Revščina – energetska in uradniška

sep. '19

prof. Peter Novak 

V Sloveniji je kar nekaj energetske revščine. Marsikdo težko zbere denar za ogrevanje, elektriko in toplo vodo; nekateri čez zimo celo zmrzujejo. Ogroženi so zlasti starejši, brezposelni in klavrno plačani zaposleni. Oblast je težavo sicer zaznala, in to predvsem po zaslugi Evropske unije, vendar se je loteva počasi in štorasto. »Želi pogasiti požar, a ne ve, kje in koliko gori,« je do odpravljanja energetske revščine kritičen prof. Peter Novak, ki se že desetletja ukvarja z različnimi vidiki energije.

Mednarodno veljavne definicije za energetsko revščino ni, največkrat je slišati razlago, sprejeto v Veliki Britaniji. Ta pravi, da se z energetsko revščino spopadajo ljudje, ki za energijo porabijo več kot 10 odstotkov svojih rednih dohodkov.

Koliko je natančno energetske revščine v Sloveniji, ni znano. Statistični urad ustreznih podatkov za izračun nima, zato njeno razsežnost ocenjuje posredno. Po njegovi oceni so gospodinjstva z najnižjimi dohodki, torej najrevnejša petina, za elektriko, plin in druga goriva v letu 2015 porabila skoraj 18 odstotkov vseh svojih razpoložljivih dohodkov, malenkost več kot 10 odstotkov pa so porabili v naslednji socialno nekaj manj šibki petini. Za preostale tri petine gospodinjstev izdatki za energijo ne predstavljajo tako velike obremenitve.

»Življenje marsikoga se zaradi izdatkov za energijo močno poslabša. Manj je v loncu, po domače rečeno,« pravi Božo Dukić, tajnik Združenja za energetsko neodvisnost Slovenije (ZENS). Pred nekaj leti ga je ustanovilo deset državljanov z izkušnjami iz energetike. To so storili, ker so bili razočarani nad šibko aktivnostjo države pri povečevanju porabe obnovljivih virov – vode, sonca, vetra, geotermalne energije in biomase. Člani ZENS organizirajo posvete, o svojih dognanjih obveščajo državne institucije ter širšo javnost. Ponujajo pa tudi praktične rešitve. Mednje recimo spada zamenjava električnih grelnikov (bojlerjev) v večstanovanjskih blokih s skupno toplotno črpalko za ogrevanje sanitarne vode.

Osupljivi prihranki

Za gretje tople vode z električnimi grelniki se po oceni ZENS v državi porabi kar 25 odstotkov elektrike, pridobljene v krški jedrski elektrarni. V večstanovanjskih blokih, ki jih je okoli 11.000, živi skoraj tretjina prebivalcev, tudi veliko socialno šibkih. Večina vodo ogreva z električnimi grelniki, ki so energijsko zelo potratni. Po izračunih ZENS bi se poraba elektrike za ogrevanje vode z zamenjavo posamičnih grelnikov s skupno toplotno črpalko v stanovanjskih blokih zmanjšala za trikrat! Z zamenjavo bi dosegli dvoje: ljudje bi za gretje vode porabili manjši delež svojih dohodkov, hkrati pa bi v večjem obsegu uporabljali obnovljive vire, zato bi bilo manj škodljivih izpustov, s tem pa tudi manj slabih učinkov na podnebje.

Prva skupna toplotna črpalka za ogrevanje vode v večstanovanjski stavbi je bila pred leti že vgrajena v bloku na Jesenicah. Po besedah Dukića se je naložba v višini 30.000 evrov lastnikom stanovanj povrnila v štirih letih. Črpalko so v celoti plačali iz svojega žepa, saj takrat zanjo še ni bilo mogoče pridobiti subvencije.

Zdaj je drugače. ZENS je s svojimi argumenti odločilno vplival na to, da Eko sklad prispeva subvencijo v višini četrtine vrednosti montirane črpalke. Toda za mnoge lastnike blokovskih stanovanj, še posebej vdove ali samske ženske, je naložba v skupno toplotno črpalko za ogrevanje vode kljub subvenciji še vedno prehud finančni zalogaj, opozarja Dukić. 

Koristne toplotne črpalke

Slovenija je z vstopom v EU sprejela obveznost, da bo delež obnovljivih virov v celotni porabi energije do leta 2020 dosegel 25 odstotkov, za prav toliko pa naj bi se zmanjšala poraba fosilnih goriv. Zdaj ta znaša 22 odstotkov. Obstaja bojazen, da bo država zaradi neizpolnitve obveznosti morala plačati globo. Do leta 2030 naj bi po prvotni odločitvi uporabljali 30, po najnovejši pa 35 odstotkov obnovljivih virov. »Namesto da bi se strinjali s tako odločitvijo EU in ji hkrati takoj sporočili, da bomo potrebovali njeno finančno in drugo pomoč, so se naši uradniki prijeli za glavo in začeli govoriti, da tako povečanje ni mogoče. Njihova glavna skrb je zdaj prav nasprotna – kako bi zahtevani delež obnovljivih virov čim bolj zmanjšali,« pravi prof. Peter Novak.

Zmanjševanje energetske revščine pa tudi porabe fosilnih goriv in škodljivih izpustov bi bilo veliko hitrejše, če bi Eko sklad, javni okoljski sklad vsedržavnega pomena, izvajal bolj aktivno, celovito in sistematično politiko, pravi Novak. Mnogi ljudje si sami ne znajo pomagati – imajo zastarele, neučinkovite naprave; za sodobnejše nimajo denarja, premalo je tudi znanja o pametni rabi energije. Podobno velja za javne institucije. Skratka, potrebujejo pomoč. Eko sklad, ki naj bi odločilno prispeval k varovanju narave, dodeljuje ugodne kredite in subvencije za učinkovito rabo energije in večjo uporabo obnovljivih virov. Vendar kaže, da ni najbolj uspešen. »Kurilne naprave se zamenjujejo, vendar nove niso vedno optimalne. Čeprav ima Eko sklad merila, katere naprave naj bi vgrajevali, v celoti ne sledi napredku, posebej glede škodljivih izpustov,« pravi Novak.

