Možganom koristi vse novo

sep. '19

Dr. Vojko Kavčič

Primerno izbrane telesne in možganske aktivnosti nam lahko zelo koristijo v zrelih letih, pravi dr. Vojko Kavčič, kognitivni nevroznanstvenik, ki raziskuje delovanje možganov pri umskih in mentalnih procesih. Zanimajo ga povezave med vedenjem in možgani, predvsem pa, kako se možgani spreminjajo s staranjem in kaj se dogaja z umskimi sposobnostmi. Že več kot dvajset let živi v Združenih državah Amerike, na inštitutu za gerontologijo na Univerzi Wayne State v Detroitu se ukvarja z zgodnjo diagnostiko alzheimerjeve bolezni. Redno se vrača v Slovenijo, a ne obišče samo mame na Krasu, pač pa z veseljem sodeluje z različnimi institucijami, pri projektih, prireja predavanja, razvija aplikacijo za kognitivni trening, pripravlja pa tudi posodobljeno verzijo knjige Umovadba – za bistre možgane v poznih letih, nad katero so slovenski bralci navdušeni. Prepričan je o koristi kognitivnega treninga, ki ga imenuje umovadba ali kar paša za možgane.

Najprej nam razložite, kaj počne kognitivni nevroznanstvenik.

Nevroznanost je kombinacija treh znanosti, in sicer biologije, kemije in psihologije, ter se prvenstveno ukvarja s celično-molekularnimi mehanizmi možganskih celic. Kognitivna nevroznanost pa je veja nevroznanosti, ki raziskuje možganske podlage vsega vedenja: od gibalnih sposobnosti, zaznavanja sluha, barv, vida, vonja pa do najvišjih miselnih procesov. Poskuša dognati, »kaj je zadaj«, na kakšen način možgani, nevroni in podporne celice delujejo, da prihaja do teh procesov. V okviru trenutnega raziskovalnega projekta uporabljam kombinacijo računalniško podprtega kognitivnega testiranja (nevropsihološki testi so predstavljeni na računalniških tablicah) s snemanjem nevroelektričnih potencialov (elektroencefalografsko – EEG snemanje) za identifikacijo tistih, starejših od 65 let, ki imajo povečano tveganje za razvoj demence.

Kljub raziskovanju in razvoju medicine se zdi, da o demenci, eni najbolj razširjenih bolezni, še vedno tako malo vemo. Kaj menite vi?

Najprej razčistiva tole: demenca ni bolezen. Demenca je skupek različnih simptomov, ki se predvsem nanašajo na zmanjšanje umske sposobnosti. Pravzaprav je posledica nepravilnega ali poslabšanega delovanja možganov.

Poznamo tudi ireverzibilne demence, te so kratkotrajne, rečemo lahko tudi prehodne. Vsaka zastrupitev, ki omeji prekrvitev možganov oziroma dostavo kisika, bo povzročila začasen upad umskih sposobnosti.

Pravilno bi torej morali reči tako: pacient ni zbolel za demenco, pač pa je zbolel za neko nevrodegenerativno boleznijo, posledica katere je demenca. Najbolj pogosto demenca nastane zaradi alzheimerjeve bolezni, zanjo so značilne motnje spomina in presoje, tudi depresija, zmedenost … Vaskularna oziroma žilna demenca se pojavi po možganski kapi, pri tej je manj motenj spomina, za frontotemporalno demenco pa so najbolj značilne osebnostne spremembe in spremembe v razpoloženju pa tudi težave z jezikom. Pri bolniku, ki ima demenco z lewyjevimi telesci, pa se poleg drugih simptomov pojavljajo še halucinacije in tresenje. Najpogosteje se pojavi pred 60. letom in hitreje napreduje.

Kaj je glavni vzrok naraščanja števila bolnikov?

Vzrokov še vedno ne poznamo, govorimo lahko le o dejavnikih tveganja. Med temi je največji staranje prebivalstva. Kar zadeva genetske dejavnike, za zdaj vemo le, da je za alzheimerjevo bolezen krivo nepravilno delovanje treh genov: APP, presenilin 1 in presenilin 2 na kromosomu 21. Družinska zgodovina ima tudi vlogo pri razvoju bolezni, vendar manjšo, na primer potomci oseb z demenco imajo trikrat večjo možnost, da bodo zboleli. 

