Sodobno življenje obremenjuje ledvice
V Zvezi društev ledvičnih bolnikov Slovenije so opozorili, da skorajda ni človeka, ki ne bi imel tveganja za nastanek trajne in napredujoče ledvične okvare. Med dejavniki tveganja so namreč povišan krvni tlak (kdaj ste si ga nazadnje izmerili?), holesterol, srčno-žilne bolezni in sladkorna bolezen, te pa pestijo velik delež prebivalstva. Pri nas ima namreč čezmerno težo več kot polovica odraslega prebivalstva, vsak peti moški in vsaka deseta ženska nad 65 let ima sladkorno bolezen, vsaka tretja oseba po 55. letu in vsaka druga po 80. letu pa bolezen srca ali ožilja.
Med dejavniki tveganja za ledvično bolezen sta še periferna arterijska bolezen (ima jo vsaka šesta oseba po 55. letu) in povišan holesterol (dve tretjini odraslih). Tveganje pomenijo tudi sečni kamni, povečana prostata pri moških, avtoimunske bolezni, družinska obremenjenost in kajenje. Delovanje ledvic pa se že samo po sebi nekoliko poslabša tudi s starostjo. Tako ne preseneča ocena, da ima kronično ledvično bolezen že vsaka deseta oseba.
Preiskave krvi in seča
Ker bolezen ne boli in nima posebnih znakov, veliko bolnikov zdravnika obišče pozno, včasih celo tako pozno, da je že potrebno zdravljenje kronične ledvične odpovedi. Zato je koristno, da pri vseh naštetih skupinah s povišanim tveganjem zdravniki naredijo preiskavo krvi in seča – dostopna je v vsakem laboratoriju. Pri preiskavi, ki se imenuje ocena glomerulne filtracije (oGF), glede na vrednosti kreatinina ocenijo, kako dobro se čisti kri v ledvicah. V seču pa so pozorni na preveliko količino beljakovin (proteinurija) in prisotnost rdečih krvničk.
Testiranje je po 50. letu starosti smiselno že za vsakogar, ker se simptomi ledvične bolezni običajno pojavljajo pozno, ko so ledvice že okvarjene. Takrat je seč lahko videti krvav ali rjav ali pa se peni (zaradi beljakovin). Otečejo oči, obraz in noge, pojavijo se zvišan krvni tlak, pogosto odvajanje seča, še posebno ponoči, ali zmanjšano odvajanje seča, ki ni sorazmerno s popito tekočino, redkeje tudi bolečine v ledvenem predelu. V kratkem času se lahko zaradi zadrževanja vode, ki je ledvice ne morejo izločiti, telesna teža poveča.
Zelo pozno pa se pojavijo še drugi znaki, kot so slabost, pomanjkanje teka, bruhanje, driska, srbenje kože, bolečine v prsih in težko dihanje.
Najbolje je preprečiti
Večina ljudi hrano preveč soli, kar dviguje krvni tlak. Ta poškoduje tako srce in ožilje kot tudi ledvice. Eden izmed ukrepov, ki jih lahko torej sami sprejmemo za zaščito ledvic, je varčevanje s soljo in kuhanje s svežimi sestavinami. Največ soli namreč dobimo z industrijsko pripravljeno hrano in kruhom. Poleg tega pa so pri preprečevanju bolezni ledvic pravzaprav pomembni vsi drugi ukrepi za zdravo življenje, kamor spadajo redno gibanje, vzdrževanje primerne telesne teže, zdrava prehrana z veliko sadja in zelenjave ter prenehanje kajenja in pitja alkohola.
Pomembno je tudi, da popijemo dovolj vode, vendar ne pretiravamo z mineralnimi ali gaziranimi pijačami ter sokovi z dodanim sladkorjem, in tako pomagamo ledvicam, da lažje odstranijo presnovke iz telesa. Popiti je treba toliko, da v enem dnevu, če smo sicer zdravi, izločimo dva litra seča. Le ljudje, ki že imajo napredovalo okvaro srca, jeter ali ledvic, ne smejo veliko piti, ker se voda zaradi bolezni zadržuje v telesu. Pazljivi moramo biti tudi pri jemanju protibolečinskih zdravil. Če jih jemljemo pogosto, dolgo časa in v prevelikih odmerkih, lahko nekatera (na primer nesteroidni antirevmatiki) poškodujejo ledvice. Poleg tega redno merimo krvni tlak in krvni sladkor ter ju imamo pod nadzorom. Bolniki z okvaro ledvic imajo veliko večjo verjetnost, da zbolijo tudi zaradi srčno-žilne bolezni, ledvice in srce so namreč neločljivo povezani. Pomemben znak večjega tveganja za srčno-žilne zaplete je prisotnost beljakovin v seču.
