Zaradi skromnih možnosti za zaslužek se jih je veliko izselilo v Ameriko

Zgodbe | sep. '19

ODSTRTE PODOBE – HRAST PRI JUGORJU

Hrast pri Jugorju je gručasto naselje v severnem delu Bele krajine, ležeče na robu zakrasele planote ob vznožju Gorjancev, ob cesti Novo mesto–Metlika. V njej se je pred osemdesetimi leti rodil upokojeni univ. dipl. ekonomist in dolgoletni direktor ljubljanske kmetijske trgovinske in proizvodne delovne organizacije Agrotehnika-Gruda Peter Popovič, ki pravi, da se o tej mali vasi ni ohranila skoraj nobena stara fotografija, saj so po partizanskem napadu 23. julija 1942 Italijani požgali in razstrelili 22 od 24 hiš. »Takrat smo se Hrastovčani na hitro umaknili iz vasi in v domovih pustili tudi vse osebne stvari. Naša petčlanska družina z mamo Maro in očetom Petrom se je zatekla k sorodniku Zvonetu Perkoviču v bližnjo Berečo vas, po vojni pa sta starša na istem mestu postavila novo domačijo.«

Kakor na večini hrastovskih kmetij, ki so jih sestavljali stanovanjske hiše in gospodarska poslopja, so se tudi pri Peljinovih na Hrastu 18 ukvarjali predvsem z živinorejo in vinogradništvom. »V hlevu smo imeli dva vola in kravo, v svinjaku pa dva do tri prašiče. V vinogradu je bilo posajenih štiristo trt. Med belimi sortami sta prevladovali sorti laški rizling in kraljevina, med rdečimi pa modra frankinja in žametna črnina. Iz teh dveh je nastalo odlično belokranjsko rdeče zvrstno vino metliška črnina, ki je tako za vinske ljubitelje kot tudi za poznavalce postala sopomenka za Belo krajino. Del grozdja je oče prodal v klet metliške zadruge, ki je odkupovala še živino, nekaj časa pa so šli dobro v denar tudi železniški pragovi iz kostanjevega lesa,« pripoveduje naš sogovornik, ki se je z bratom Jankom in sestro Miro srečal z vsemi kmečkimi deli, pri čemer se je najraje ukvarjal z vinogradništvom in vinarstvom. Ta ljubezen je ostala tako močna, da tudi potem ko se je preselil v Ljubljano, vsako leto – že trideset let – iz belokranjskega grozdja pridela svoje vino, in sicer rozé in penino.

Potomci Uskokov

Pri tem mu s strokovnimi nasveti ves čas stoji ob strani njegov vrstnik in gimnazijski sošolec, ugledni slovenski enolog dr. Julij Nemanič, doma iz Drašičev. Ta se je po diplomi iz vinogradništva na ljubljanski agronomski fakulteti najprej zaposlil pri Kmetijski zadrugi Metlika, kjer je kot vodja Vinske kleti ogromno prispeval k širši prepoznavnosti metliške črnine, leta 1986 pa mu je prvič pri nas uspelo pridelati ledeno vino. Od leta 1988 do upokojitve je delal na Kmetijskem inštitutu Slovenije, kjer je bil raziskovalec in predstojnik centralnega laboratorija. Tako je postal eden najboljših poznavalcev slovenskih vin, katerih odlike je kot predavatelj in mednarodni degustator ponesel tudi v svet.

»Zaradi skromnih možnosti zaslužka so se nekateri prebivalci naše vasi že pred prvo svetovno vojno odpravili s trebuhom za kruhom čez lužo v Ameriko. Po razpadu avstro-ogrske monarhije pa je bilo izseljevanje Hrastovčanov in drugih Belokranjcev bolj množično. Samo jaz sem imel v Ameriki 37 sorodnikov, ki sem jih tudi večkrat obiskal. Največ jih je živelo oziroma jih živi v zveznih državah Utah, Wyoming, Montana in Washington,« pove Peter Popovič. Ob tem pa še doda, da so tako kot mnogi drugi njegovi rojaki tudi Popoviči potomci Uskokov, srbskih in črnogorskih beguncev, ki so v 16. in 17. stoletju pred Turki bežali proti severozahodu ter se naselili na območju Beneške republike (Dalmacije), Hrvaške in na slovenskem ozemlju ob hrvaški meji. Prav na območju Gorjancev v smeri proti Metliki in v nekaj belokranjskih vaseh ob Kolpi (Bojanci, Marindol, Miliči, Paunoviči) so živeli v najbolj strnjenih skupinah.