Demenco lahko povzroči poškodba možganov, depresivnost, kronični stres ... Kognitivni upadi, ki so zelo podobni demenci, se zgodijo tudi pri večjih operativnih posegih, zlasti pri starejših pacientih po operacijah srca in pljuč. Vsaka operacija predstavlja za telo velik fiziološki stres, ki posledično zmanjša kognitivno funkcioniranje. Podobno velja tudi za kemoterapijo.

Tveganje, da postanejo dementni, je večje pri ljudeh s slabo urejeno sladkorno boleznijo kot tudi s srčno-žilnimi težavami. Možgani ne delajo dobro, če nimajo redne dobave glukoze in kisika ali niso dobro prekrvavljeni. Če ima nekdo slabo ožilje, če srce ali pljuča ne delujejo tako, kot bi morali, ali ima povišan krvni tlak in holesterol, to občutijo tudi možgani.

A čeprav je za zdravje srca in ožilja bolje, da imamo čim nižjo raven holesterola, raziskave kažejo, da prenizek holesterol povzroča kognitivne motnje. Nevronske celice v možganih ga namreč potrebujejo. Vendar bo treba to področje še dobro raziskati.

Ampak zakaj nekdo zboli, nekdo drug pa ne?

Za zdaj alzheimerjeve bolezni še ne razumemo povsem. Vemo, da odmiranje možganskih nevronov povzroča nalaganje plak in pentelj – to so amiloidne beljakovine, ki trajno poškodujejo nevrone v možganih. Vendar se amiloidi kopičijo tudi pri epileptikih, ljudeh z downovim sindromom in starostnikih z motnjami spanja. Po drugi strani pa ima od 20 do 30 odstotkov starejših ljudi že nakopičene plake v možganih, vendar so umsko čili in nimajo nobenih zdravstvenih težav.

Zakaj pa za alzheimerjevo boleznijo zboli kar dvakrat več žensk kot moških?

Po ameriških podatkih je stopnja tveganja za žensko po 65. letu ena proti šest, medtem ko je za moške ena proti enajst. Najverjetneje zaradi hormonskih sprememb in upadanja hormona estrogena po menopavzi. Najnovejše raziskave pa kažejo, da na to ne vplivajo samo biološke razlike, ampak tudi genetske in socialne razlike med spoloma. Tako so znanstveniki ugotovili, da se protein tau, ki je sestavni del pentelj, hitreje širi v ženskih kot pa moških možganih. Morda je zanimiv tudi podatek, da imajo ameriške ženske, ki niso zaposlene, večje tveganje, da zbolijo, kot pa tiste, ki so zaposlene.

Pravite, da je izrednega pomena zgodnje odkrivanje bolezni. Katere metode uporabljate?

 V Ameriki so vsi pacienti, ne glede na to, od kod prihajajo, diagnosticirani po istem, a temeljitem postopku. Pacient opravi pregled pri psihologu ali nevrologu na t. i. spominski kliniki (»memory clinic«), ki delujejo v okviru redne zdravstvene dejavnosti, stroške krije zdravstvena zavarovalnica. Ob tem opravi še potrebno nevrološko testiranje, da lahko določimo, ali gre že za demenco ali morda za predstopnjo – blago kognitivno motnjo. V večjih ameriških mestih delujejo še raziskovalni centri za alzheimerjevo bolezen (Alzheimer's Disease Centers – ADC), ki jih financira Nacionalni inštitut za zdravje (National Health Institutes) iz državnega proračuna. Približno 30 jih je po vsej državi, ukvarjajo pa se z zgodnjo diagnostiko in raziskovanjem bolezni in učinkovitosti zdravil.

Kombiniramo različne metode, od specialnih psiholoških testov, posebnih psihofizičnih metod, testiranj do merjenja električnega potenciala možganov (EEG). Pogosto uporabljamo dve slikovni metodi. Magnetna resonanca (MR) nam da dokaj natančne strukturne slike možganov, iz katerih lahko izmerimo spremembe volumna, predvsem zmanjšanje volumna hipokampusa (to je del možganov, ki je najbolj občutljiv za alzheimerjevo bolezen). Druga metoda je PET, pozitronsko emisijsko slikanje, ki nam omogoči vpogled v delovanje možganov in porabo glukoze ter pokaže prisotnost plak in pentelj v možganih.

Opažate razlike pri obravnavanju demence v Sloveniji in ZDA?

