Voda – najstarejša »cesta« in naravna meja 

Zgodbe | sep. '19

V davnih dneh so bile reke poleg sonca edini kažipot. Nezmotljivo so svoje popotnike pripeljale do morja. Večinoma po rekah je vodila slovita jantarska pot od Baltika do Jadrana pa tudi pot od Črnega morja po Donavi, Savi in Ljubljanici do Jadrana.

Po tej poti je nekdaj v naše kraje priplula slovita ladja Argo, ki je na svojem krovu nosila cvet grških junakov. Njihov vodja Jazon se je tedaj, ko je ladja priplula do velikega jezera, boril z neko močvirsko zverino, podobno zmaju. Zmagal je v tem boju in tako smo dobili ljubljanskega zmaja.

 Reke so nekdaj igrale tudi vlogo najbolj naravne meje. Gradnja mostu, ki pomeni prekinitev naravne meje, je bila v preteklosti nekaj silno težkega in zapletenega. Mostovi so bili vedno zatočišče raznih skrivnostnežev. Pod mostom je stanoval povodni mož, na mostu so se zbirale čarovnice, tam je v temnih nočeh strašilo. Mnogi mostovi čez reke imajo v naših krajih še danes kapelico na koncu mostu. Na Mirni pri Trebnjem stoji kapelica celo sredi mostu. Po ljudski veri je bila gradnja mostu čez deročo reko demonska umetnost, ki jo je zmogel le sam hudič.

 Hudič je menda zgradil most v Bohinju. Za plačilo je zahteval dušo prvega Bohinjca, ki bi stopil na most. K sreči je tedaj prišel s planin eden od bohinjskih pastirjev. S seboj je imel psa. Pastir je čez most zalučal hlebec sira, pes je skočil za sirom in tako naj bi hudič dobil – pasjo dušo. Besen ob tem spoznanju se je hudič pognal čez most in ga odkrhnil. To se Hudičevemu mostu še danes pozna!

Vir: Marija Cvetek, Naš voča so včas zapodval (Ljubljana: ČZP Kmečki glas, 1993)

Prehod s čolnom čez reko je tudi vznemirjal in jezil skrivnostne vodne prebivalce, kot je bil Gestrinpovodni mož v Muri.

Gestrin je bil povodni mož, namesto nog je imel plavuti. Ribiči in brodarji so se ga bali. Ponoči je pomolil glavo iz vode in včasih je pri tem še zatrobil v rog. Takrat so se iz vode prikazale vodne deklice in plavale k njemu.

Brodarji in ribiči so se poskušali obvarovati pred gestrinom tako, da so mu prinašali darove. Nekega dne se je neka mladenka, ki je bila bolj lahkožive vrste, z družbo vozila čez Muro v Prekmurje na gostijo. Povodni mož je začel dvigovati valove in poskušal je prevrniti čoln. Vsi v čolnu so bili v veliki nevarnosti, da se potopijo. Nekdo v družbi se je domislil, da mora dekle vreči v vodo nekaj, kar ji je najdražje, drugače povodni mož ne bo miroval. Mladenka je ubogala in vrgla v vodo nove sandale z lepimi visokimi petami. Tako je sebe in celo družbo rešila pred utopitvijo.

Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva (Celje: Družba sv. Mohorja, 1930)

Dušica Kunaver


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media