Nadvse ustvarjalen Sivčev nemirni duh 

Prosti čas | sep. '19

Ivan Sivec

Ivan Sivec je maja dopolnil 70 let, julija pa je prejel visoko državno odličje – red za zasluge za narod. Takrat je predsedniku države Borutu Pahorju javno obljubil, da bo, če bo zdrav, napisal vsaj še trideset knjig. »Lani so mi namreč izrezali ledvico in z njo vred skoraj sedemcentimetrski rakasti tumor. Zdaj spet funkcioniram kot prerojen. Hvala vam, ljudje v belem, ste čudoviti ljudje!« pravi sogovornik.

Ivana Sivca pozna tako rekoč vsak Slovenec, saj je že poldrugo desetletje med najbolj branimi avtorji. Obenem je najplodovitejši slovenski pisatelj, saj je do zdaj napisal kar 157 knjig, ki so natisnjene v več kot 355.000 izvodih. Po njegovih štirih romanih Pozabljeni zaklad, Vlomilci delajo poleti, Zakleta bajta in Princ na belem konju so bili posneti filmi in televizijske nadaljevanke. Je avtor več kot tri tisoč besedil za narodno-zabavno in zabavno glasbo, poleg tega je napisal več monografij o znanih slovenskih skladateljih.

Ugotovil je, da bi kar občutno presegel višino Mont Blanca (4810 m), če bi vse svoje knjige naložil drugo na drugo. Ob vseh podatkih o njegovem obsežnem delu in njegovih uspehih nas je zanimalo, kako mu uspeva, da je tako neverjetno ustvarjalen. Ali ima kakšno posebno formulo glede časa, organizacije? »Sem zelo redoljuben, morda še preveč. Mnogi ljudje me imajo tudi za deloholika. A brez reda in discipline se ne naredi veliko. Menda je že Einstein rekel, da potrebujemo vsaj pet odstotkov genialnosti in petindevetdeset odstotkov marljivosti.«

 Od ljudske pesmi do Avsenikov

Rojen je bil v Mostah pri Komendi kot tretji sin v družini, in kot se spodobi za kmečkega fantiča, je za šesti rojstni dan dobil prvo večje darilo – to je bila prava majhna motika. Odkar se spomni, je veliko delal na kmetiji, hkrati pa je odraščal ob ljudski glasbi in ljudskem petju. Tudi cerkvenem. Ljudski godci, pravi, so mu zlezli pod kožo, saj je v pesmih, ki so stare več sto let, povedano že tako rekoč vse. Zelo se je navdušil nad Ansamblom bratov Avsenik, ki je mojstrsko nadgradil ljudsko občutenje; še vedno rad prisluhne izvirnim posnetkom teh enkratnih glasbenikov. Posvetil jim je celo svoje magistrsko delo. Za to, da se je lotil raziskovanja Avsenikove glasbe, ga je navdušil dr. Janez Bogataj, ki je menil, da je treba ta evropski fenomen vsekakor znanstveno obdelati. »To je bila prva tovrstna raziskava v Evropi in hkrati 'varovalka' za to, da nam te naše tako imenovane narodno-zabavne glasbe ne ukradejo drugi narodi. V Nemčiji so namreč takrat že pisali, da se je začela ta zvrst glasbe leta 1962 pri njih, a dejstvo je, da so začetniki te glasbe Avseniki, z letnico 1953,« pojasni naš sogovornik.

Ljudsko petje je bilo povezano z ljudskimi običaji in vaškimi dogodki, zato ne čudi, da ga je etnolog dr. Niko Kuret že kot dijaka izbral za to, da je popisoval šege in navade na Gorenjskem. »Veliko mi je povedal oče, hodil pa sem tudi od hiše do hiše in si zapisoval odgovore vaščanov. Tako sem odkril bogato dediščino naših prednikov, iz katere se še danes napaja slovenstvo. Brez knjig, brez jezika, brez starodavnih šeg in navad kot narod ne bi preživeli.« Bil je odličnjak in zgodaj je v sebi začutil pisateljsko žilico; že v tretjem razredu je objavil prvi daljši spis v Pionirskem listu, potem pa je objavljal pravljice tudi v Cicibanu in drugje. Kot dijak pa je začel pisati za Gorenjski glas – predvsem o nekdanjem življenju in delu na vasi. Pri tem mu je veliko pomagal oče, ki je bil vnet bralec knjig.

