Vse je mogoče, če si dovolj želiš
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Majda Mislej Božič
Nadja Mislej Božič, univerzitetna diplomirana bibliotekarka, se je upokojila pred sedmimi leti. V svoji aktivni dobi je delala marsikaj in marsikje, zadnjih deset let pa je vodila Kosovelovo knjižnico v Sežani. Učenje je njen življenjski slog in težko si predstavlja, da si ne bi širila duha in znanja.
Rodila se je v Vrtojbi v občini Nova Gorica. Ob porodu je babica prišla na njihov dom. »Leto 1955 je bilo zadnje, ko so matere rojevale doma,« je začela. Pri devetnajstih se je s starši preselila v Koper. »Ko se je oče upokojil, sta starša odšla živet na Kras v zaselek Raša, jaz pa sem ostala v Kopru. Njiju je vleklo nazaj na podeželje, jaz pa sem tedaj uživala v mestnem živžavu, ki je ponujal več intelektualnih spodbud.«
Moža Danijela, univ. dipl. prof. sociologije, je srečala na mladinskem pohodu na Krasu, v Kopru pa sta si ustvarila družino s tremi otroki: Klemenom, Tilnom in Brino, ki so že odrasli. »Mož je dolgo razmišljal, da bi se vrnila na Kras, na domačijo svojih prednikov. Ko so njegovi starši potrebovali pomoč, sva to tudi storila.« Tako sta pristala na Gorjanskem, ki spada pod občino Komen. »Ni nama žal. Uživava v naravi.« Poudarila je, da jima Kras zagotavlja obilico tišine in možnosti, da ustvarjata v razmeroma čistem, tihem, naravnem okolju. »Hitro sva se prilagodila novemu, gotovo boljšemu, a zahtevnejšemu načinu življenja. Urejava vrt, imava njive, trte in na borjaču so kokoši.« Potem z velikim navdušenjem še reče: »Veseliva se srečanj z vnukoma Juretom in Enejem, starima pet in štiri leta. Tudi od njiju se veliko naučiva. Onadva pa od naju.« Presrečna sta, da bosta v kratkem dobila še enega vnuka.
Učenje, branje, gibanje, zdrava prehrana
Za Nadjo Mislej Božič, vedoželjno intelektualko, pa umirjeno vaško življenje vseeno ni bilo dovolj. »Še pred upokojitvijo sem s podporo in razumevanjem prof. dr. Ane Krajnc ustanovila sežansko univerzo za tretje življenjsko obdobje, ki je imela najprej prostore v Kosovelovi knjižnici, kjer sem bila zaposlena.« Izvem, da je naša sogovornica vedno veliko brala, se izobraževala redno ter ob delu in si ni predstavljala, da bi po upokojitvi živela drugače. »Kdor se neha učiti, miselno otopi in postane star, čeprav je po letih še mlad,« je prepričana. »Ko je moja mama zbolela za Alzheimerjevo boleznijo, sem želela o njej izvedeti vse. Učenje, branje, gibanje, zdrava prehrana odmaknejo bolezen na kasnejši čas.« Z nasmeškom pravi, da je univerza za tretje življenjsko obdobje najboljša preventiva pred demenco. Sogovornica se zato uči italijanščino, japonščino, latinščino in obiskuje študijsko skupino umetnostne zgodovine, predavanja iz naravne medicine, vadbo Pametno telo in kitajsko vadbo. Ko utegne, se pridruži tudi skupini Sam svoj terapevt. Zelo pazi tudi na zdravo eko prehrano.
Ko se študijsko leto zaključi, se posveti osemkilometrski dnevni hoji in teku, pospešenemu branju in pisanju ter namenja čas samooskrbnemu vrtu in pripravi drv. Vsako leto se želi naučiti tudi česa novega. »Čim dlje želim imeti dobro delujoče možgane in prožno telo.« Svoje znanje in ljubezen do učenja posreduje tudi drugim, saj vodi skupini Literarna potepanja ter Berem in se pogovarjam, hkrati pa obiskuje še Bralni klub z Diano Pungeršič v Mestni knjižnici Izola, kjer si izmenjujejo mnenja o prebranem, kar ji omogoča osebnostno in strokovno rast. »Vsakdo se mora truditi, da se ne ujame v svet predsodkov in stereotipov. Včasih so 95-letniki po razmišljanju in življenjski filozofiji mlajši kot mladostniki. Še zaposleni ljudje mislijo, o čemer smo bili nekoč prepričani tudi mi, da je starost nekaj zelo odmaknjenega in abstraktnega, zato so včasih njihove predstave o starostnikih stereotipne.«
Da bi bilo manj predsodkov, se zelo zavzema za medgeneracijsko sodelovanje. Sicer pa od svojih otrok ne pričakuje takšne pomoči, kakršno je dajala svojim staršem. »Ko pomoč na domu ne bo zadoščala, bom šla v dom starejših in želim si, da bi tam z mano ravnali spoštljivo in mi omogočili ohraniti dostojanstvo do konca življenja.«
Sicer pa Nadja Mislej Božič gleda na življenje skozi rožnata očala. »V vsakem človeku skušam odkriti to, kar ga presega od drugih, naravnala sem se, da v vsakomer vidim tudi ali predvsem lepo in dobro.« Na prvo mesto postavlja odnose z ljudmi, nato kulturo in umetnost, kar nas oblikuje v boljše ljudi, učenje z radostjo, skrb za telo in duha v naravnem okolju. »Vse je mogoče, če so želje dovolj močne.«
