši vnuček odpravljala k nam na obisk, jima je snaha naročila, da naju z možem pozdravita. Takrat se je oglasil Samo, da mi pošilja poljubček … »Mami, daj mi eno vrečko,« jo je prosil. Dala mu jo je, radovedna, čemu jo bo potreboval. Šel je v sobo, zaprl vrata, in ko se je vrnil, je stiskal zgornji rob vrečke. Prosil je za vrvico ali gumico. Mami ga je vprašala: »Kaj si dal v vrečko?« Zdelo se ji je, da je prazna. Odgovoril je: »Poljubček za babi.« 

 Njegovo darilo sem držala v rokah kot največji dar. Položila sem ga na nočno omarico in vsak večer, preden grem spat, ga pobožam z očmi in zaspim z mislijo, da je v njem vnukov poljubček zame.
Mira Smrkolj

Kako smo policaja spravili v kanalizacijo

 To zgodbo pišem v počitniški hiški. V naravi med drevesi, kjer še vedno stojita stara lesena lokomotiva in gugalnica, ki ju je mož naredil za vnuka. Ko sem gledala gugalnico, sem se spomnila pripovedovanja gospe Joli: »Imela sem srečo, da sem odraščala v ulici, kjer je bilo veliko otrok. Vsi smo bili živahni, vsi smo se radi igrali. Tudi gugali bi se, a nismo imeli gugalnic.« 

»Si vas že predstavljam,« sem se zasmejala. »Ste si jih naredili sami?«

 »Mhm, kar dobro smo se znašli, le poslušajte,« je rekla. »V Piranu pred muzejem je stala stara ribiška ladja. Menda se je imenovala Krpan in imela je prav tako stare, že preperele vrvi. A za nas otroke so bile dobre. Prijeli smo se za zgornjo vrv, na spodnjo smo se usedli in se zibali.«

 »Zibali?«

 »Ja, zibali smo se, ker je morje valovalo, ladja tudi in z njo še mi.« Opazovala sem jo. Nasmejano in veselo. Preplavilo me je občudovanje te skromne žene. Njena moč, veličina človeka, ki je na invalidskem vozičku in hudo bolan, a poln hudomušnih zgodb in pesniške žilice. Zamaknjeno sem jo gledala in šele njeno nadaljevanje me je predramilo.

 »Nekega dne nas je od daleč opazoval policaj. Vedel je, da so vrvi stare in slabe, pa nam je hotel pomagati.«

 »Se je ustrašil za vas?« sem jo vprašala.

 »Mislim, da se je, zato je stopil po stopnicah, ki so z obale vodile do vode. Ampak ni vedel, da so stopnice spolzke.«

 »Da so spolzke, vem celo jaz. Ponekod porasle z mahom ali pa tako spolzke …«

»Tako, da te odnese kot iz topa! Tudi njemu je spodrsnilo in padel je naravnost v morje. Mi pa smo prasnili v smeh in se drug za drugim izmuznili z ladje,« je rekla vsa nasmejana.

 Razumela sem, da ni mogla zadržati smeha, saj je bil spomin na ta dogodek in otroška leta še vedno zelo močan.

 »Otroci smo se mu smejali, ker je padel v vodo, in to prav pred kanalizacijsko cev.«

 Čeprav sem si predstavljala to situacijo, se mi je ubogi policist zasmilil. Vprašala sem jo: »Kako je bilo potem z njim in vami?«

 »Mi smo poskakali na kopno in se mu skrili na drevo v majhnem parku. Policaj je popolnoma moker prilezel ven, preklinjal, se jezil, grozil, da nas bo zatožil staršem, ampak glede na to, da je bil ves moker, nas ni iskal prav dolgo. Odšel je in pozabil na ta dogodek.«

 »Se vam je vsaj zasmilil?«

 »Prav nič se nam ni smilil, prav nič nam ni bilo hudo, saj smo se hoteli gugati, on pa nas je pregnal,« je odločno in iskreno odgovorila ter me pogledala naravnost v oči.

 Pokimala sem, jo vso vedro in nasmejano gledala in se spomnila besed modre starke: niti najboljša hrana in prehranski dodatki ti ne koristijo brez veselja do življenja, ljubezni in hvaležnosti. Mislim, da prav tega ne manjka gospe Joli, zato ni čudno, da tako pogumno živi sleherni dan in z nasmehom stopi tudi k našim bralnim uram.

Darinka Kobal

Izberem, kakšen bo moj dan

Ko se zbudim,

 košaro počutij na mizo postavim.

Izbiram,

kaj bom v sebi nosila ta dan,

in v misli svoje si dam.

V košari odrivam stran:

slabo voljo,

jezo,

zamerljivost,

občutljivost,

žalost,

osamljenost,

dolgočasnost.

V torbico svojo pa zbašem:

veselje,

smeh,

prijaznost,

dobrohotnost,

odpustljivost,

družabnost

in potrpežljivost.

Vanjo še zlato sonce stlačim,

prijateljem lepe misli pošljem

in rdečo rožo narišem.

Zvečer si lahko zapišem:

»Danes sem imela čudovit dan,

s soncem obsijan,

 z dobrim počutjem in prijatelji obdan.«                          

Veronika Perše

Rojstvo

Če rojen si po pomoti, ti užival boš v samoti, sprejel boš vse,

kar pride ti naproti, in smejal se boš,

ko znašel se boš v zmoti, ker itak rojen si po pomoti.

Če na ta svet prišel si pač slučajno,

ne nadejaj se,

da tvoje bo življenje sijajno.

Morda vrtel na ulici boš staro lajno,

mogoče v sanjski službi služil bodeš bajno,

a še naprej na svetu tem boš le slučajno.

Če starši tvoji otroka so želeli si dejansko,

tvoje bo življenje sanjsko,

že od malih nog počel prav vse boš plansko.

Življenje ti bo teklo brez oznake »dramsko«,

ker so starši določili ti življenje samsko,

da v življenju res vse lahko počel boš plansko.

Ana Anžel

S teboj v mislih bom zaspal

S teboj v mislih bom zaspal

in se spominjal poljubov Valentina,

ko v objemu tvojem sem pristal:

šepet, vzdih, stisk, mir, tišina ...

Ko na ležišče sva polegla,

sem z roko segel v kodre las,

drug po drugem sva si segla,

vse prehitro nama je tekel čas.

V objemu tesnem življenja tok

pluje v neskončne dimenzije …

Ko v poljubih se izmenja sok,

dvoje enosti se v skupno zlije:

kar pred tem bila sva dva,

zdaj postala eno sva.

Jožef Praprotnik