Moški so nepripravljeni na upokojitev
Magda Gregorčič
Upokojitev je ena večjih prelomnic v življenju, saj se spremeni dolgoletna vsakdanja rutina. Kar nekaj časa traja, da si upokojenci na novo osmislijo dan in zapolnijo tudi tiste ure, ki so jih prej preživeli v službi. S privajanjem na nov status imajo več težav moški. Ker se ne počutijo več koristne in ne najdejo več svojega mesta v skupnosti, se vse bolj umikajo iz družbe, postajajo apatični in zagrenjeni, kar močno vpliva na njihovo telesno in duševno zdravje.
To je pokazala triletna raziskava Vključevanje starejših moških v skupnost (Old Guys Say Yes to Community), ki jo je v okviru projekta Erasmus+ financirala Evropska komisija. V njej so poleg Slovenije sodelovale še Poljska, Estonija in Portugalska. Maja je bila v Ljubljani zaključna konferenca, na kateri so predstavili priporočila, kako dejavnejše vključevati starejše moške v skupnost in kako jih spodbujati, da tudi po upokojitvi ostanejo aktivni.
Kot pravi vodja projekta dr. Marta Gregorčič, sociologinja in kulturologinja, s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je namreč upokojitev točka preloma, na katero večina ni pripravljena. Bolj kot je bila posamezniku v aktivni dobi zaposlitev pomembna in več časa kot je posvetil službi, večje težave mu prinese upokojitev. Med temi sta najpogostejši osamljenost, saj moški večinoma nimajo tako razvejane družabne mreže kot ženske, in obilica časa, za katerega ne vedo, kako bi ga porabili. Številni se srečujejo še s finančnimi težavami, saj so pokojnine praviloma nižje, kot so bile plače. »Pogoste so prisilne upokojitve, poleg tega je veliko ljudi, zlasti z nižjo izobrazbo, že več let pred upokojitvijo na zavodu za zaposlovanje, ker ne morejo najti službe. In praktično životarijo.« Od vseh držav Evropske unije imamo pri nas največji delež brezposelnih v starostni skupini od 55 do 64 let.
Po upokojitvi, tudi če so si jo zelo želeli, moški ugotavljajo, da njihova izobrazba in izkušnje ne pomenijo nič, ker nimajo več poklica. Pravzaprav se tako ženske kot moški znajdejo v skupini »starejših ljudi« ali »upokojencev«, ki jih v družbi napačno deklariramo kot izrazito homogeno skupino. Tak status moške še bolj prizadene, saj se počutijo, kot da je izbrisana njihova zgodovina, in čeprav so nekoč pomagali graditi skupnost, nimajo več vpliva niti na minimalne spremembe. Nimajo več svoje klasične moške vloge. »Slovenski moški so zelo poudarjali, da so se želeli politično udejstvovati. Morda jim je to ostalo iz socializma, ko je bilo zapovedano delovati v delavskih brigadah, tozdih, sozdih … Pri Poljakih tega ni, ker zelo negativno vrednotijo komunizem in se otepajo kakršnih koli asociacij nanj. Slovenski moški pa čutijo, da so nekoč imeli veljavo v skupnosti, pomagali so jo graditi, sodelovali so v družbenopolitičnem življenju, bili so dejavni v krajevni skupnosti ali hišnih svetih, če ne drugje.«
Izgubljeni brez žena
Tako pri nas kot v drugih sodelujočih državah se kaže še ena značilnost: odvisnost od žena ali partnerk. Moški večinoma nimajo svoje socialne mreže, redkeje obiskujejo tečaje ali krožke, zaradi zdravstvenih težav se manj družijo s prijatelji. Partnerke običajno vodijo gospodinjstvo, urejajo finance, skrbijo tako za moža kot za otroke in vnuke, jih negujejo ob bolezni, načrtujejo družabno življenje, jih spodbujajo, da se udeležujejo dogodkov ali dejavnosti … Ob izgubi partnerke so starejši moški praviloma izgubljeni, ne znajdejo se, se še bolj zaprejo vase. Nekoliko na boljšem so tisti, ki živijo na podeželju, kjer moškemu, ki ostane sam, priskočijo na pomoč sosede. Organizirajo se pri oskrbi s hrano in drugimi nujnimi stvarmi, vabijo jih na kosila, druženja … V tujini je te solidarnosti manj, pojasni Marta Gregorčič. »Na primer na jugu Portugalske je zelo veliko revščine, prej so se moški preživljali s turizmom in ribištvom, zdaj tega ne morejo več početi. Ker so življenjske razmere slabe, so se mladi odselili in tako ne morejo računati na pomoč otrok … Čeprav težko živijo, si med seboj ne pomagajo, intervjuvanci so poudarjali, da med njimi ni več solidarnosti.«
Zanimivo pa je, meni sogovornica, da so moški na začetku pogosto omenili, da veliko gledajo televizijo ali gredo v gostilno, sicer pa »ne počnejo nič«. Kasneje pa se je v pogovoru marsikdaj izkazalo, da urejajo okolico hiše, delajo na vrtu, vinogradu ali čebelnjaku, varujejo vnuke, jih vozijo na dejavnosti, pomagajo otrokom pri gradnji hiše, hodijo balinat ali kegljat v društvo ali kaj podobnega … Torej ne moremo reči, da niso dejavni, vendar se po upokojitvi njihova dejavnost zoži na družinski, sorodstveni ali sosedski krog.