Škoda, ki si jo z nezdravim življenjskim slogom povzročamo, se skozi življenje kopiči. Z zdravim načinom življenja in ob pomoči ustreznih zdravil pa lahko uspešneje upočasnimo tudi napredovanje že nastale ledvične bolezni in preprečimo končno odpoved ledvic.
Ukrepi, ko pride do slabšega delovanja ledvic, niso enostavni. Poleg zdravil je zelo pomembna dieta.
- Ob zvišanem krvnem tlaku je treba jemati zdravila.
- Ob oteklinah se zmanjša vnos tekočine. Treba je jemati zdravila, ki pomagajo izločiti odvečno vodo iz telesa.
- Pozni zaplet – slabokrvnost in utrujenost – zdravijo z injekcijami epoetina in jemanjem železa.
- Zaradi zadrževanja kislin v telesu bolniki jemljejo sodo bikarbono.
- Zaradi kopičenja fosfatov v krvi so potrebni dieta z omejitvijo vnosa fosfatov, ki so v mleku, mlečnih izdelkih, mesu, konzervirani hrani, gaziranih pijačah, oreščkih in drugih živilih, ter zdravila, ki fosfate vežejo nase.
- Ob slabšem odvajanju vode se lahko v krvi kopiči kalij (motnje srčnega ritma), zato je treba omejiti tudi vnos kalija (zelenjave in sadja).
Nadomestni čistilni servis
Če ledvične bolezni vendarle ne moremo preprečiti in ta postane kronična, lahko postopno pripelje do končne ledvične odpovedi. Glavna naloga ledvic je, da iz telesa s sečem odstranijo škodljive presnovke in odvečno tekočino ter ohranjajo ravnotežje kemičnih snovi. Ko pride do končne odpovedi ledvic, je zato nujno nadomestno zdravljenje. To pomeni, da se čiščenje krvi nadaljuje z »umetno ledvico« (hemodializa), trebušno dializo (peritonealna dializa) ali novo ledvico (po presaditvi), sicer bi bolnik zaradi zastrupitve telesa (uremije) umrl. Ne glede na vrsto zdravljenja, pa le-to pomeni korenito življenjsko spremembo.
Slovenski strokovnjaki so pripravili predlog novega modela zdravstvene obravnave ljudi s kronično ledvično boleznijo. Program daje večji poudarek preventivi, ki vključuje spodbujanje zdravega načina življenja, in zgodnjemu odkrivanju bolezni, v katero se z upoštevanjem dejavnikov tveganja in napotitvijo pacientov iz rizičnih skupin na presejalne preiskave vključijo družinski zdravniki. Predlog vključuje tudi več sodelovanja družinskih zdravnikov in nefrologov pri procesu zdravljenja, pri čemer je osnovni cilj upočasniti napredovanje kronične ledvične bolezni. To je nujno, saj tudi breme ledvične bolezni narašča in pogosto spravi bolnika v socialno stisko, za zdravstvo pa predstavlja velik strošek.
Bolniki dobijo veliko podpore v katerem od 12 regionalnih društev, ki so združena v Zvezo društev ledvičnih bolnikov Slovenije. Veliko koristnih informacij najdete na njihovi spletni strani: https://zdlbs.si. Zveza deluje 30 let, Društvo ledvičnih bolnikov Ljubljana pa celo 40 let. Jubileja so sredi junija praznovali v Logatcu, od koder je prvi bolnik s presajeno ledvico v Sloveniji – presadili so mu jo 2. junija 1976. V teh desetletjih so bolniki zaradi napredka medicine, tehnološke znanosti in zdravstvenega sistema dobili nove možnosti za preživetje in boljše življenje s končno ledvično odpovedjo.
170 litrov na dan
Ledvice so zadaj v trebušni votlini ob hrbtenici tik pod rebri in spadajo med sečila. V njih se vsak dan prečisti 150 do 170 litrov krvi, ki pripotuje po ledvični arteriji in odpotuje po veni. Arterija se razveji v številne žilne kapilare, ki se končajo v posebnem klobčiču, imenovanem ledvično telesce (glomerul), ki skupaj s cevko (tubul) sestavlja nefron – osnovno dejavno ledvično enoto, ki jih je okoli milijon. Tekočina se prefiltrira skozi ledvična telesca v cevke. Večina se je nato posrka nazaj v kapilare, odpadni del pa po cevkah potuje naprej v sredico in sečevod.
Glavne naloge ledvic
Med pomembnimi nalogami ledvic so:
- odstranjevanje škodljivih presnovkov,
- uravnavanje ravnovesja vode in elektrolitov (na primer natrija in kalija),
- vzdrževanje ustreznega kislo-bazičnega ravnovesja krvi,
- uravnavanje krvnega tlaka (hormon renin),
- uravnavanje števila rdečih krvnih telesc (hormon eritropoetin) in
- proizvajanje dejavne hormonske oblike vitamina D, ki je nujen za ravnovesje kalcija v telesu in vpliva na zgradbo in trdnost kosti.
