PISMA BRALCEV

jul. '19

Sobivanje starejših

Pohvalno je, da je končno tudi področje sobivanja v naši družbi deležno potrebne pozornosti. V kratkem času so bili tako v Dnevniku kot v reviji Vzajemnost objavljeni dobri članki na to temo. A to ne spremeni dejstva, da tudi na tem področju nedopustno zaostajamo za mnogimi državami.

No, vsaj dve osebi je treba pohvaliti, in to gospo Ogrin, ki si že vrsto let prizadeva za informiranje in ozaveščanje, ter gospoda Prezlja, ki je s popolnoma zasebno pobudo edini v vsej Sloveniji (!?) uresničil primer sobivanja. Vse drugo je kup papirjev in obljub posameznikov ter ustanov.

Sam imam osebno izkušnjo, zato se tudi oglašam. Za sobivanje sem se ogrel že takoj po prvih informacijah leta 2013. Tisti, ki stanujemo v bloku, imamo celo nekaj podobnih izkušenj med dobrimi sosedi. Najprej sem hotel zamenjati večje stanovanje za manjše, a ni bilo uspeha; nato sem hotel kupiti varovano stanovanje (a so bila večinoma izjemno drage betonske kletke); potem sem dvakrat objavil oglas v reviji Vzajemnost (odziv je bil presenetljivo skromen, z nekaj ogledi pa tudi ni bilo uspeha); nato sem sodeloval v interesni skupini pri Zvezi društev upokojencev (kjer se po šestih letih še vedno občasno samo sestajamo); in nazadnje poskusil pridobiti najemno varovano stanovanje (kjer pa je treba na listi čakati vsaj dve do tri leta). Moje šestletne zgodbe še ni konec, vendar se očitno ne bo končala s sobivanjem.

In v čem je problem? V tem, da se v vseh drugih državah to rešuje sistemsko prek ustreznih ustanov ali po zakonu veljavnih združenj, pri nas pa čakamo samo zasebno pobudo. Razne ustanove (ministrstvo za okolje, ministrstvo za delo, družino, združenje občin, Zveza društev upokojencev Slovenije, Stanovanjski sklad RS, Nepremičninski sklad PIZ, MO Ljubljana) le podpisujejo kopico papirjev, nihče pa ne prevzame pobude za sistemsko ureditev ali rešitev.

Za piko na i smo na zadnjem sestanku interesne skupine izvedeli tudi, da nas je že prehitela Hrvaška oziroma mesto Zagreb, ki ima podobno sistemsko ureditev kot Dunaj, in da so si direktorji vrste pristojnih ustanov iz Slovenije pravkar ogledali primere sobivanja v tujini. Glede na hitrost naših ustanov in birokracije je upravičeno pričakovanje, da nas sistemska rešitev čaka v naslednjih šestih letih (ali skupaj od prvih začetkov pred šestimi leti dvanajst let). Glede sistemske ureditve sobivanja v Sloveniji ostaja za starejše torej samo upanje, da bo medtem sprejet vsaj zakon o lahki smrti (evtanaziji).

 Janez Zadravec, Ljubljana

Pohvala Psihiatrični bolnišnici Vojnik

Veliko je kritik čez zdravstvo in zdravnike v Sloveniji in malo pohval. Nisem še zasledil pohvale za zdravnike in osebje v psihiatričnih bolnišnicah. Vzrok je verjetno to, da je ljudem, ki potrebujejo tovrstno pomoč, nerodno o tem govoriti. Ker spadam med tiste redke paciente, ki jih o tem ni sram govoriti, bom opisal svojo izkušnjo v Psihiatrični bolnici Vojnik.

Že pred 15 leti sem zaradi depresije potreboval njihovo pomoč. Kljub rednim kontrolam pri psihiatrih v bolnici in jemanju zdravil se mi je stanje letos januarja tako poslabšalo, da sem moral spet poiskati pomoč v tej ustanovi. V nedeljo so me sprejeli na zaprti moški oddelek. A ko te prijazno sprejme medicinsko osebje, ti je že lažje pri srcu. Po dveh dneh sem bil premeščen na odprti oddelek A, ki ga vodi prijazna zdravnica dr. Valentina Winkler Skaza. Zelo prijazni so tudi medicinske sestre in tehniki, to so: Carmen, Patricija, Grega, Anita, Irena, Brigita in Lidija, ki skrbijo za paciente 24 ur na dan.

Nastanjen sem bil v sobi s petimi posteljami in kopalnico. Na oddelku so predvsem starejši bolniki (od 60 do 90 let), oddelek sprejme do 20 pacientov. Urnik je tak: zjutraj nas zbudi prijazen glas sestre, po osebni higieni sledi telovadba, ki jo vodi eden od pacientov ali pacientk, po zajtrku je čas za skupinsko pogovorno terapijo, nato delovno terapijo, ki jo vodi terapevtka Nataša, ki nas ob četrtkih pelje na sprehod v okolico. Tudi po kosilu je na vrsti še kakšen sestanek skupine, sledi delitev zdravil, popoldne pa je prosto z možnostjo sprehoda v mesto, obiski in družabne igre so do večerje, ob 22. uri pa je čas za nočni počitek. Ob petkih dopoldne gre večina pacientov za konec tedna domov, vrniti se morajo v ponedeljek zjutraj.

Odpuščen sem bil 9. maja in se vsem iskreno zahvaljujem za res prijazen in strokoven odnos do pacientov. Namen mojega pisanja je tudi ta, da naj ljudje, ki se znajdejo v duševni stiski, brez sramu poiščejo pomoč v podobnih ustanovah, kot je Psihiatrična bolnišnica Vojnik.

Jože Jurc, Slovenske Konjice