Lončarjenje kot meditacija

Zgodbe | sep. '19

Na fotografiji so Igor, Alenka, Nika in Jana

Ko je človek za nekaj »poklican«, prej ali slej postane to njegov poklic. Tako je Igor Bahor iz Velenja postal lončar, čeprav je študiral elektrotehniko. Ko je v času študija v Ljubljani delal pri lončarju, se mu je odprl nov svet. Svet, ki ga ni hotel več zapustiti. Že na samem začetku resnejšega dela na področju lončarstva in keramike pa je ugotovil, da je to šele vrh ledene gore in da se mora še veliko naučiti. In to vse življenje počne.

Rodil se je v Črnem Vrhu nad Idrijo očetu Tonetu, učitelju iz Dragovanje vasi v Beli krajini, in mami Francki, domačinki iz Kanjega Dola, ki je bila po poklicu kuharica. Takrat so učitelje z dekretom prestavljali sem ter tja in družina, v kateri se je rodila še sestra Darija, se je preselila v Šoštanj in nato v Velenje.

Igor je bil nemirnega duha, že kot dijak je raziskoval svet in se na »štop« odpravil po Evropi. Denarja ni imel, je pa prej izdelal kup keramičnega nakita in se s prodajo le-tega preživljal na teh avanturističnih počitniških poteh. Čez leto je na keramiko pozabil in se usmeril v elektrotehniko. Pa so ga na tržnici v Ljubljani pritegnili izdelki lončarja Slavka Škode, in z njim je navezal pogovor. Mojster ga je povabil v svojo delavnico v Podutiku in tako se je Igor odločil ter mu tri leta prostovoljno pomagal. »Začel sem odkrivati vrh ledene gore, saj te keramika vedno znova preseneti, navduši, osupne ...« Mnogo kasneje je na pobudo Andreja Dularja, kustosa v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani, raziskoval tako imenovano žensko lončarstvo iz belokranjske vasi Grič, kjer je bila v vsaki od 12 hiš po ena lončarka. Takrat je odkril, da je bila že davno nazaj med temi odličnimi lončarkami tudi očetova teta. Torej ni nič čudnega, da ga je, čeprav je sprva zašel v popolnoma drugačne vode, za vselej pritegnilo prav lončarstvo. 

Kmalu se je keramiki in lončarstvu povsem predal. V Topolšici, kjer so takrat živeli, je decembra leta 1990, ko je bil prvič pri nas božič tudi legalno priznan praznik, naredil jaslice, ki so šle odlično v promet. Starša sta verjela vanj, pa vendar sta bila hkrati tudi v skrbeh, ali bo to dovolj za preživetje. A dela se je lotil resno in kmalu je iz »golega« lončarstva »zašel« na mnogo zanimivih poti – od etnologije in arheologije do novih pristopov, kar je vse zgodba brez konca.

Delavnica je hkrati učilnica 

Sediva v njegovi delavnici, predavalnici in trgovini hkrati v velenjskem nakupovalnem centru. Moji pogledi se ustavijo na različnih zbirkah: porcelan s 24-karatno pozlato pa čudoviti izdelki, ki so del protokolarnih daril, take in drugačne skodelice s poslikavami pa angelčki in druge vabljive dekoracije ... Zelo je popularna zbirka Lubenica, ki jo sestavljajo sklede, skledice, krožniki v obliki lubenice: »To je razvila Jana, ki je po poklicu oblikovalka, in čeprav je dolga leta delala z različnimi tekstilnimi podjetji, se je odlično znašla pri keramiki. Pred desetimi leti sva se našla in se kar zlila, to pa se je pokazalo tudi pri napredku podjetja.«

V družinskem podjetju so poleg Igorja zaposlene še njegova žena Jana ter njena hči Nika, ki je oblikovalka, ter sodelavka Alenka. Igorjeva otroka iz prvega zakona – dvojčka Ana in Vid – sta pravkar zaključila študij na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici. Ko je treba, tudi onadva večkrat priskočita na pomoč. Uporabljajo materiale, ki ustrezajo najvišjim prehranskim zahtevam. Z izdelki navdušujejo obiskovalce na specializiranih sejmih keramike v Firencah, Celovcu, Franciji, na Dunaju, Bodenskem jezeru. Poleg tega organizirajo delavnice, predavanja, izdajajo spletni Lončarski časopis, sodelujejo z muzeji na področju raziskovanja starih materialov in tehnik ter izdelovanja replik, razvijajo lončarsko šolo ... Z veseljem sodelujejo z vzgojno-varstvenimi centri, v katerih varovanci izdelujejo kroglice, ki služijo kot polnilo Bahorjevih dekorativnih in hkrati grelnih ali hladilnih blazinic. »Z oblikovanjem kroglic se dotikajo številnih akupunkturnih točk na dlani in hkrati vsak dan znova spoznavajo, kako odlično terapevtsko sredstvo je glina,« pojasnjuje Igor.

