Plaže, ribe, vino in glasba

Prosti čas | sep. '19

Hišo so polepšali domači ulični umetniki.

Portugalsko mesto Setúbal stoji 50 kilometrov vzhodno od prestolnice Lizbone, posebnost teh krajev pa so ne prevroča poletja in ne premrzle zime. Povprečna januarska temperatura je pet stopinj, avgustovska pa 29 stopinj. Je pa res, da lahko tudi poleti kar dobro zapiha. Mesto podpira različne zvrsti kulture in je v novejšem času postalo pomemben oder za različne dogodke na področju glasbe, gledališča in književnosti.

V Setúbal se lahko iz Lizbone pripeljete v slabe pol ure. Najprej prečkate najdaljši most v Evropi, dolg je 17 kilometrov in povezuje bregova reke Teje, poimenovali pa so ga po pomorščaku Vascu da Gami. Na mostu je šest prometnih pasov, njihovo število pa se bo lahko razširilo na osem, ko bo promet dosegel dnevno povprečje 52 tisoč vozil. Pot do Setúbala vodi naprej po cesti čez hribovit nacionalni park Arrabida.

Na ogled zaliva vas popelje takšno plovilo.

Lahko pa sedete na barko in se v Setúbal pripeljete po morju. Ko pristanete v pristanišču, ugotovite, da ste v izredno slikovitem zalivu med ustjem reke Sado in Atlantskim oceanom. Hribi, reka in morje, kjer so uredili prelepe plaže, vam hitro ponudijo številne izzive, kako tam preživeti čas.

Zgodovina Setúbala sega v davne čase mlajše kamene dobe. Ko so te kraje zasedli Rimljani, se je mesto imenovalo Cetobriga in še je ohranjena arheološka zapuščina iz tistih časov tako v mestu kot okolici. Na vsaki ulici, na vsakem vogalu je mogoče videti ali doživeti pričevanja o bogati kulturni zgodovini, ki jo odsevajo palače, muzeji, cerkve, utrdbe in raznoliki vodnjaki. Tamkajšnje pristanišče je bilo že od nekdaj pomembno, v 15. stoletju pa je mesto doživelo občuten napredek in pomen. Tedaj so se namreč pojavili prvi frančiškanski samostani. Po arhitekturi izstopa Jezusov samostan v samem jedru mesta, ki spada v narodno dediščino in je trenutno zaradi obnove zaprt za obiskovalce.

Grad visoko nad mestom, utrdba sv. Filipa, iz 16. stoletja je bil nekoč trdnjava na državni obrambni črti. Danes je tam gostišče, od koder lahko obiskovalci uživajo v prelepem pogledu na mesto, zaliv in polotok Troia.

Očarljiva narava

Boste prisedli?

Vzhodno od Setúbala je ustje reke Sado, ki je od leta 1980 zaščiteno območje in je veliko več kot 23 tisoč hektarjev. To je hkrati eno največjih portugalskih močvirij in eno od treh območij v vsej Evropi, kjer živijo delfini. Narodni park ob ustju reke je pomembno ekološko domovanje še za stotine drugih živalskih vrst. Ob tem se ponujajo možnosti za širitev in razvoj različnih področij trajnostnega gospodarstva. Tako so poleg morskih junakov tam tudi opazovalnice ptic, odvisno od letnega časa je mogoče poleg drugih vrst videti tudi različne dolgonoge ptice, flaminge, orle brez repka in bele štorklje. Turizem, povezan z opazovanjem in tudi preučevanjem ptic v zalivu, je trenutno ena izmed najbolj želenih poti na območju Setúbala.

Zaliv reke Sado je prvi na Portugalskem postal član pariškega kluba najlepših zalivov na svetu, njegov seznam pa vsebuje le 40 takšnih mest na zemeljski obli, vključno s slovitim zalivom pri San Franciscu.

Je pa na reki Sado poskrbljeno tudi za ljubitelje športa, tu prirejajo tekmovanja v jadranju in vožnji s kajaki, plavanju in ribolovu. Omeniti velja še štiri mline, ki že od nekdaj delujejo s pomočjo bibavice. Stojijo na obali reke oziroma zaliva, najbolj znan se imenuje Mourisca. Mletje žita v moko se je na obali začelo že v začetku 17. stoletja. Vsak mlin pa je imel tudi skladišče in sobo za ljudi, ki so tam delali in živeli. Danes pa tam gnezdijo jate ptic, čemur domačini pravijo naravni ptičji muzej na prostem. 

