Stoletnica slovenskega baleta

Prosti čas | sep. '19

Prvi slovenski balet Možiček

Le komu ne zapoje duša, ko pomisli na nežne baletke v belih krilcih in kako plešejo na konicah prstov, na visoke skoke moških plesalcev, eleganco gibov, čudovite zgodbe, ujete v balete, kot so Labodje jezero, Romeo in Julija, Giselle ... Vse to je ovito v prelepo glasbo … Slovenski balet praznuje letos sto let in spomnili se bomo njegovih začetkov in ljudi, ki so spisali njegovo zgodovino.

»Poklic baletnega plesalca je prav gotovo nekaj posebnega, saj združuje izjemno zahtevno telesno usposobljenost z umetniškim izpovedovanjem brez besed. Plesalčevo sredstvo izražanja je njegovo telo. Nenehno urjenje, popolno obvladovanje mišic, iskanje lepe linije, skladnost v gibih – in nazadnje nenehna kontrola samega sebe.« Tako je baletno umetnost opisal dr. Henrik Neubauer, baletni plesalec, koreograf, operni režiser, pedagog in avtor skoraj 40 knjig neprecenljive vrednosti za baletno umetnost.

Na slovenskih odrih so se prvi plesni nastopi začeli z ustanovitvijo Dramatičnega društva leta 1867 v Ljubljani, leta 1902 v Trstu in leta 1909 v Mariboru. Leta 1918 je bila ustanovljena Operna baletna šola, za katero ima zasluge Václav Vlček, ki jo je vodil vzporedno s poklicnim ansamblom v okviru Slovenskega deželnega gledališča. Sprva so baletni plesalci sodelovali izključno pri uprizoritvah opernih predstav, prva je bila Smetanova Prodana nevesta, svojo prvo samostojno celovečerno predstavo Ugrabljena Evelina pa je ansambel uprizoril leta 1919.

Izstopajoče plesalke in plesalci

Prvo obdobje do leta 1928 so v veliki meri krojile plesalke. Izstopale so Lidija Wisiak, Ruth Vavpotič, Erna Mohar, Silva Japelj, Marta Jakše Remškar. Lidija Wisiak je bila prva, ki se je uveljavila v tujini, potem pa je kot pedagoginja veliko prispevala k izobraževanju slovenskih plesalcev prihodnjih rodov. Drugo obdobje do leta 1946 je zaznamoval ruski plesalec Peter Golovina, ki je nekaj časa vodil ljubljanski, nato pa mariborski balet. Še v najtežjih trenutkih, ko baletniki niso imeli primernega prostora za delo, ni izgubil zaupanja v slovenski balet. Vzgojil je celotno generacijo plesalcev, baletu pa priboril prostor v gledališču in kulturi. Čeprav tujec, je bil v duši vedno slovenski baletni plesalec, napisal pa je tudi knjigo spominov na svoje življenje pri nas s pomenljivim naslovom Moja ljuba Slovenija. Tudi zaradi njega se je našemu baletu pridružilo več moških plesalcev, kot so bili Maks Kirbos, Drago Pogačar, Stane Polik in Stanislav Hiti. Posebna pozornost pripada Pii in Pinu Mlakarju, ki sta z notranjim žarom napolnjevala dvorane in z osebnim zgledom na odru ter v zasebnem življenju utelešala predanost, skromnost, trdo delo, disciplino, odločnost in pogum. Zelo veliko sta kot plesalca in koreografa delala v tujini, njuno umetniško pot pa je zaznamoval skupni projekt Lok, ki sta ga predstavila v Münchnu, Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in drugje. Njun pomembni prispevek je tudi v pedagoškem delu, Pino Mlakar je prevzel mesto profesorja za ritmično gimnastiko in ples na novoustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani, skupaj s Pio pa je sodeloval še pri vodenju ljubljanskega baleta.

Vrhunec slovenskega baleta

Baletna predstava Labodje jezero (foto: arhiv dr. H. Neubauerja)

Svoj vrhunec je slovenski balet dosegel ob koncu 60. in 70. let prejšnjega stoletja. Baletni plesalci so dobili priložnost delati s slavnimi tujimi koreografi. Med njimi so bili Anton Dolin, Aleksandra Balašovaeva, Sergej Lifar, kasneje je prišel Milko Šparemblek in številni drugi. V okviru Festivala Ljubljana je v Križankah dolga leta potekalo zanimivo tekmovanje z imenom Jugoslovanski baletni bienale, ki je predstavljalo baletno ustvarjalnost in nivo nekdanjih jugoslovanskih baletnih hiš ter ansamblov od Ljubljane do Skopja.

Slovenski balet nikakor ni bil omejen samo na slovensko in štajersko prestolnico. Takoj po drugi svetovni vojni so začeli pouk baleta po vsej Sloveniji. Posebno mesto zavzema balet v Kopru, ki se je začel razvijati na pobudo zakoncev Hiti. V Kranju je baletno šolo začela nekdanja solistka ljubljanskega baleta Silva Japelj, v Novem mestu pa leta 1969 Milica Buh. Vrata baleta v Zasavju je odprla Milica Mavrič, v Celju pa Ana Pezdir. Posebno mesto pri širjenju baleta zavzema Lidija Sotlar s svojo skupino, ki jo je ustanovila leta 1975.

Slovenski plesalci blestijo tudi v sodobnem času. Med balerinami Sanja Neškovič Peršin (zdaj vodja ljubljanskega baleta), Ana Klašnja, Regina Križaj, Tijuana Križman Hudernik, med moškimi pa Anton Bogov v Mariboru ter Petar Đorčevski in Lukas Zuschlag v Ljubljani. Na mariborskem odru neverjetne predstave ustvarjata Edward Clug in Valentina Turcu kot baletna solista, koreografa in režiserja. Zanimivo je, da je v obeh gledališčih približno polovica tujcev, čeprav jih je bilo pred 100 leti komaj za peščico.

Baleti slovenskih skladateljev

Slovenci imamo bogato zakladnico skladb domačih skladateljev za balet. Komaj verjetno je, da je od začetka 20. stoletja nastalo 93 celovečernih in krajših baletnih skladb, ki jih je napisalo več kot 40 različnih domačih skladateljev. Preštel, popisal in predstavil jih je dr. Henrik Neubauer v knjigi Vodnik po baletih slovenskih skladateljev. Začetna sreča, balet slovenskega skladatelja Josipa Ipavca z Možičkom, ki je imel doma in na tujem kar 32 premierskih uprizoritev z več kot 300 ponovitvami, pa se žal ni nadaljevala. Obe profesionalni baletni hiši le redko uvrstita v program delo domačega avtorja, ker »ni komercialno«.

Neva Brun


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media