Zdus ima novo staro vodstvo

Dobro je vedeti | jul. '19

Volilni zbor članov Zdusa je 20. junija za naslednje mandatno obdobje 2019–2023 ponovno za predsednika izvolil Janeza Sušnika in dosedanjo podpredsednico Vero Pečnik. Poudarila sta, da bo njuna glavna naloga še naprej skrb za ustrezen gmotni in socialni položaj upokojencev ter ustrezno zdravstveno varstvo.

Janez Sušnik je še dejal, da jih čaka veliko dela, in napovedal aktivno spremljanje in sodelovanje na področju pokojninske in zdravstvene reforme, še posebej se bodo ukvarjali z vsebino predloga zakona o dolgotrajni oskrbi in zakona o demografskem rezervnem skladu, ko bosta pripravljena za razpravo.

Na 13. volilnem zboru Zdusa so se seznanili tudi z novo sestavo upravnega odbora Zdusa za naslednje mandatno obdobje, ki ga sestavljajo: Zdenka Jan – PZDU Celje, Dušan Kraševec – PZDU Dolenjske in Bele krajine, Zdravko Malnar – PZDU Gorenjske, Mirko Miklavčič – PZDU južne Primorske, Željko Kljajić – Koroška PZDU, Vijola Bertalanič – Pomurska PZDU, Jožef Žnidarič – Zasavska PZDU, Zlatko Martin Marušič – PZDU severne Primorske, Franc Hojnik – PZDU spodnje Podravje, Franc Vedenik – Šaleška PZDU, Milan Zmrzlak – Zasavska PZDU in Edi Sever – Zgornjepodravska PZDU.

Ob tej priložnosti so podelili štiri priznanja za dolgoletno prizadevno delo v Zdusu, ki so ga prejeli: Jože Jazbec, Janez Gologranc, Alojz Vitežnik (na fotografiji z leve) in Anka Tominšek, ki pa se dogodka ni mogla udeležiti. Priznanja s slikami, ki so nastale na likovnih kolonijah Zdusa v hotelu Delfin, jim je izročil predsednik Janez Sušnik.

Besedilo in fotografiji: Jožica Dorniž

 

V zdravstvu postopoma in razumno

Zdus je v brošuri z naslovom Dolgoročna reforma zdravstva v Sloveniji zbral napotke za razpravo o stanju v zdravstvu in želenih spremembah. Pripravil jih je dr. Marjan Česen, nekdanji stomatolog, pravnik in doktor ekonomike zdravstva. Gre za model celostnega spreminjanja javnega sistema zdravstvenega varstva, ki sledi tehnologiji spreminjanja javnih sistemov socialne varnosti v konkretnem času in prostoru. Povzemamo nekatere ugotovitve avtorja.

O potrebnih spremembah v zdravstvu govorimo že nekaj časa, z njihovim udejanjanjem pa se ne znamo ali ne upamo spoprijeti. Najprej je treba doseči trdno družbeno in politično soglasje o ciljih in vsebini sprememb v zdravstvu. S predlogi in odločitvami v razvojnem in pravno-finančnem delu zdravstvene reforme pa ne smemo ogrožati tekočih in razvojnih interesov drugih področij ožjega javnega sektorja. Omeniti velja tudi, da Evropska unija še nima obljubljenega »evropskega socialnega sporazuma« in so države na področjih javnih sistemov socialne varnosti, med katerimi je tudi zdravstvo, povsem suverene. Kakšno zdravstvo bomo imeli v prihodnosti, je tako odvisno od nas samih.

Med številnimi možnimi cilji reforme zdravstva sta po mnenju Zdusa zelo pomembna dva: varovati in krepiti zdravje posameznika in skupnosti ter ponovno doseči javnofinančno vzdržnost zdravstva kot skupno dobro.

Ocena okolja. V ekonomskem okolju bi kazalo več pozornosti nameniti produktivnosti in dodani vrednosti opravljenega dela, visokemu absentizmu in prezgodnjemu upokojevanju. V demografskem okolju se srečujemo s hitrim staranjem prebivalstva in nizko rodnostjo, ki vodi v demografski deficit.

Slovenija je pravna in socialna država. Zato je na področjih javnih sistemov socialne varnosti glede na stopnjo civilizacijske razvitosti slovenske družbe najprej treba ugotoviti, kdo v resnici potrebuje socialno pomoč, katero in kolikšno. To ne bo težko, če nam v Sloveniji uspejo realne definicije absolutne in relativne »revščine« (revščina je sicer relativni pojem), »spodobnega življenja« in »upravičene neenakosti«.      

Skrb in odgovornost za zdravje posameznika in skupnosti. Za zdravstveni sistem je to pomembna notranja rezerva. Vsi imamo splošno »pravico do zdravja« (OZN, 1948), pri kateri gre za statusno enakost med ljudmi, ne za distributivno materialno enakost. Dobro zdravje je odvisno predvsem od zavestne izbire zdravega življenjskega sloga in je del odgovornosti za lastno življenjsko usodo. Sem spada tudi zdravo okolje (zrak, voda, hrana), kar pa je skrb države. Zdravstveno vzgojo naj bi vključili v učne programe vseh šol na vseh stopnjah.

