Od vaškega učitelja do ravnatelja združenih šol

Zgodbe | sep. '19

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Jože Jazbec

»Dragi moji, čez sto let bodo tukaj drugi ljudje. Zdaj je naš čas, zato je pomembno, da odpuščamo, delamo dobra dela in si pomagamo,« rad zaključi ob najrazličnejših priložnostih Novomeščan Jože Jazbec, med drugim dolgoletni ravnatelj osnovnih šol, predsednik Društva prijateljev mladine Mojca in do nedavnega, kar tri mandate, predsednik Pokrajinske zveze društev upokojencev Dolenjske in Bele krajine. Pravi, da je na svoji življenjski poti doživel veliko zanimivega in lepega. Ves čas pa je delal z ljudmi in za ljudi in bil kar 40 let na različnih vodilnih mestih.

Za svoje delo je prejel številna priznanja, od nagrade Mestne občine Novo mesto za uspehe na področju vzgoje in izobraževanja ter prostovoljnega dela do zlate plakete Zdusa, najbolj ponosen pa je na posebno priznanje, ki mu ga je ob odhodu v pokoj dal kolektiv OŠ Brusnice. V knjižici, ki so jo naslovili z Zrna modrosti – Male skrivnosti za velike ravnatelje, so zbrali pisano paleto njegovih misli in razmišljanj.

Skrbel je za dobre odnose

V čem je skrivnost dobrega vodje? »Najpomembnejši so dobri odnosi, ljudem moraš pokazati, da jih imaš rad in da se boš zavzel zanje,« pove in doda, da se ni nikoli obdajal z ljudmi s privilegiji in da je bil finančno zelo discipliniran. Nesoglasja in konflikte je uspešno reševal tudi zato, ker si je vzel čas in znal ob moči argumentov stopiti korak nazaj. Še posebej kadar je moral reševati težave z učenci, je bil tankočuten, obziren in dosleden. V svoji knjigi Drobtinice iz življenja ravnatelja, ki jo je izdal pred kratkim, je opisal tudi pripetijo o ukradenih smučeh. Zaradi dežja je športni dan odpadel, zato so učenci smuči in sani odložili v garderobo in na hodnike. Ko je že večina šolarjev odšla domov, je k njemu prišel ves potrt učenec, ki ni našel svojih smuči. Jože mu je obljubil, da jih bo pomagal poiskati. Naslednji dan je povabil na pogovor učenca, za katerega je menil, da bi lahko bil med osumljenci. Ni ga spraševal, ali je ukradel smuči, le naročil mu je, naj jih čim prej vrne, in mu rekel, da tega ne bo nikomur povedal. Podala sta si roko, fant je vrnil smuči, Jože pa je bil vesel, da sta neprijeten dogodek uspešno rešila. Danes je ugleden gospod. »Vsi mladi ga kdaj polomijo, a to še ne pomeni, da jih mora ta napaka zaznamovati za vse življenje,« je prepričan.

Kuhal za ravnateljevo družino

Njegove vrednote in pogled na svet so se začele oblikovati že v ranem otroštvu. Rodil seje leta 1942 v Mirni Peči materi Ljudmili, rojeni Šolinc, s Teharij pri Celju in očetu Jožetu Jazbecu, ki je izhajal iz trdne kmečke rodbine s Kozjanskega. Starša sta se poročila pred drugo svetovno vojno in oče je nameraval v Celju kupiti hišo, vendar je bil zaradi prihajajoče vojne ob vse prihranke. Ker je postal vodja žandarmerijske službe v Mirni Peči, se je z družino preselil na Dolenjsko. Po vojni se je oče zaposlil kot računovodja pri Gozdnem gospodarstvu v Podturnu pri Dolenjskih Toplicah, zato se je vračal domov k družini le ob koncu tedna.

Z otroškim ansamblom Mačkoni

Med vojno in po njej je bilo življenje zelo težko. Njegova mama je bila stroga, a tudi zelo skrbna in delavna ženska. Čeprav je pred vojno delala kot guvernanta pri upravnikih Železarne Štore in je poznala udobno življenje, je kasneje prijela za vsako delo in skrbela za družino in tri otroke: Anico, Jožeta in najmlajšega Petra, ki ga je rodila pri 43 letih, ko je bil Jože že v sedmem razredu. Takrat mu je bil zelo nerodno, saj je o tem govorila vsa Mirna Peč, zdaj pa je zelo ponosen nanj. Zelo predano je skrbel za mamo, zdaj pa pomaga tudi njemu.

Na Mirno Peč ga veže veliko lepih spominov. Ker so se nameravali preseliti v Meniško vas, preden je Jože zaključil osmi razred, so se dogovorili, da bo do konca šole stanoval pri ravnateljevi družini, ki je imela tudi dva sinova njegove starosti. Po mesecu dni je ravnateljeva žena zbolela in morala za tri tedne v bolnišnico. Nastal je problem, kdo bo kuhal in skrbel za fante. Jože se je ponudil in bil do njene vrnitve glavni kuhar. Ravnatelj ga je zelo pohvalil. Že takrat je pokazal, da zna reševati probleme in poprime za vsako delo.