Karate, ples in kuhanje

Igor pripoveduje, kako ga pomirja delo z glino: »Včasih se kdo od prijateljev začudi, češ kako dolgočasno mora biti izdelovati na vretenu sto izdelkov. Mene pa to razveseljuje, saj me odmakne od vsakdana, problemov ... To delo je kot meditacija.« Osredotočenost zahteva tudi karate, kjer je Igor dosegel že 4. dan; poleg tega je učitelj karateja in eden od funkcionarjev velenjskega karate kluba, ki deluje od leta 1968 in je tako najstarejši delujoč tovrstni klub pri nas. Jana pa se ukvarja s tai čijem. Oba rada plešeta – še zlasti uživata v argentinskem tangu in latinskoameriških plesih sploh.

Je pa Igor tudi strasten kuhar; to nagnjenje ima po mami. Izdelal je celo lončeno posodo za peko piščanca – ta je nasajen višje nad dnom posode, kamor se ob peki steka odvečna maščoba, piščanec pa je hrustljavo zapečen, ne pa napol kuhan. Tudi »kokarski klobuk« je specifičen lonec oziroma pekač. Ima obliko narobe obrnjenega ženskega klobuka in se uporablja na odprtem ognju. Nekoč so jih izdelovali kokarski lončarji v Zadrečki dolini, ko pa je lončarstvo v tej dolini zamrlo, je posoda šla v pozabo. Igor pa jo je obudil. Uporablja se za pripravo pečenic in kislega zelja; pečenice se pečejo na krajcih klobuka, zelje pa je v sredini. Tudi »ola posodo« velja omeniti, čeprav ni povezana s kuho; napolnjena z vodo in zakopana v zemlji postopno vlaži rastline, zato »ni treba nadlegovati sosedov s prošnjami za zalivanje rož, ko smo od doma«. Igor še doda, da ta posoda izhaja že iz antike.

 Takoj ko se je potrdil kot odličen lončar, ki je sposoben izdelati tudi najzahtevnejše replike, so začela prihajati naročila iz raznih muzejev. »Izdelovanje replik je njegova posebna strast,« pravi Jana. Po dolgotrajnem proučevanju je izdelal repliko rimske oljenke pa rimske strehe, srednjeveške šaleške pivske čaše, izjemnega pomena je replika staroslovanske posode praškega tipa ... Posebno mesto pa ima replika skodelice in krožnička s slike Kofetarica Ivane Kobilca. Na željo Narodne galerije je začel proučevati drobno skodelico s posebnim ročajem in prav unikatno nogo, na kateri stojita skodelica in krožnik. Ko je prišel do pravih materialov in pravih rešitev, je bilo treba skodelico kar 25-krat vzeti v roke, da je bila izdelana perfektno.

Njegovo delo je omenjeno v raziskavi dddr. Andreja Pleterskega, vezano na staroslovansko lončarjenje, pri katerem so glini dodajali oglje. Postopek lončarjenja in žganja lončevine je proučeval še pri Indijancih Hopi v Novi Mehiki. »Bili so odprti, pripravljeni sodelovati, povedati, pokazati ...« Poseben izziv pa je našel tudi v bližnjih Nazarjah – to je kokarsko lončarstvo. Skrivnosti tega še niso povsem razvozlane, toda ko se Igor nečesa loti, zlepa ne odneha in tako se mu bo morda v kratkem razkrila tudi ta skrivnost. 

Zadovoljen je, da je lončarstvu namenjeno vse več pozornosti. V sklopu Univerze za tretje življenjsko obdobje sta z Jano že poučevala ljudi v zrelih letih o tem zanimivem ustvarjalnem mediju, ki človeka hitro očara. Lepo je, ko izpod rok, če si spreten pri metodi vlivanja (ta omogoča ponavljajoče se oziroma enake izdelke) ali pa z vretenom, kar je spet nekaj čisto drugega in že mojstrskega, nastanejo iz gline uporabni ali dekorativni izdelki. Veseli ga, da svoje izkušnje in znanje prenaša naprej – svojim dragim (poleg že omenjenih sta tu še vnuka Arne in Maks) in drugim, ki jih zanimajo lončarstvo, keramika, porcelan. 

Lidija Jež


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media