Šahira že od petega leta

Zgodbe | sep. '19

Miroslava Vospernik Piberl iz Ljubljane je upokojena profesorica zgodovine, šahovska mojstrica in babica, ki je, kot pravi, končno to postala šele pri svojih osemdesetih letih. »Bila sem prepričana, da ne bom nikoli babica, a ko se je 23. marca letos rodil moj prvi vnuček Nik, sem presrečna.« Že 13 let obiskuje tečaj kitajščine in še vedno šahira. Vsak dan tudi kuha za mlajša odrasla sinova, ob koncih tedna pa še za družino starejšega sina.

Mira, kot jo kličejo domači in prijatelji, se je rodila tik pred drugo svetovno vojno v Mariboru kot prva od šestih otrok. »Do koder seže moj spomin, in to je od mojega drugega leta naprej, sem čuvala mlajše brate in sestre. Med vojno smo živeli zelo skromno, bolj v pomanjkanju. Očeta na srečo niso vpoklicali v vojsko, saj je delal kot telefonski mojster na pošti,« pripoveduje. Proti koncu vojne je bilo zaradi bombnih napadov nevarno živeti v Mariboru, zato je oče družino poslal v viničarijo pri Šentjurju. Tam je morala mama delati pri kmetu, takrat petletna Mira pa je čuvala dva brata in sestro ter jim kuhala.

Po vojni so se vrnili v Maribor, a so živeli siromašno. »Vsi otroci smo nabirali maline ter jih prodajali v Talis za malinovec. Starejši smo hodili še na Pohorje nabirat borovnice in kostanj.« Čeprav je doma kuhala, prala plenice in ribala tla, je Mira vedno našla čas tudi za igro. Ob hiši, kjer so stanovali, so si otroci uredili nogometno igrišče in s fanti je igrala nogomet. Igrala je tudi rokomet in plavala, saj so stanovali na desnem dravskem bregu. Pri devetih letih je celo preplavala Dravo, kasneje je bila mladinska prvakinja v tenisu kluba Branik v Mariboru.

V šoli je bila vedno odličnjakinja. Njena velika ljubezen pa je bil šah. »Oče me je navdušil za šah, ko sem imela pet let. Že kmalu sem ga premagovala, prav tako tudi brate in sestre. Doma smo imeli porcelanast šah, bil je zelo lep, takšnega nisem kasneje nikjer več videla.« V mariborskem klubu Železničar je igrala od devetega leta pa vse do upokojitve. Ko je bila stara petnajst let, je postala klubska šahovska mladinska prvakinja. Dve leti kasneje, leta 1956, je prvič igrala na jugoslovanskem državnem prvenstvu. Od takrat naprej je bila v državni reprezentanci Jugoslavije. »Prepotovali smo veliko držav in večji del Evrope. Jugoslovanska reprezentanca je bila zelo močna, takoj za rusko.«

Po maturi na klasični gimnaziji je nihala med študijem medicine in zgodovine v Ljubljani. Odločila se je za zgodovino. Tudi zato, ker ji je ta študij omogočil, da je še naprej tekmovala. Z lahkoto je usklajevala študij in šah.

Ljubljana, novi dom

Štiri leta starejšega moža Petra, študenta kemije, je spoznala pri šahu. »Ja, kje pa naj bi ga sicer,« se hudomušno zasmeje. Po sedmih letih sta si ustvarila družino. Njena prva služba je bila v Novem mestu, na gimnaziji je učila zgodovino. Po rojstvu prvega sina Andreja se je vrnila v Ljubljano, kjer je učila na eni od osnovnih šol. Diplomirala je šele 1967, po rojstvu drugega sina Marka. Po diplomi pa je šla z otrokoma v Piran. »Takrat se je bilo težko zaposliti v Ljubljani. Mož je imel službo v Ljubljani na veterinarski fakulteti, tako da je bil starejši sin večkrat pri njem in njegovih starših, mlajši pa pri meni. Kadar sem učila, ga je čuvala varuška. Skupaj smo bili le ob koncih tedna, ko je mož prihajal k nam na Obalo,« se Mira spominja naporno preživetih let. V Piranu je učila 43 ur na teden, poleg zgodovine še sociologijo na gimnaziji, in večkrat nadomeščala tudi na srednji pomorski in srednji medicinski šoli v Piranu. »Piranski gimnazijci me še vedno povabijo na obletnice mature in z veseljem se jih udeležim.«

Po vrnitvi v Ljubljano se je zaposlila kot profesorica na centru strokovnih šol. Kmalu je rodila tretjega sina Petra. Kljub družinskim in službenim obveznostim se je še vedno udeleževala šahovskih prvenstev ter ekipnih tekmovanj za mariborski klub Železničar.

Ko se je pred dvaindvajsetimi leti upokojila, se je odločila, da ne bo običajna upokojenka. Takoj se je vključila v izobraževanje starejših na ljubljanski univerzi za tretje življenjsko obdobje. Kratek čas je hodila k šahu in umetnostni zgodovini, nato se je odločila za večji izziv, za učenje kitajščine in francoščine. Zaradi bolezni moža (izgubila ga je pred šestimi leti) je francoščino opustila. A še vedno šahira na »cugerjih« (hitropotezno vlečenje potez, ki se izvajajo na pet minut) in sodeluje na ekipnih turnirjih kot članica Društva upokojencev Ljubljana Rudnik. Skromno pove, da je sicer šahovska mojstrica, a pri osemdesetih vseh priznanj ne šteje več.

Besedilo in fotografija: Zdenka Ferengja


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media