Ker se ne vključujejo v družbene ali učne dejavnosti, postajajo v družbi nevidni, nedejavni, (samo)izolirani, (samo)marginalizirani, težje ali prepozno poiščejo pomoč, težje se sprijaznijo z izgubami. Vse to pa vpliva na počutje, razpoloženje in zdravje. Z leti se pojavlja vse več zdravstvenih težav, več je depresije in drugih duševnih težav. Slovenija je žal v samem vrhu po številu samomorov med moškimi, starejšimi od 64 let. Med temi je največ vdovcev in samskih moških. »Zanimivo, ker raziskave kažejo, da o samomoru veliko pogosteje razmišljajo ženske, a ga ne uresničijo,« opozori sogovornica.
Kako privabiti moške na plano
Med priporočili za lokalne skupnosti in civilno družbo, ki so jih pripravili avtorji projekta, je veliko takih, ki bodo koristili celotni družbi. Zagotovo so to projekti priprave na upokojitev, ki bi jih po besedah Marte Gregorčič morali nujno uvesti že za zaposlene, ki imajo še nekaj let do upokojitve. Precej let pripravljajo predupokojitvene seminarje v Slovenski vojski, dvakrat so jih izvedli tudi za pedagoške delavce, in čeprav so izkušnje udeležencev zelo pozitivne, se tega področja ne lotevamo sistemsko.
Bolj bi morali razvijati »srebrno produktivnost«, kar pomeni, da bi upokojenci delno lahko še delali ali pa bi bili v podjetju prisotni kot mentorji. »V tujini je običaj, da po upokojitvi začnejo novo kariero, se učijo česa novega. Pri nas se zaradi groženj o visoki obdavčitvi temu izogibamo,« pravi sogovornica in poudari, da bi morali prenoviti delovno zakonodajo in omogočiti delo tistim starejšim, ki to želijo, ne da bi jim odvzeli del dohodka.
Nevladne organizacije (knjižnice, andragoški center, ljudske univerze, univerza za tretje življenjsko obdobje, dnevni centri aktivnosti ipd.) že ustvarjajo raznolike možnosti za udejstvovanje starejših odraslih. Z ustrezno podporo (tudi finančno) bi lahko te programe širili in jih predvsem prilagajali željam in potrebam posameznikov. Zanje so raziskovalci ob zaključku projekta pripravili e-učilnico, ki jo lahko uporabljajo nevladne organizacije, in platformo z odprtimi izobraževalnimi gradivi.
Eno izmed priporočil se nanaša na učinkovitejše in dostopnejše obveščanje o možnostih druženja, kulturnih in drugih dogodkih, ki so mnogokrat brezplačni. Starejša generacija se namreč pogosto znajde v dilemi: po eni strani nimajo dostopa do informacij, kaj vse bi lahko počeli, ker ne gledajo spletnih portalov, po drugi strani pa imajo preveč informacij in se zato ne znajdejo.
Spodbujati neformalno učenje
Bolj bi morali spodbujati in stimulirati prostovoljno delo, pri katerem upokojenci množično sodelujejo. Prav tako so zelo dejavni v društvih, pevskih zborih, folklornih skupinah, medgeneracijskih projektih in raznih tečajih, vendar so moški v manjšini. Še posebej se to pozna pri organiziranem izobraževanju odraslih. Medtem ko so ženske raje v učilnicah in poslušajo predavanja, se moški veliko raje novih stvari učijo v neformalnih pogojih, raje se udeležujejo priložnostnih, praktičnih dejavnosti, kjer gre bolj za izmenjavo mnenj in izkušenj kot za vodeno učenje. Tu je tudi eden izmed razlogov, zakaj v programih univerze za tretje življenjsko obdobje delež moških znaša le 15 odstotkov. Ob tem se raziskovalci sprašujejo, ali moški res potrebujejo čisto svoj prostor, na primer t. i. moške delavnice (Men's sheds), ki jih uspešno razvijajo v Avstraliji in v katerih se moški srečujejo ob ročnih dejavnostih: rezbarijo, kujejo, izdelujejo različne izdelke. Raziskovalci menijo, da je bolj primerno urejati medgeneracijske prostore, kjer se družijo starejši ljudje in imajo priložnost početi kaj koristnega.
Dejstvo pa je, da bo posameznik način življenja, kot ga je razvil v prvih dveh obdobjih življenja, imel tudi v tretjem in četrtem življenjskem obdobju. Tisti, ki se niso nikoli ukvarjali s kakšnim konjičkom, pa naj storijo prvi korak in se vključijo v kako dejavnost, priporočajo raziskovalci. Res pa je, da mora država še marsikaj postoriti za odpravljanje diskriminacije starejših, je odločna Marta Gregorčič. Nujni so učinkoviti ukrepi za izboljšanje finančnega in materialnega položaja, za boljšo dostopnost do zdravstvenih in socialnih storitev in izboljšanje mobilnosti, na kar civilna družba opozarja že desetletja.
Raziskava Vključevanje starejših moških v skupnost je nastala na osnovi poglobljenih pogovorov z moškimi, starejšimi od 60 let, iz štirih držav – opravili so jih 400. Pri nas so sodelovali moški iz bežigrajske četrtne skupnosti v Ljubljani in občine Ajdovščina, torej z urbanega in polurbanega območja. Njihova povprečna starost je bila 71 let, najstarejši je imel 86 let.