Uspešno vodil združenje osnovnih šol

Celo delovno dobo je delal v šolstvu, po srcu in duši je pedagog. Njegovo prvo delovno mesto je bilo v Gabrju v brusniški podružnični osnovni šoli, kjer je bil zadnjih 12 let pred upokojitvijo ravnatelj. V Gabrju je poučeval kombinirani oddelek 3. in 4. razred. Po vojski pa so ga nastavili za učitelja v škocjanski podružnični šoli Klenovik, kjer je učil kar dva kombinirana oddelka, dopoldne 3. in 4. razred, popoldne pa 1. in 2. razred, skupaj 54 otrok. Kljub dvojni obremenitvi je imel samo za 20 odstotkov višjo plačo, ker se je takrat delalo tudi za domovino. Kasneje je dobil mesto učitelja v novi bršljinski osnovni šoli, čez štiri leta pa je postal ravnatelj te šole in kmalu zatem ravnatelj Združenih osnovnih šol Novo mesto. Pet novomeških šol je imelo več kot 300 zaposlenih in 3500 učencev. »Imeli smo moč in marsikaj smo dosegli, med drugim smo kupili 52 stanovanj za učitelje, počitniški dom v Medulinu in načrtovali obnove šol,« pripoveduje o združenju, ki so ga kasneje ukinili, čeprav se je izkazalo za dobro.

Zadnjih dvanajst let je bil ravnatelj brusniške osnovne šole in tam pustil močan pečat. Pred tem se je več let le govorilo, da bi tudi v brusniški dolini potrebovali vrtec, Jože pa se je tega lotil resno. Ravno takrat je bil problem z umestitvijo odlagališča odpadkov v brusniški krajevni skupnosti, zato se je odpravil k novomeškemu županu in zahteval, da se reši tudi problem predšolske vzgoje. Vrtec so tako zgradili že naslednje leto, šola pa je sama zbrala za notranjo opremo. Poskrbel je tudi za obnovo šole in oživil kulturno življenje v šoli in kraju. Na njegovo pobudo so ustanovili folklorno skupino in otroški ansambel Mačkoni, ki so popestrili šolske in vaške prireditve, nastopali pa so tudi drugje.

Z učenci podružnične šole Klenovik

Več kot 20 let je bil tudi predsednik Društva prijateljev mladine Mojca iz Novega mesta. Z brezplačnimi ogledi filmov so popestrili zimske počitnice in vse do danes ohranili obisk in obdarovanje dedka Mraza po vsej občini, kasneje so dodali še prireditev za Miklavža.

Rad je potoval po svetu

Ob karieri si je ustvaril tudi družino in skupaj z ženo Sabino sta v Novem mestu zgradila hišo in kasneje še počitniško hišico na Gačah. Njegova žena je bila v Novem mestu spoštovana sodnica za prekrške, ki pa je pri 52 letih zaradi bolezni umrla. Oba otroka, hči Jasna in sin Uroš, sta si ustvarila družino in sta uspešna na svojih področjih, očeta Jožeta pa sta razveselila z dvema vnukoma in dvema vnukinjama. Nihče od njiju ne živi doma, se pa dobro razumejo in obiskujejo.

Jože si je od nekdaj želel potovati po svetu. Na prvo daljšo pot ob jadranski obali in potem po Italiji je odšel z ženo Sabino. Kasneje je Jože veliko potoval sam, saj je bilo za ženo prenaporno. Prepotoval je vso Evropo, severno Afriko in dobršen del Azije ter križaril po Sredozemlju. Ob tem je spoznal veliko ljudi, še posebej lep spomin ima na safari v Keniji, ko je sobo delil z upokojenim ravnateljem iz Maribora. »Ugotovil sem, da je svet lep in se ga 'splača' ogledati. To spoznanje sem prenašal tudi na šolski kolektiv in aktiv ravnateljev naše občine,« pove.

Ko se je po 43 letih dela v prosveti upokojil, ga je upokojeni ravnatelj grmske osnovne šole zvabil v najštevilčnejše dolenjsko upokojensko društvo DU Novo mesto. Čez šest mesecev so ga predlagali kot kandidata za predsednika Pokrajinske zveze društev upokojencev Dolenjske in Bele krajine. Tako je postal in ostal predsednik pokrajine, ki združuje 36 društev upokojencev z nekaj več kot 14.000 člani, kar tri mandate. V svojih vrstah imajo zelo aktivne člane, lani so imeli okrog 600 dogodkov, vse od kulture, športa do ročnih spretnosti. Na športnih igrah je v različnih disciplinah sodelovalo skoraj 1000 športnikov. »Še posebej ponosni smo na mesečne pohode, ki se jih udeležujejo upokojenci iz več društev,« pove in doda, da se je v tem času občutno povečalo tudi število pevskih zborov.

S ponosom poudari, da upokojenci popestrijo utrip življenja v vsaki občini, je pa pri svojem delu spoznal, da civilna družba ne more vplivati na sprejem zakonov v državnem zboru, zato je sprejel funkcijo predsednika Pokrajinskega odbora stranke DeSUS za Dolenjsko in Belo krajino in to delo opravljal šest let. Želel je spremeniti način dela in stranko bolj povezati s terenom, vendar je ugotovil, da je težko kaj spremeniti.

Jože Jazbec je dobre odnose širil tudi med upokojenci, saj v celotnem obdobju njegovega delovanja niso imeli nobenega spora. »Ljudi moraš imeti rad. Vodje so zato, da probleme rešujejo, ne pa zato, da jih delajo,« je dejal na letošnjem zboru članov Zdusa, ko so mu podelili priznanje za dolgoletno delo v zvezi.

Besedilo Jožica Dorniž, fotografiji: osebni arhiv 


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media