Električni skiro – nebodigatreba

Prosti čas | sep. '19

Skupni prometni prostor postaja vse bolj natlačen.

Na naših ulicah se je kar nenadoma spet pojavil – skiro. Marsikoga preplavijo spomini na mladost, ko je vsak otrok po ulici gonil svoj skiro. Šele naslednja stopnja je bil »bicikel«, in če je bil to Rogov Pony, je bila sreča že popolna. Z močjo svojih mišic so se otroci in odrasli seznanjali s prometom in hitrostjo. Pa tudi z bolečinami, ki so bile opozorilo, da ne gre pretiravati.

Prvi pogled na sicer znano vozilce (pač, skiro) sploh ne izda, da ima sodobna različica dobro skrit električni motor z baterijo in elektroniko, ki upravlja porabo električne energije. Na prvi pogled je reč navdušujoča: preprost skiro, zelena elektrika pa osebna in ekološka mobilnost in še malce mladostne igrivosti zraven, in ker cene za osnovne modele sploh niso pretirane, človeka nakup premami. A bi bilo dobro dvakrat premisliti.

Še pred iztekom šolskega leta je znotraj naselja na obrobju Domžal v širokem loku pred moj avtomobil pripeljal pobič na opletajočem električnem skiroju. Pripeljal se je iz sosednje ulice in križišča mu ni uspelo izpeljati po svoji strani ceste, ker je bil prvič prehiter, drugič pa je vozil skiro, ki ima slabe vozne lastnosti. Zanemarimo, da otrok ni imel izkušenj. Rešila sta naju njegova otroška bliskovita odzivnost in moja strašno počasna vožnja.

Ko se bo takle pobič ali milenijec na območju za pešce nekomu pripeljal v hrbet in človeka zbil po tleh in dobro obtolkel, bo seveda hudič. Prve informacije iz urgentnih zdravniških centrov govorijo, da poškodbe zaradi vožnje ali srečanja človek – skiro naraščajo.

Skiro je manj stabilen

V Ljubljani si lahko vsakdo izposodi električni skiro. (Fotografija: A. Ž.)

Spomladi je prišla v javnost vest, da policija tolerira vožnjo skirojev po površinah za pešce. To je izvirni greh, ki odpira poti v nesrečo. Na območju za pešce so že kolesarji zelo nevarni. Mudi se jim in gonijo s hitrostjo, ki jo še zmorejo, medtem ko v urejenih državah kolo na območju za pešce le ročno potiskajo. Kdor še ni izkusil stiske staršev na sprehodu z majhnimi otroki, seveda ne more razumeti globine problema. Slovenska sreča v zoprniji je ta, da »bicikel« slabo pospešuje in tudi smer vožnje zamenja precej leno, togo. To pomeni, da ima čuječ človek, pešec, priložnost izmakniti se.

Električni skiro je bolj zoprn nasprotnik, ker lahko zelo sunkovito pospešuje. Zato se zlahka nenadoma pripelje od nikoder. In že je tu priložnost za težko nesrečo. Ker ti skiroji niso zavarovani proti tretji osebi, bo zoprnija z odškodnino za zdravljenje, bolniško odsotnost in strgana oblačila. Kratko bo vedno potegnil pešec.

Električni skiro je hitrejši od kolesarja in slabše opazen. Z nekaj malega brkljanja po nastavitvah se mu da povečati končno hitrost. Za povrh pa ima skiro precej slabe vozne lastnosti. Majhna kolesa so občutljiva za neravnine na vozišču, in to ne glede na izvedbo gum. Kratko (ozko) krmilo tudi ne omogoča stabilnega držanja in s tem ohranjanja smeri vožnje, saj je ročica preprosto premajhna, reakcije koles pa so lahko zelo grobe in sunkovite. Skratka, skiro je ravno še primeren, da ga človek potiska z odrivi z nogo. In prav nič več. Seveda bo zdaj poslovnežem butnila kri v glavo, ker bi radi električne skiroje prodajali ali dajali v najem. Toda sla po »biznisu« ne sme nadvladati pravice do varnega življenja. Čeprav se to pri nas rado dogaja.

Skratka, ne gre, da bi električni skiro vozil med pešci. Če pa že, mora biti na vsakem vogalu policist z blagajno. Le tako se pač izvaja nadzor nad izvajanjem zakona, ali rečeno po domače, v lahkomiselne glave vbija pravila vedenja.

Ne kaže zanemariti, da človek na skiroju sploh nima opornih točk, da bi stabiliziral telo. To pomeni, da vsak sunek z vozišča ali ostro zaviranje povzroči nestabilnost, pri kateri po svoje opleta skiro, po svoje pa voznik. Ko iz ravnotežja vrže voznika, katerega telo zaradi hitrosti in vztrajnosti nadaljuje pot, lahko hitro pride do poškodb. Tu pa se odpre misel, da bi bila kolesarska čelada lahko obvezna. Kdor pa meni, da je ne potrebuje, naj si zdravljenje in okrevanje plača sam iz svojega žepa. To bi bilo demokratično. Predvsem pa odgovorno.

Mitja Gustinčič


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media