Na to vprašanje težko zanesljivo odgovorim, saj sem raziskovalec in ne klinik, v Slovenijo pridem le občasno, zato ne poznam dovolj natančno obeh sistemov. Morda je največja razlika ta, da je v Združenih državah Amerike veliko več raziskovalnih in kliničnih študij, ki so usmerjene v raziskovanja ozadja demenc. Poudaril bi še, da posvečajo tudi veliko pozornosti stanju pred nastankom demence, saj vemo, da je mogoče vplivati na nekatere dejavnike, ki povečujejo tveganje za nastanek demence, kot so kajenje, skrb za zdravo srce in ožilje, skratka na zdrav življenjski slog.

Kot zanimivost naj omenim, da imajo v Massachusettsu celo predpis, da mora zdravnik obvestiti sorodnike, ko pri pacientu odkrije že blago kognitivno motnjo, ker se bo pri približno 80 odstotkih teh ljudi v treh do petih letih razvila demenca.

Zanimivo je, da število oseb z alzheimerjevo boleznijo narašča, ozaveščenost se veča, hkrati pa jo marsikatera družina še vedno skriva. Ali se strinjate?

Res je, tabu še obstaja. Javnomnenjska raziskava, ki so jo pred petimi leti naredili v Združenih državah Amerike, je pokazala, da se starostniki alzheimerjeve bolezni bojijo bolj kot raka.

Ljudje si zelo težko priznajo, da je z njimi nekaj narobe, tudi še potem, ko to že opazi partner ali otroci. Ker ne gre za fizično bolezen. Čeprav bi morali ravnati popolnoma enako, kot če si zlomimo nogo. Obstajajo terapije, ki nam bodo pomagale. Vendar se bomo pri zlomu noge takoj odpravili k zdravniku ali še prosili koga, da nas pelje, pri depresiji in demenci pa se le še bolj zapremo v svoj svet. To ni v redu.

Ali se vam zdi smiselno vpeljati presejanje za odkrivanje kognitivnih motenj po vzoru presejalnih testov za ugotavljanje predrakavih sprememb?

Smiselno je diagnosticiranje ljudi, ki imajo večje tveganje za demenco ali že blage kognitivne motnje. Če zgodaj odkrijemo spremembe, lahko naredimo marsikaj, da bi bolezen odložili. Da bi znali uživati v življenju, si ga obogatiti, dokler lahko, in se pripraviti na neizogibno počasno upadanje umskih sposobnosti in izgubo osebnosti, kot smo jo predhodno poznali.

Naj pa opozorim, da s kratkimi presejalnimi testi ne morete kar določiti, kdo bo in kdo ne bo zbolel. Čeprav se taki poskusi pojavljajo.

V juliju ste se udeležili največje svetovne konference o alzheimerjevi bolezni v Los Angelesu. Katera so najnovejša spoznanja?

Konference se je udeležilo skoraj 6000 vodilnih strokovnjakov s področja alzheimerjeve bolezni z vsega sveta. Žal nismo slišali optimističnih napovedi, da bo kmalu na razpolago učinkovito zdravilo za preprečevanje ali zdravljenje alzheimerjeve bolezni.

Veliko je bilo govora o diagnostičnih metodah. Lahko omenim, da znanstveniki razvijajo teste za oceno možganskih plak in pentelj v krvni plazmi, kar pomeni, da bodo (upajmo, da kmalu) na razpolago mnogo cenejši in neinvazivni testi za oceno alzheimerjeve patologije kot pa možganska slikanja ali pa lumbalne punkcije, ki jih bodo lahko izvajali v lokalnih laboratorijih. Razpravljali smo tudi o okoljskih dejavnikih, ki lahko vplivajo na nastanek alzheimerjeve bolezni. Raziskave so dokaj jasno pokazale, da so motnje spanja pomemben dejavnik tveganja za nastanek demence; torej skrbimo, da bomo dobro in dovolj dolgo spali.

Pomemben dejavnik tveganja je tudi upad sluha pri starejših, toda raziskave so pokazale, da je pravilna uporaba slušnega aparata dovolj učinkovita, da odpravi to tveganje. Predvsem pa so udeleženci poudarjali pomen zdravega življenjskega sloga. Kot je pokazala britanska raziskava, je ta učinkovit tudi pri tistih starejših, ki imajo povečano genetsko tveganje za nastanek bolezni (nosilci gena APOE-4). Skratka okoljski dejavniki lahko vplivajo na genetsko delovanje!