Košarica skupnih dobrin (pravic) obveznega zdravstvenega zavarovanja. Potrebna je kritična analiza obsega in vsebine skupnih zdravstvenih dobrin OZZ. Te določa država (po načelu partikularnosti države), ki mora skrbeti za dolgoročno skladnost med močjo narodnega gospodarstva in njegovih razvojnih zmožnosti (potencialov) ter javno porabo, v kateri so tudi izdatki za javnofinančno vzdržne javne sisteme socialne varnosti. Analizo opravimo po skupinah dobrin (zdravstvene storitve, zdravila in medicinski pripomočki, nezdravstvene storitve, denarne dajatve). Končamo jo z ustvarjalno sintezo, v kateri se odločimo, katere pravice ohraniti, omejiti (stvarno, finančno) ali morda celo izločiti iz OZZ brez večjih zdravstvenih oziroma finančnih tveganj bolnikov. Seveda moramo upoštevati tudi nove skupne dobrine v zdravstvu (socialne storitve dolgotrajne oskrbe in morda tudi paliativne oskrbe).

Natančna mreža javne zdravstvene službe. Skoraj neverjetna je brezbrižnost vsakokratnih nosilcev zdravstvene politike do enakomerne geografske porazdelitve materialnih in človeških zmogljivosti zdravstva. Saj gre pri tem vendar za optimalno fizično dostopnost bolnikov ter njihovo nediskriminatorno (»pravično«) dostopnost do zdravstvene obravnave na račun OZZ. Tudi menedžment izvajalcev javnih zdravstvenih programov bi morali zanimati dopustno število in poklici zaposlenih, s katerimi lahko organizirajo in uspešno vodijo delovne procese (kdo dela, kaj, kje, koliko in po čem). Zdravstvena politika se mora v prihodnosti prioritetno posvetiti osnovni zdravstveni dejavnosti, ki je »temelj zdravstva« (Ljubljanska listina, 1996). Zaposlovati mora več kot polovico vseh zdravstvenih delavcev, ki morajo biti tudi ustrezno nagrajevani. Staranje prebivalstva, ki ga spremlja naraščanje zdravstvenih potreb, bo v prihodnosti narekovalo širjenje mreže in gospodarnejše organiziranje izvajalcev.

Dolgoročna javnofinančna vzdržnost OZZ. Vse večje zdravstvene potrebe ter nove (drage) zdravstvene tehnologije povzročajo stalne pritiske na rast javne zdravstvene porabe tudi v razvitih državah in že ogrožajo njihovo javnofinančno vzdržnost. Države bodo prisiljene postopoma in nadzorovano omejevati javno zdravstveno porabo. Pri udejanjanju obljub o povečevanju neto plač in pokojnin bodo ljudje morali in zmogli nameniti nekaj zasebnih sredstev tudi za lastno zdravje (z neposrednim doplačevanjem ali prek različnih oblik pravih nadstandardnih PZZ). Tako bo tudi preseženo široko in trdoživo »zastonjkarstvo«, ki se kaže tudi v preštevilnih nenujnih obiskih in obremenjevanju že preobremenjenih zdravnikov. Omenimo naj tudi prispevke za OZZ. Ti morajo biti enaki za vse zavezance in plačani brezpogojno.    

Profesionalizacija zdravstvenega menedžmenta. Skrb za višjo kakovost, upravljanje in vodenje SZV in njegovih podsistemov je že ves čas zanemarjena. Če je javnega denarja zadosti in ga izvajalci prejemajo po željah, menedžment ni tako pomemben. Kadar pa javnega denarja ni zadosti, delo pa je treba opraviti, mogoče celo brez predolgih čakalnih vrst, brez dobrih menedžerjev ne gre. Takrat ne gre brez voditeljev, ki vedo, kako se z enakim denarjem lahko naredi več ali z manj denarja enako. Vedo, kaj je načrtovanje sedanjih in prihodnjih nalog, racionalna organiziranost strokovnih in poslovnih procesov ter poslovanje brez izgub. Še prej pa se morajo ukvarjati z zaposlovanjem potrebnih delavcev, njihovo dejansko prisotnostjo na delovnem mestu in predolgo celoletno odsotnostjo od dela, delovnimi obremenitvami, stimulativnim nagrajevanjem učinkovitejših in uspešnejših, dopustnim delom zunaj rednega delovnega časa pri tujem delodajalcu ipd.

Spremembe v zdravstvu bodo terjale veliko trdega dela nosilcev zdravstvene politike, medicinske stroke in javnih plačnikov, civilne družbe ter sposobnega, poštenega in odgovornega javnega zdravstvenega menedžmenta, zaključuje Marjan Česen.

O odpravi prekarnosti

Na nacionalni konferenci o odpravi prekarnosti, ki jo je organiziral Inštitut za študij prekariata, je bilo slišati, da je tovrstnih oblik dela znatno več v državah, kjer ni velikega zaupanja v pravni red. To so Grčija, Italija, Poljska, Španija in žal tudi Slovenija.

Kot so ugotavljali udeleženci, so te oblike dela koristne, kadar gre res za samostojno dejavnost za enega ali več naročnikov, ki taka pogosto občasna dela naročajo zunaj rednega tehnološkega procesa. Žal pa se prepogosto pojavljajo tudi tam, kjer gre za redno delo in pomenijo kršenje delovne zakonodaje. Udeleženci so poudarili, da moramo najti načine za zmanjšanje prekarnih oblik dela na raven, kot jo poznajo države, ki nam služijo za vzor spoštovanja reda in ljudi.

 Kot predstavnik Zdusa je na konferenci sodeloval Boris Bregant. Opozoril je na potencialni problem prenizko oblikovanih skladov proračuna države za socialne potrebe zaradi množičnega prekarnega dela. Predlagal je, da vsako delo imenujemo po njegovi obliki in trajanju in v celoti opustimo pojem prekarnost

Boris J. Bregant


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media