Ob pogledu na zgornjo fotografijo na dvoslikovni pokončni razglednici dober kilometer oddaljenega Dolnjega Suhorja pri Metliki nas je sobesednik najprej opozoril na prvo hišo pod cerkvijo, v kateri je bila od leta 1875 ljudska šola, čeprav se je pouk v kraju začel že šestnajst let prej. V šolskem poslopju in bližnjem župnišču sta se 16. novembra 1942 nastanili močna fašistična in belogardistična posadka, zato so borci XIII. proletarske in Cankarjeve brigade deset dni kasneje obe stavbi požgali. Ko so leta 1946 šolsko zgradbo obnovili, je prvi razred začel obiskovati tudi Peter Popovič, ki je po štirih letih šolanje nadaljeval na nižji gimnaziji v Metliki in nato na gimnaziji v Črnomlju ter se leta 1958 vpisal na ljubljansko ekonomsko fakulteto. Najprej se je zaposlil v veletrgovini Astra in kmalu prešel v podjetje Gruda, ki se je ukvarjalo z izvozom živine in trgovanjem s kmetijskimi pridelki ter se leta 1980 združilo z Agrotehniko, ki je trgovala s kmetijskimi stroji in reprodukcijskim materialom. Grudo oziroma Agrotehniko-Grudo je Peter Popovič vodil trideset let.

Polovica vaščanov je grkokatolikov

Vrh zaobljenega griča na robu vasi stoji poznobaročna cerkev sv. Jožefa z dvema zvonikoma, ki je bila po načrtih metliškega dekana Vincencija Vovka na mestu predhodnice zgrajena v letih od 1855 do 1858. Notranjščino cerkve, ki je od leta 1858 župnijska, je v istem slogu poslikal podobar Jurij Tavčar iz Idrije. Na spodnji sliki razglednice, ki je bila leta 1910 odposlana v Višnjo Goro, je upodobljena trgovina z mešanim blagom Franca Pibernika, ki jo je v tridesetih letih prejšnjega stoletja kupil Alojzij Molek. Po drugi svetovni vojni je bila tu do leta 1954 zadružna trgovina, nato je bila nekaj časa zaprta, dokler je ni kupil Pibernikov sin Franc in leta 1968 spet odprl trgovino, katere zadnji najemnik je bil Jože Gršič.

Na Hrastu pri Jugorju, kjer je pred osemdesetimi leti živelo 143 prebivalcev, danes pa jih je dvajset manj, je po besedah Petra Popoviča približno polovica grkokatolikov, ki k bogoslužju hodijo v cerkev Rojstva Matere božje oziroma Svetico v sosednjo obmejno vas Drage, stisnjeno v tesni uvali pod pobočji Gorjancev. Cerkev s pokopališčem stoji na ploskem griču Kovačice (454 m) južno od vasi in je ena od dveh grškokatoliških cerkva v Sloveniji. Druga je cerkev sv. Cirila in Metoda v Metliki, medtem ko so na Trdinovem vrhu – ob ostankih rimskokatoliške podružnice sv. Gere – obnovljene razvaline grškokatoliške cerkve sv. Ilije.

Grškokatoliške cerkve ali katoliške cerkve vzhodnega obreda so cerkve lastnega prava, ki sprejemajo katoliški nauk in vrhovno oblast papeža ter so v polnem občestvu z Rimskokatoliško cerkvijo, pri bogoslužju pa uporabljajo bizantinski obred v grščini, staroslovanski ali narodni jezik. Verniki grškokatoliške cerkve so se na slovenskih tleh pojavili v 16. stoletju, vendar niso nikoli oblikovali večje skupnosti. Je pa prišlo do delne združitve med uskoškimi Srbi, za katere je bila leta 1777 ustanovljena škofija Križevci na Hrvaškem. Vanjo spada tudi nekaj več kot tisoč slovenskih grkokatolikov različnih narodnosti (Ukrajinci, Rusini, Makedonci, Hrvati idr.), od katerih jih približno petsto živi v Beli krajini in so večinoma potomci Uskokov.  

Boris Dolničar