Jelenk, sveta gora starovercev
Pogled z vrhnjega sklanega grebena na Banjšice in vas Bate
Na vrhu Jelenka, enega od številnih vrhov, s katerih se banjška planota strmo spušča na zahod v dolino Soče, boste po ne preveč naporni turi najprej nagrajeni z res spodobnim razgledom, in to ne le po širnih Banjščicah, ampak še čez, po rogatem reliefu idrijsko-cerkljanskih in trnovskih gora ter podolij, pa še na jug bo segel pogled – na krvavo bojišče iz prve svetovne vojne na hribu Škabrijel.
Najhitreje se na vrh Jelenka (787 m) pride z južne strani te gore, iz Bat na Banjščicah. Cesta pelje kakšen kilometer proti Kanalskemu Vrhu. Pri usmerjevalni tabli, ki kaže na levo za Jelenk, parkirate. Manj kot ura je do vrha, od koder je komaj pet kilometrov zračne črte daleč videti bel pokrov samostana in cerkve na Sveti gori, vi pa stojite na nenavadnem, kar strašljivem grebenu golega, s škrapljami izjedenega kraškega skalovja, na katerega so nanošeni veliki in majhni prodniki.
Od kod rečni kamni na vrhu gore? Zakaj se iz skal dvigajo debeli ogoleli koli? Gotovo niso zrasli iz skal, zabiti so v špranje, povezani med sabo tvorijo nesimetrične geometrijske like. Prodniki in koli so sem prineseni in so zabiti zaradi posvečenih obredov, to je že na pogled takoj jasno. Stojite na sveti gori starovercev. Te skale: pozni popoldanski žarki poglabljajo njihove površine, na osončenih robovih in osenčenih vdolbinah se očrtujejo fantomske podobe vznemirjenih živali in mrkih človeških obrazov. Najbrž tu res vlada neka stara tiha poganska svetost, ki je zaradi bližine Svete gore, najbolj svetega prostora primorskih kristjanov, morala ostati skrita in skrivnostna, romantična … Kam ste pravzaprav prišli? Res na goro starih starovercev? Ali oživljenih starovercev, posnemovalcev staroslovanske poganske vere?
Vrh Jelenka je svetišče starovercev.
Brez dvoma so ljudje v Posočju še globoko v 20. stoletje ohranjali stara predkrščanska verovanja. Starejši ljudje so v nekaterih odmaknjenih vaseh še objemali sveta drevesa, iz vodotokov pobirali svete kamne in verjeli v preseljevanje duš po smrti, sledeč izročilu svojih prednikov pred tisoč in več leti. Bili so obenem sicer normalno krščeni, sprejemali so zakramente, se dali pokopavati s krščanskimi mašami, pravzaprav so cepili na krščanstvo svoje staroverske rituale in zaklinjanja narave ter vesolja, klicali dež in gledali goro kot os sveta, v kateri bivajo moči, ki odrejajo njihovo zemeljsko usodo.
Preprostost stare vere
Zapiske o njihovem življenju in predmete iz njihovega staroverskega obredja je zbral Pavel Medvešček že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Kot uslužbenec novogoriškega zavoda za spomeniško varstvo je med dokumentiranjem stavbne dediščine po primorskih vaseh povsem na svojo roko popisoval tudi ljudsko ustno izročilo. S svojo širokosrčnostjo in zvestobo je dosegel, da so mu staroverci zaupali svoj duhovni svet. Obljubil jim je, da bo skrivnost o staroverskem izročilu ohranjal 40 let. Šele leta 2015 je izdal obsežno knjigo z naslovom Iz nevidne strani neba. Kakšne globine svojevrstnega duhovnega življenja, zaznamovanega z arhaičnimi obredi verovanja v naravo, vejejo skozi to knjigo!
Po Medveščkovih podatkih je tik pred prvo svetovno vojno na desnem bregu Soče živelo še kakšnih 150 staroselcev (ki sami sebe niso tako imenovali, še manj so se imeli za pogane, svojo vero so samo jemali za drugačno). V letih njegovega raziskovanja se je zbližal le še z okoli 20 močno ostarelimi ljudmi, zanimivo, da v glavnem moškega spola, bolj s pričevalci kot verniki. Razlog za vztrajanje pri stari veri je bil tudi v tem, da je s svojim posvečevanjem narave kmečkemu človeku verjetno bolje in globlje odgovarjala na temeljna eksistencialna vprašanja kot krščanstvo z njegovimi vzvišenimi misteriji, svetišči, dragocenostmi. Svetost starovercev je bila povezana s preprostimi stvarmi, ki naj bi jih zbliževale s svetom na dosegu roke, s prijazno in neprijazno naravo.
Kaverna iz prve svetovne vojne v pobočju Jelenka
Medvešček in mag. Darja Skrt iz Goriškega muzeja sta leta 2014 pripravila odmevno razstavo o posoškem staroverstvu. Postavila sta na ogled na desetine svetih kamnov, lesenih rogovil, nenavadnih domačih izdelkov, ki so bili polni simbolnega duha, na primer kačje glave, hišnega duha, gozdnega duha. Zadnji prenašalci stare vere so na fotografijah prikazovali naravne prostore svojih svetišč, kot so jame (Babja jama ob Soči), gore (Jelenk), težko prehodni predeli (soteska Padence) … Posvečenja ob njih in na njih so vodili dehnarji, nekakšni svečeniki, podobni keltskim druidom, ki so skrbeli za duhovno in socialno dobro svojih zakotnih, socialno zatišnih skupnosti, za to, da je bil človekov zduhec, namreč duša, po človekovi smrti spet varno naseljen v katerem drugem živem bitju, tudi v rastlini ali živali. Takšna vera je bila seveda preganjana, nasilno iztrebljena, zato jo je moral varovati nevidni obroč skritega in skrivnostnega. Dehnarji pa so ustanavljali tudi črno vahto, nekakšne vaške straže, skupine neagresivnih brambovcev pred preganjalci pa tudi maščevalcev njihovih zlih dejanj. Teh straž že vsaj sto let ni več, vendar tudi ni več dehnarskih svetih simbolov, kot so lunini kamni, sveta drevesa. Še najbolj vidno znamenje stare vere je vrh Jelenka, kamor so preneseni sveti kamni prodniki in so zabiti koli kot simboli svetih dreves, predstavljajoči trojnost sveta, tj. podzemlja, tal, nebes.
Prva svetovna vojna je tej veri zadala smrtni udarec. Na Jelenku kakor na vseh Banjščicah in vzdolž cele Soče se nam njene ostaline kažejo kot metaforična lobanja časa. Kar vidite na Jelenku, je ponovno oživljanje staroverske duhovnosti, nekakšna rekonstrukcija predmodernega načina življenja, v različnih oblikah in gibanjih kar modnega preizpraševanja današnjega življenja.