V zadnjem desetletju čedalje več ljudi ogreva stanovanja z lesnimi gorivi, med katera spadajo tudi drva. Leta 2015 so lesna goriva predstavljala že skoraj 60 odstotkov vseh energentov, porabljenih za ogrevanje. Toda kurilne naprave na trda goriva, ki jih najpogosteje uporabljajo tudi energetsko revni, so nemalokrat precej problematične, poudarja Novak. »Zamenjati kurilno napravo na olje s poceni in ne najkakovostnejšo napravo na trda goriva pogosto pomeni več škodljivih izpustov, kot jih je pri kurilnem olju ali plinu.« Kar pomeni, da so država in ljudje, ko gre za izpuste, prišli z dežja pod kap.

Pri ogrevanju z drvmi so še druge težave. »Prva je prepričanje, da zna vsakdo kuriti, kar pa ne drži. Ljudi bi bilo treba sistematično informirati, kako pravilno kuriti. Druga je dejstvo, da je na trgu zelo težko dobiti dobra, dve leti sušena drva, ki ne povzročajo škodljivih izpustov. Tudi v trgovinah prodajajo bistveno bolj vlažna drva, kot bi smela biti,« opozarja Novak. Prepričan je, da bi morali tudi v Sloveniji narediti korak naprej – v smer toplotnih črpalk. Te so relativno poceni in kakovostna rešitev, posebej za starejše. Ni jim treba drugega, kot da nastavijo temperaturo v prostoru in vključijo napravo.

»Če bi Eko sklad subvencioniral električno energijo iz obnovljivih virov, bi lahko tisti, ki bi imeli toplotne črpalke, kupovali elektriko po enaki ali celo nižji ceni od tiste iz neobnovljivih virov. Tako bi lahko hitro celovito rešili problem. Žal Eko sklad s subvencijami še vedno ne spodbuja porabe elektrike iz obnovljivih virov.«

S preusmeritvijo k toplotnim črpalkam bi bil narejen prvi korak pri zmanjševanju porabe energije in škodljivih izpustov. Tako rekoč hkrati pa bi morali poskrbeti tudi za to, da bi večje stavbe – občine, šole, vrtci itd. – prešli na kogeneracijo, torej na sočasno proizvodnjo toplote in elektrike. Izkoristek naprav za kogeneracijo je zelo visok. Največ elektrike namreč proizvajajo takrat, ko potrebujemo največ toplote. 

Božo Djukić

Po Novakovem mnenju tega ne bi bilo težko izvesti. Imeti je treba le koncept in načrt, ki bi ju morali skupaj pripraviti dve ministrstvi – za infrastrukturo in okolje. Za to bi potrebovali eno dopoldne ali kvečjemu nekaj dni, pravi. »Socialne službe vedo, kje živijo revni. Tem ljudem bi Eko sklad lahko sofinanciral nakup toplotne črpalke, občini pa dal subvencijo za kogeneracijo, da bi lahko sočasno proizvajali elektriko in toploto v vseh večjih stavbah. S takim pristopom bi dosegli dva cilja: zmanjšali bi energetsko revščino in obremenitev omrežja. To se lahko v podeželskih naseljih pa tudi večjih krajih lepo uredi.«

S takim pristopom pa bi se zgodilo še nekaj drugega, opozarja Novak. »Eko sklad bi končno imel aktivno vlogo, ne pasivne, kot jo ima zdaj: objavlja razpise in morebitne zainteresirane ljudi poziva, naj se, če sami ne zmorejo stroškov za energijo, javijo in pošljejo vlogo za subvencijo za nakup sodobnejše naprave. Kako naj 70 ali 80 let star človek izpolni zelo zapleteno vlogo in opravi vse drugo, kar sklad od njega zahteva?« Za resnično aktiven pristop bi moral Eko sklad tudi poenostaviti pridobivanje subvencij, poudarja Novak. Podobnega mnenja je Božo Dukić. Predlagata, da bi kupcem subvencijo pri prodaji črpalk od cene črpalke odšteli kar trgovci, njim pa bi jo Eko sklad priznal in plačal.

Tudi Dukić ne govori na pamet, problematiko pozna. Navsezadnje je že pred petnajstimi leti naredil projekt za ogrevanje sanitarne vode s toplotno črpalko za dve šoli, in sicer v Hruševju pri Postojni in Celju. Za nekdanjo vipavsko vojaško kasarno, kjer ima zdaj prostore primorska fakulteta, pa je predlagal in izvedel ogrevanje z energijo reke Vipave, ki teče blizu stavbe. Prvi pri nas je tudi uporabil energijo zemlje. »Vendar na Eko skladu trdijo, da to ni mogoče,« pravi. Po njegovem je le premalo volje, da bi našli rešitev.

Visoki prihranki

Za skupno ogrevanje sanitarne vode v stanovanjskih blokih, ki nadomesti grelnike v stanovanjih, so potrebni toplotna črpalka, zalogovnik za eno- ali dvourno porabo in razvod tople vode do stanovanja vsakega porabnika po vertikali bloka. Naložba v povprečnem bloku znaša okoli 40.000 evrov, Eko sklad zanjo da subvencijo. Prihranki pri porabi omogočajo, da se vloženi denar povrne v štirih do šestih letih.

Besedilo: Mija Repovž, fotografiji Igor Vidmar in Jure Makovec/Časnik finance


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media