Dolga in težka pot do dvigala
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Dobro je, da občine odpravljajo arhitekturne ovire in sledijo načelom mest, prijaznih starosti. A urejene klančine ter široki pločniki ne pomenijo prav dosti, če starejši ali gibalno ovirani prebivalci ne morejo iz svojih stanovanj, ker stavba, v kateri živijo, ne premore dvigala. Takih zgradb s štirimi nadstropji ali več je po slovenskih krajih vsaj enajst tisoč.
Z vgradnjo dvigal bi bile čakalne vrste v domovih za starejše veliko krajše, stanovalci bi bili dlje samostojni in lažje bi dobili pomoč na domu, so prepričani v Sindikatu upokojencev Slovenije, kjer na podlagi pričevanj članov iz različnih krajev odkrivajo razsežnosti tega problema. Zato so pripravili okroglo mizo, na kateri pa ni bilo predstavnikov ministrstva za okolje in prostor, kjer se načrti hišnih svetov najpogosteje ustavijo.
Ena največjih ovir za vgradnjo dvigal je namreč – poleg denarja, saj poseg ni poceni – zahtevano stoodstotno soglasje etažnih lastnikov za pridobitev gradbenega dovoljenja, kot je zapisano v 29. členu stanovanjskega zakona. Tudi če manjka podpis le enega lastnika, se gradnja ne more začeti. Na ministrstvu za okolje in prostor na pobude o spremembi spornega člena odgovarjajo, da ne želijo parcialno reševati problema, pač pa se bodo lotili celostne spremembe stanovanjskega zakona. Če gre v stavbi za poseg v nosilno konstrukcijo, za zdaj velja, da sta potrebna gradbeno dovoljenje in stoodstotno soglasje vseh lastnikov. Pri posegih, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno, pa je dovolj soglasje več kot treh četrtin etažnih lastnikov po solastniških deležih.
Ko posameznik odloča o večini
Ravno s pridobivanjem soglasij imajo v večstanovanjskih zgradbah veliko težav. Pretresljiv je primer, ki ga je povedal Drago Kavnik iz Maribora. Z ženo, ki je po nesreči pred devetimi leti postala tetraplegik, živita v tretjem nadstropju bloka z 20 stanovanji, brez dvigala. Družina nad njunim stanovanjem pa je imela otroka s cerebralno paralizo. Zato so začeli razmišljati o vgradnji dvigala, poiskali so najprimernejšo tehnično rešitev, o financah sprva sploh niso razmišljali, je dejal. Na občini so jim povedali, da potrebujejo za pridobitev gradbenega dovoljenja soglasja vseh lastnikov stanovanja. Dobili so jih le 19, saj soseda v pritličju soglasja ni želela podpisati. Na občini so pobudnikom vgradnje dvigala svetovali, naj se obrnejo na sodišče, ki o teh zadevah odloča v nepravdnem postopku. Ko naj bi se po treh mesecih postopek le začel, se je izkazalo, da so že pridobljena soglasja medtem potekla. V petih letih jim ene same sosede še ni uspelo prepričati, družina z invalidnim otrokom je medtem že obupala in se odselila, zakonca Kavnik pa še vztrajata. Podobne zgodbe pozna Dušan Rožič iz Velenja, tudi o tem, kako sosedo, ki pride z dialize, vsak drugi dan mož s prijateljem nosi po stopnicah ...
Kot so poudarili na okrogli mizi, vgradnja dvigal v večstanovanjske hiše nikakor ne zadeva le stanovalcev tiste stavbe ali posameznikov, ki ne zmorejo z doma, pač pa je to širši družbeni problem. Stopnice predstavljajo oviro tudi kroničnim bolnikom, družinam z majhnimi otroki ali invalidnim članom ter kako drugače oviranim osebam, ne nazadnje otežujejo selitve ali obnove stanovanj. Absurdno je, da morajo lastniki stanovanj, ki želijo dvigalo, sprožiti nepravdni postopek na sodišču proti tistim, ki ne želijo dati svojega soglasja. Da ne omenjamo, da ti postopki trajajo najmanj leto dni, pogosto še dlje.
Zato sindikat upokojencev podpira pobudi Državnega sveta RS za spremembo 29. člena stanovanjskega zakona, in sicer tako, da bi bilo za pridobitev gradbenega dovoljenja za vgradnjo dvigal dovolj le petdesetodstotno soglasje etažnih lastnikov. O pobudi naj bi septembra razpravljal matični odbor državnega zbora.
Arhitekt Tomaž Krištof je poudaril, da država zadnja leta prek Eko sklada spodbuja in celo sofinancira energetsko sanacijo stavb, za katero je dovolj le 75 odstotkov podpisov lastnikov. Vendar pa takih rešitev ne predvideva za vgradnjo dvigal ali celostno prenovo starih stavb, ki niso protipotresno grajene in zato tudi niso varne. Take so vse, ki so zgrajene pred letom 1963, v njih pa naj bi živelo kar 250 tisoč prebivalcev Slovenije.
