Goli otok – 70 let kasneje

Prosti čas | sep. '19

Opustošenje na glavni ulici

Sedmega julija 1949 je na Goli otok v Kvarnerskem zalivu priplula prva ladja s političnimi zaporniki, tako imenovanimi informbiraši. Začelo se je najbolj žalostno poglavje v zgodovini povojne jugoslovanske države. Sedemdeset let kasneje se za otok zanimajo predvsem tuji turisti, med njimi je največ Slovencev. 

Ko se z ladje izkrcamo na Golem otoku, se nam najprej zazdi, da smo prišli na vojno območje. Za nami morje, pred nami na obali podrte in razrušene stavbe, belo kamenje in skrivenčeni borovci. Tu se je čas zares ustavil. Ureditev otoka Hrvaško do zdaj ni zanimala. Ob letošnjem obisku smo od enega izmed štirih ljudi, ki skušajo na otoku s skromno ponudbo kaj iztržiti od obiskovalcev, slišali, da se premika, sredstva za postopno ureditev otoka naj bi prišla iz Evropske unije.

Radovan Hrast

Tokrat smo na otok stopili natanko 70 let potem, ko je tja z Reke priplula prva ladja s 27 političnimi zaporniki. Druga ladja z večjim številom nesrečnikov je priplula 10. julija 1949. Nato pa nove in nove ladje ter novi in novi kaznjenci. Na prvi ladji sta bila tudi Slovenca, ki sta postala zapornika s številko 1 in 2. Zadnja je pripadla danes 88-letnemu Radovanu Hrastu, ki se na ta otok nečloveškega trpljenja, poniževanja in razčlovečenja pogosto vrača in pripoveduje svojo zgodbo in zgodbo nekega preteklega in posebno krutega časa. Slaba tri leta je preživel kot zapornik na Golem otoku, in ker je bil dvakrat tukaj, je bil »dvomotorec«, kot so imenovali povratnike. Zanj je to »čas, ki ga ni«.

Ruševine, kamen, spomini

Podoba Golega otoka je enaka vse od razpada Jugoslavije: uničene stavbe, vsa napeljava uničena, šipe razbite, okenski okvirji potrgani, naokoli ležijo kovinski okvirji, steklo, cevi … Karkoli je bilo vrednega, so odnesli. Pred leti so se tukaj še pasle ovce, ob letošnjem obisku jih nismo več videli. Ostajajo pa pročelja nekoč mogočnih zgradb, narejenih iz tukajšnjega belega kamna, zidanih kakovostno in strokovno, ki jih ni bilo mogoče podreti in tako kot srhljive podobe kljubujejo vremenu in času. Zgradili so jih zaporniki sami, tako kot vse, kar je kdaj bilo na otoku. Ko nas po otoku vodi Radovan Hrast, pove, kaj je bilo v posamezni stavbi, kje so bile barake za kaznjence, kje za osebje in kje za oficirje in vodstvo. Otok je deloval povsem samozadostno, na njem so zaporniki zgradili vse: od delavnic, bivalnih prostorov, kuhinje, jedilnice, prostorov za hrambo živil, sanitarij, bolnišnice, kinodvorane in dvorane za koncerte, prostorov za obiskovalce do zaporniških prostorov in stavb za osebje. Pa posebne prostore za »prevzgojo«, samice, zapor znotraj zapora. Na otoku je potekala zelo dobro organizirana proizvodnja, zaporniki so izdelovali lesene, kovinske in kamnite izdelke.

Hrast pripoveduje o življenju zapornikov in paznikov ter drugega osebja, ki so bili po njegovem ravno tako svojevrstne žrtve. »Ko sem začel razmišljati o nas, zapornikih, in tistih, ki so nas fizično in psihično trpinčili, sem spoznal, da smo bili vsi na istem, da so bili morda naši rablji še večji reveži kot mi. Sploh niso bili svobodni. Kot mi so trepetali, ali bodo dovolj podložni svojim gospodarjem in ali se bodo živi vrnili z otoka. Mi in oni smo bili ujetniki tistega časa. Zamerim pa takratnim partijskim funkcionarjem, da ljudem, ki se v tistem zmedenem času niso znašli ali ga niso razumeli, niso povedali resnice, ampak so jih po nedolžnem pošiljali v najhujše trpljenje!«