Ameriška študija pa je pokazala, da so starostniki, ki so izvajali pet dejavnosti zdravega življenjskega sloga – zdrava prehrana, 150 minut telesne dejavnosti na teden, zmerno uživanje alkohola, nekajenje in umovadba, zmanjšali tveganje za razvoj alzheimerjeve bolezni za kar 60 odstotkov v primerjavi s tistimi, ki so izvajali le eno od dejavnosti. 

Verjetno vam podobna vprašanja nenehno zastavljajo, pa vendar: kaj naj počnemo, da bi čim dlje ohranili bistre možgane?

Obstajajo znanstvene raziskave, ki potrjujejo, da na dobro umsko kondicijo vplivajo pozitivno razmišljanje, redno gibanje, zmerna in raznolika prehrana, umska aktivnost, socialni stiki, dinamično življenje, obvladovanje stresa, dober spanec, saj med spanjem potekajo regenerativni procesi tako za telo kot možgane. Zelo dobra je meditacija in druge tehnike, ki nas umirijo ... 

Razmisliti je treba o uporabi raznih drugih sredstev, čajev ali prehranskih dopolnil ipd., ki jih nekateri oglašujejo. Nimam nič proti, če niso škodljivi, a čudežev ne moremo pričakovati.

Možganom koristi vse novo. Če počnemo nekaj, kar doslej še nismo, se vzpostavljajo nove sinapse, nove povezave. Recimo, da se začnemo učiti igranja na harmoniko ali jezika, ki ga ne znamo. Novejše raziskave kažejo, da dvojezičnost zelo dobro vpliva na umske funkcije.

Med najboljšimi metodami so plesne vaje, saj imajo več učinkov: je fizična dejavnost, ki pa je tudi umsko zelo zahtevna, saj je treba nadzorovati vid, da se ne zaletavaš, in sluh, da slediš glasbi, zapomniti si je treba korake in načrtovati vsak gib, obenem navezuješ stike s soplesalci. Vključena je še čustvena komponenta, plešeš na glasbo, ki ti je všeč, počutiš se dobro …

Pomembna je še ena lastnost, v angleščini je zanjo izraz »resilience«, ne vem natančno, kako bi ga prevedel … Gre pa za sposobnost preživeti velike krize brez večjih posledic.

Morda kot vzdržljivost, trdoživost?

Morda, a bolj v smislu psihološke odpornosti, da znamo preživeti stresne dogodke brez posledic. Dobro bi bilo to lastnost natrenirati, da nam še tako hude stvari ne bi prišle do živega.

Prav bi nam prišel še kakšen nasvet, kako naj krepimo možgane.

Umovadba je vse, kar spodbuja možgane. Reševanje križank, sudokujev ipd., kar smo počeli že daljše obdobje, je koristno za vzdrževanje možganske kondicije. Za dodatno krepitev možganov pa se moramo lotiti nečesa novega, česar še nismo počeli, na primer usvajanja nekih novih iger, učenja tujega jezika ali nove gibalne aktivnosti in podobno. Seveda se novih aktivnosti lahko lotimo sami, lahko pa se vključimo v delavnico umovadbe, ki poteka v skupini, poiščemo knjigo z vajami za različne umske sposobnosti, od pozornosti, kratkoročnega spomina, dolgoročnega spomina, reševanja problemov, ali vaje poiščemo na internetu. Le odločiti se moramo in vztrajno vaditi.

Kako pa vi pri 69 letih skrbite za svojo možgansko (in siceršnjo) kondicijo?

Znanstvenoraziskovalno delo mi ne le omogoča, ampak tudi zahteva rabo vseh mojih umskih sposobnosti. Redno spremljam raziskovalne članke o učinkovitih intervencijah, ki naj bi vzdrževale in krepile možgane, in se držim njihovih ugotovitev in predlogov; poleg tega na javnih nastopih ne le »pridigam« o zdravem življenjskem slogu, ampak po možnosti še dodatno umovadim (sem pa tja preberem kakšno knjigo), telovadim od 3- do 5-krat na teden, na primer zmerno tečem, kolesarim, igram tenis, pozimi grem na tekaške smuči, družim se s kolegi in prijatelji, trudim se čim bolj zdravo prehranjevati, predvsem s hrano, ki ima nizke maščobe, več maščob omega 3 in veliko antioksidantov, rad spijem kak kozarec terana, merim si srčni tlak, nadzorujem raven glukoze v krvi. Seveda se kdaj pa kdaj prekršim, vendar se poskušam čim prej vrniti na pravo pot.

Anita Žmahar, fotografija A.Ž.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media