Vedoželjnost in redoljubnost

Že kot otrok se je »zaljubil« v knjige: »Zelo sem spoštoval slovenske klasike, toda Julesa Verna in Jacka Londona sem nadvse občudoval; prvi je pisal predvsem znanstvenofantastične spise, drugi pa pustolovske. Kaže, da sta bila ta dva odtenka tudi v meni. V čast prvemu sem se povzpel na Mont Blanc, v nahrbtniku pa sem imel Vernovo knjigo Potovanje na luno, ki sem jo dobil za nagrado kot odličen učenec v šestem razredu. V čast Londona pa sem skupaj s kolegoma Jožem in Vojkom prepotoval dobršen del Aljaske, med drugim smo prepluli tudi več kot štiristo kilometrov po aljaškem veletoku Yukon.« Mimogrede sem izvedela, da je takrat dobil tudi indijansko ime, ki v prevodu pomeni nemirni duh, ki se mu nedvomno zelo poda.

Ne le branje knjig, tudi radijske igre so mu odpirale nove svetove, razveseljevali pa so ga Četrtkovi večeri domačih pesmi in napevov. Ko je šel z bratoma Cirilom in Andrejem na njivo, so s seboj vzeli radijski tranzistor in tako je bilo lažje okopavati.

Na ljubljanski filozofski fakulteti je diplomiral na oddelku za slovenistiko in se zaposlil na RTV Slovenija. Kot radijski novinar je najprej delal pri Saši Veroniku in kot vsak začetnik je tudi on najprej hodil na trg preverjat cene pridelkov ... Pozneje pa je ob čudovitem mentorju Milanu Avguštinu ustvarjal v dokumentarno-feljtonskem uredništvu, ki ga je dvanajst let tudi vodil. »Vendar sem še naprej hodil na teren; skupno sem pripravil več kot tisoč polurnih oziroma enournih reportaž,« pravi sogovornik, ki je član Društva slovenskih pisateljev od leta 1987.

Povezani s knjigami

Vsi, ki ga dobro poznajo, vedo, da je Ivan Sivec vesel človek, ki ima rad morje in še raje hribe. Veliko je planinaril in plezal, največji vtis je nanj naredil švicarski štiritisočak Jungfrau. Pa ne zaradi užitkov ob razgledih ali kaj podobnega, ampak zato, ker bi se skorajda zaplezal, spodaj pa ga je čakala jokajoča žena. »Nekaj sto metrov pod vrhom sem obvisel na navpični ledeni skorji, pod menoj pa je bil večstometrski prepad. A sem se s pomočjo prijatelja alpinista Štefana dobro izvlekel.«

Živi v Mengšu in pravi, da se vsak dan povzpne na priljubljeno izletniško točko Sv. Primož nad Kamnikom. Ima stalni krog prijateljev, največ med planinci, dobro se razume s sosedi. »Za kaj drugega pa mi že zmanjka časa!« Kako ne, saj dnevno vsaj deset ur posveti pripravam na knjige in pisanju. »Na srečo me žena oziroma moja najdražja, kot jo imenujem v knjigah, dobro razume. Sicer pa smo vsi v naši družini tako ali drugače povezani s knjigami. Žena Sonja je korektorica, hčerka Vesna je novinarka in urednica, sin Iztok založnik, snaha Tina ilustratorka … Vnuk in vnukinji poskušajo pesniti, beseda jim dobro teče, a pisateljskih nagnjenj pri njih za zdaj še ni zaznati.« Zanima me še, ali je katero od svojih del napisal za ženo. »Vedno sem se šalil, da bom ženo omenil vsaj na 322. strani svojih spominov. Letos, ob moji sedemdeseti obletnici rojstva, pa je izšla knjiga Mojih prvih sedemdeset s podnaslovom Sedemdeset ljudi s sončne strani. V tej knjigi je seveda prva. Tako jo hvalim, da se kar kadi. A kaj bi drugega počel človek pri sedemdesetih!«

Ob koncu še pogled naprej – oktobra izide Sivčev zgodovinski roman Obračun ob polni luni, zgodba o ljubezni med bojevnikom Kamnom in svečenico Severnico, ki se odvija petsto let pred našim štetjem, ko je nastala znamenita vaška situla. Po tem romanu pa sledi še marsikaj ...

Besedilo: Lidija Jež, fotografija Studio Majhenič 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media