Kruta usoda političnih zapornikov

Goli otok je bil do prve svetovne vojne povsem nenaseljen in neporaščen. V času Avstro-Ogrske so tukaj uredili taborišče za ruske zapornike z vzhodnih bojišč, leta 1946 pa za politične zapornike, predvsem sodelavce okupatorjev med drugo svetovno vojno. A svojo zloveščo podobo je dobil leta 1949 po znameniti resoluciji informbiroja, ko je prišlo do spora med jugoslovanskim in sovjetskim političnim vodstvom. Čeprav je Jugoslavijo leta 1944 in 1945 jugoslovanskim partizanom pomagala osvoboditi tudi sovjetska armada, pa se Tito nikakor ni hotel v celoti podrediti Stalinu, in prišlo je do zaostritve odnosov, ki je vodila v obsodbo jugoslovanskega vodstva in prekinitev stikov. Informbiro je bila kratica za Komunistični informacijski biro, ki je bila povezovalna organizacija komunističnih strank in kasneje držav v Evropi. Organizacija je bila pod neposrednim Stalinovim vodstvom, jugoslovanski komunisti pod Titovim vodstvom pa so kazali težnje po samostojnejšem odločanju v jugoslovanski politiki. Stalin je v posebni resoluciji 28. junija 1948 obtožil jugoslovansko komunistično partijo, da se oddaljuje od komunističnih načel, in ji očital sovražen odnos do Sovjetske zveze.

Spominska tabla na sosednjem otoku Grgur, namenjen ženskam. Podobna je tudi na Golem otoku.

Politične razmere v Jugoslaviji so se tako rekoč spremenile čez noč, dovčerajšnji politični zavezniki so postali sovražniki, kar je večina prebivalstva Jugoslavije, ki je še vedno čutilo posledice štiriletne vojne, tudi zaradi pomanjkljivih informacij zelo težko razumela. Razmere v državi so bile zaostrene, Sovjetska zveza je grozila z vojaškim posredovanjem »tanki so bili na vzhodnih mejah«, se še danes spominjajo starejše generacije. Posebej težko so ta nenadni preobrat razumeli številni stari komunisti in partizani, ki so izbojevali zmago. Mnogi ljudje so v taborišču pristali zaradi enega samega stavka …

Več virov omenja, da naj bi bila za Goli otok »kriva« general Stevo Krajačić in Edvard Kardelj, ki je bil tedaj zelo tesen Titov prijatelj. Nekateri zgodovinarji trdijo, da naj bi se Kardelj le »spomnil« lokacije, koncentracijsko taborišče naj bi v turbulentnem času od 1948 do 1949, ko se je Evropa soočala z nevarnostjo novega vojaškega spopada, v Jugoslaviji zgradili v vsakem primeru.

Nekdanje pristanišče, kamor so ladje dovažale potreben material pa tudi vedno nove zapornike.

Med političnimi zaporniki so bili najbolj množično zastopani Srbi (44 odstotkov), nato Črnogorci (21,5 odstotka) in Hrvati (16 odstotkov). Slovencev naj bi bilo 555 (3,5 odstotka). Po uradnih podatkih UDBE, nekdanje jugoslovanske tajne službe, naj bi na Golem otoku zaprli 16.101 osebo, od teh 15.178 moških, 923 žensk pa je bilo zaprtih na sosednjem otoku Grgur. Stavbe zanje so zgradili zaporniki z Golega otoka, med njimi tudi Radovan Hrast. Skupaj naj bi na obeh otokih iz različnih vzrokov umrlo 413 oseb. Umirali so zaradi bolezni, poškodb, posledic pretepanj in mučenj pa tudi pri poskusih neuspelih pobegov. Podatki o številu zapornikov in številu mrtvih se med seboj precej razlikujejo, vse pogosteje so prilagojeni potrebam dnevne politike.

Sprehod po otoku je žalosten, a poučen. Obiskovalce ob pristanku ladje (najkrajša pot je s Krka, plovba traja poldrugo uro) na levi pozdravi manjši kiosk s spominki, na desni pa je v zadnjih letih zrasla spodobna restavracija. Po otoku vozi vlakec, vožnja traja 20 minut, zanjo je treba odšteti 40 kun oziroma od tri do pet evrov, odvisno, za koliko se pogodi vodnik. Voznik potnikom razdeli zemljevid, med vožnjo se ne ustavlja in ne razlaga pomena stavb ob poti. Nekoliko višje ne levi je »kino«, ki ga je podjeten, a zelo redkobeseden mož uredil v eni izmed stavb, ogled zaračuna 10 kun, poleg dokumentarnega filma pa so na ogled še panoji s kratkim pregledom dogajanja na otoku v času od 1949 do 1955, ko so se odnosi med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo otoplili, na otok pa so v naslednjih letih pošiljali obsojence zaradi kriminalnih deliktov. Konec leta 1988 so taborišče dokončno zaprli.

Besedilo in fotografije: Jožica Hribar


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media