Kjer preteklosti ni in vendarle je

Prosti čas | jul. '19

Vandramo po Sloveniji

Slikovita reka Gračnica, nekoč sveta reka

To bo pot k ozvezdju Oriona. Brez skrbi, nihče vas ne vabi na pot v vesolje, le k njegovemu odrazu na Zemlji. Potovanje po dolini 18 km dolge reke Gračnice lahko začnete iz Rimskih Toplic, kjer se najprej peljete čez Savinjo v vas Globoko, tam pa zavijete na desno. Po manj kot kilometru pri kažipotu za Jurklošter zapeljete levo v dolino, čez prag skrivnostnega sveta Kozjanskega. Tu vas v teh vročih dneh čaka v globokih gozdovih in bistrih vodah veliko svežine.

Reka Gračnica se globoko zajeda v Kozjansko. Njena tesna dolina prečka zatišni, od gospodarskega razvoja odrinjen kozjanski svet v smeri vzhod-zahod. V posameznih zgodovinskih časih se je po dolini pretakal dinamičen promet, saj so vojaki, trgovci in romarji skoznjo utrli prehod med stisnjenimi nagrbančenimi posavskimi hribi, s katerimi so, kaže, imele gorotvorne sile posebno veselje, ki je vztrajalo stotine milijonov let. Posavske zemeljske gube so v svojih kamninskih plasteh izbočene (antiklinale) ali kotanjasto usločene (sinklinale). Gračnica teče po sinklinali, imenovani po Trbovljah. Posavje se je gubalo v miocenu, zemeljskem srednjem veku, v novejših vekih so tem gubam dodajali svoje učinke zakrasevanje in erozije. Veliki zemeljski ep, ki s svojim trajanjem seveda daleč presega časovne predstave navadnega smrtnika, uprizarja v gračniškem povirju svoja nepreštevna vodna in zemeljska poglavja: slapove, slapišča, brzice, pragove, draslje ... soteske, grape, jame, skalne osamelce, fantomsko oblikovane griče, torej naravne pojave, ki kažejo skladno delovanje tektonskih in vodnih sil. Vse je vredno postankov ob vodi in ogledovanja.

V znamenju Oriona

Kažipot v vasi Blatni Vrh nad Jurkloštrom

Knjiga dr. Karla Gržana V znamenju Oriona iz leta 2008 nam ponuja zanimiva odkritja in premisleke o življenju prazgodovinskih ljudstev ob Gračnici oziroma na območju današnjega Jurkloštra. Njegova teza je, da so bila na prazgodovinskih gradiščih, katerih ostanke je odkrival po okoliških vrhovih, tudi kultna mesta kamenodobne in bakrenodobne kulture pragračničarjev, še več, da točke svetišč v teh gradiščih odsevajo oziroma na zemeljskem reliefu ponavljajo točke nebesnih zvezd v ozvezdju Oriona in njegovih sozvezdij: Dvojčkov, Bika, Velikega in Malega psa, Zajca, Velikega in Malega voza, Vodne kače in še nekaterih drugih konstelacij, kakor jih lahko opazujemo z Zemlje. Osupljivo nekatere Gržanove ugotovitve in domneve, podprte s prizadevnim terenskim raziskovanjem, seveda malce prehitevajo znanstvene standarde zgodovine oziroma arheologije. Potrebnih bo še veliko raziskovalnih generacij, ki bodo – če sploh bodo – izluščile dokazljiva, konsistentna dejstva. Če bi hotel izletnik hoditi po vseh Gržanovih poteh, bi morda kakor on porabil leta.

No, izletnik po Sloveniji je človek enega dne. Omejili se bomo samo na en delček Gržanovega »vesolja« na Zemlji, na tri zaporedne gričke na spotegnjenem vršnem slemenu gore Voluš (778 m), gore nad Jurkloštrom (355 m), ki naj bi označevali tri zvezde v Orionovem pasu, na katerem visi njegov meč, ki je tudi ponazorjen z zvezdo. Iz Jurkloštra se mimo lepo razpahljanega Pečerenskega slapišča na Gračnici peljete v vas Mrzlo Polje. Tam zavijete levo na cesto proti Blatnemu Vrhu. Ko pridete do trgovine in okrepčevalnice Racman, vas že pričaka usmerjevalnik k Orionovi poti. Ta usmerjevalnik boste srečali še nekajkrat. No, 100 metrov po Racmanu pri lopi za lesenim stebrom zavijete levo in spet sledite oznakam. Napredujete približno 2 km do zadnje hiše in ste že na gozdnem parobku Voluša. Stopite po gozdnem kolovozu rahlo navkreber. Že tu odkrivate ogolele ali zamahovljene ostanke zidov stare civilizacije, ponekod visokih tudi meter, ki se pravokotno na pot dvigajo na enega voluških gričev. Pridete na širno košenino, ki se rahlo spušča, od koder boste uzrli vse tri poraščene, skoraj enako visoke vršine piramidalne oblike (591, 586 in 589 m, po Gržanu). Iz gozda boste zagledali ostanke premih zidov, ki povezujejo vse tri gričke, vsaj njihove temelje. Ti izdajajo namene gradenj oziroma stavb, ki so stale na njih, kakšnih posvečenih objektov ali pa zgradb za posvetne namene, o katerih morajo svojo besedo izreči še detektivi zgodovine, arheologi. Številne gruče skalovja že na prvi pogled izdajajo, da so umetelno združene, tu in tam kak rogelj vzbuja vtis svetega kamna megalita, marsikje človek pomisli, da se zemeljsko res pne k nebesnemu. Tu kamni napeljujejo opazovalca na misel, da gre za najdišče, tam se zdijo zloženi le v venec obzidja. Vseskozi se vsiljuje vprašanje, ali gre res za sveti prostor. Da je od teh kamnov šel čas sveta, ki ga poznamo, narazen in da se naš grozeči čas v teh kamnih vrača v svoj skupaj.

Skrivnostni ostanki zidov na gori Voluš

Če primerjamo v indoevropskih kulturah znan simbol treh gora ali troglave gore (če sploh zasledujemo, v čem vsem mitološkem se pojavlja pojem trojnega božanstva, ki predstavlja nebeški, zemeljski in podzemeljski svet), potem se za Voluš mirno lahko odločimo, da smo zablodili v posvečeni svet. V vsakdanu kmetovalca, ki je v enem gospodar in podložnik tega sveta, sicer ta svet nima svetosti, le trdo delo. In to je zadnja stran v debeli knjigi o času doline Gračnice, v kateri so strani o naravi večno zelene, strani o zgodovini pa sive in raztrgane; v razvalinah so enigmatične, še posebno iz let okoli 1500 pred našim štetjem, ko je bila Gračnica sveta reka, del velikega poganskega trojstva.

Besedilo in fotografije: Željko Kozinc


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media