Kipar Sebastiao da Gama in njegov kip, posvečen ribarjenju.

Zahodno od Setúbala pa je privlačno tudi hribovito območje nad zalivom Arrabida, kjer se ponujajo čudoviti razgledi na vse strani. Obiskovalci teh krajev lahko uživajo v oddihu v naravi, se lotijo plezanja, pohodništva ali kolesarjenja čez hribe in doline. Arrabida je narodni park že od leta 1976 in obsega 10.800 hektarjev. Tamkajšnja zanimivost so doma izdelani strešniki, ki so postali močna blagovna znamka.

Če pa se napotite naprej v hribovite kraje, pridete v slikovito pokrajino Azeitao, ki je bila že davnih časih nadvse čislana, saj je tam živelo nekdanje portugalsko plemstvo. In še danes zvesto skrbijo za stare zgradbe in spomenike, saj gre za pomembno zgodovinsko bogastvo. Popotnik lahko obišče tudi turistični vasi Vila Nogueira in Vila Fresca. Sloviti sta predvsem zaradi svojih vinogradov in vin, zelo obiskana je tamkajšnja muzejska Hiša vina Jose Maria de Fonseca.

Omeniti velja še kulinariko, ki seveda sloni predvsem na sestavinah, najdenih v morju. Pražena sipa prinese zadovoljstvo tako domačinom kot tujim obiskovalcem. Povsod so na voljo pečene sardine, ki so leta 2011 postale eno izmed sedmih portugalskih kuharskih čudes. Pokusiti velja še njihov ribji ragu ter različna peciva pa odličen sir, ki je med najboljšimi v njihovi deželi. A ni prave jedi brez kozarca dobrega vina. Na pobočjih Arrabide raste belo in rdeče grozdje, iz katerega stiskajo odlična vina. Domačini so najbolj navdušeni nad vinom, ki mu pravijo moscatel. To vino je slajše, lahko belo ali pa tudi škrlatno, njegova alkoholna stopnja pa seže tudi do 17 volumenskih odstotkov. Gre za grozdje sorte muškat, ki ga radi jedo ali pa iz njega pridelajo rozine.

 Bogata glasbena tradicija

Veliko meščanov Setúbala se je nekdaj uveljavilo doma in tudi po svetu. V 18. stoletju je Luisa Todi očarala poslušalce številnih evropskih opernih hiš. Po njej se imenuje široka osrednja mestna ulica z nasadi in drevjem, promet pa poteka na vsaki strani v drugo smer. Tam stoji veličastna kulturna dvorana, ki nosi njeno ime. V istem času se je proslavil še znameniti pesnik Bocage in po njem se imenuje osrednji mestni trg, kjer se pogosto odvijajo različni kulturni dogodki. V mestu je leta 1987 zaradi bolezni umrl nekdaj silno priljubljeni portugalski pevec José Zeca Afonso, na njegovem pogrebu je bilo več kot 30 tisoč ljudi. Mnogi poznajo še Joséja Mourinha, ki je ime svojega mesta ponesel po svetu, saj ga je v letih 2004 in 2005 Mednarodna zveza za nogometno zgodovino in statistiko (IFFHS) izbrala za najboljšega trenerja na svetu, ligo prvakov pa je osvojil s kluboma Porto in Inter.

V mestu je res živahno kulturno življenje. Med odmevnimi dogodki naj omenim glasbeni sejem Exib musica, na katerem so konec pomladi sodelovali glasbeniki ter založniške in medijske hiše, ki so predstavili glasbeno dogajanje in raznolikosti na Iberijskem polotoku ter v Srednji in Južni Ameriki. Številnih predavanj in delovnih srečanj ter koncertov so se udeležili glasbeniki in ljudje, poklicno povezani z glasbo na Portugalskem in v Španiji ter v državah od Mehike do Urugvaja. Njihov namen je bil v precejšnji meri tudi najti poti do sodelovanja z Evropo. Na tem sejmu se je tokrat prvič zgodilo, da so podelili priznanji v čast izjemnim umetnikom. Prejela sta ju portugalski pevec José Zeca Afonso (posmrtno) in velika argentinska pevka Mercedes Sosa.

 

Besedilo in fotografije: Drago Vovk


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media