Domoljubje je zakoreninjena svoboda
STARANJE V SLOVENIJI
Čim starejši je človek, več mu pomeni, da kdo upošteva njegova spoznanja in izkušnje. Raziskava o tem, kaj nad 50 let stari prebivalci Slovenije potrebujejo, kaj zmorejo in kaj hočejo, je pokazala, da smo srečnejši, če drugi upoštevajo, kar znamo in vemo. Človeštvo se razvija tako, da mlajša generacija prevzame od prejšnje pomembno znanje in izkušnje, tej osnovi pa ustvari svoj prispevek. Prenos vrednot iz roda v rod se dogaja najbolj v družini in povsod, kjer je človek duhovno doma. Zato je domoljubje zakoreninjenost v tla preteklosti in razvojni polet v prihodnost.
Zdrav razvoj posameznika in sožitja v skupnosti se dogajajo tam, kjer so ljudje zakoreninjeni v stvarnost in svobodni za ustvarjalno oblikovanje razpoložljivih virov. Uravnotežena kombinacija tega dvojega je zakoreninjena svoboda, to je domoljubje.
Zakaj se posamezni človek in človeštvo razvijata hitreje kakor druga živa bitja? Človek v dveh desetletjih mladosti usvoji vsa pomembna znanja iz nakopičenega kulturnega zaklada prednikov. Temu kapitalu doda svoj doživljajski, delovni in ustvarjalni prispevek. Vsak rod nadaljuje razvoj skupnosti in njene kulture tam, do koder je prišel prejšnji.
Zakoreninjenost je za slehernega človeka, družino, skupino in skupnost pogoj za obstoj, ustvarjalna svoboda je pogoj za razvoj. Seveda smiselna zakoreninjenost in svoboda. Kot sleherna stvar se lahko tudi človeška zakoreninjenost in svoboda pokvarita, tedaj škodujeta preživetju in razvoju.
Domoljubje
Če je domoljubje zdrava zakoreninjenost, je dobro vedeti, v kaj smo zakoreninjeni.
Domoljubje je svoboda, zakoreninjena v človeški naravi – v svojih telesnih, duševnih, duhovnih, sožitnih, razvojnih in bivanjskih zmožnostih ter v spoštovanju svojih meja.
Domoljubje je svoboda, zakoreninjena v odnose svoje družine ter izročilo dobrega, lepega, uspešnega, poštenega dela in sožitja svojega rodu. Kri ni voda, pravi slovenski pregovor.
Domoljubje je svoboda, zakoreninjena v svojem poklicu. Večina ljudi največ naredi v poklicu. Pri poklicnem delu sodelujemo z največ ljudmi.
Domoljubje je svoboda, zakoreninjena v rodnem kraju in kraju, kjer živim zdaj. Koliko lepote in toplih čustev je v prvinskih spominih človeka na naravo, ljudi, hrano, dogodke v kraju svojega otroštva.
Domoljubje je svoboda, zakoreninjena v svojem narodu, maternem jeziku, kulturi, zgodovini, državi. Vešča raba maternega jezika in kultura lepega pogovora sta največja dota staršev, vzgoje in osnovne izobrazbe; človeku odpirata vrata v lepo sožitje in uspešno sodelovanje. Priseljenci so lahko zdravo zakoreninjeni v dveh ali več kulturah in jezikih: v svoji rodni in kamor so se priselili.
Domoljubje je svoboda, zakoreninjena v etični izkušnji o tem, kaj ljudje moramo delati in katerih svojih meja ne smemo prestopati, da se lahko trajnostno razvijamo kot posamezniki, skupine in skupnosti. Je verovanje in upanje v temelje vsega, kar obstaja, in v smisel razvoja, ki presega človeško dojemanje in zmožnosti. Verovanje in upanje v presežni smisel gojijo od začetka naša kultura in vse druge kulture; spoznanje, da je človek brez njiju prepuščen vsemirskemu mrazu in osebni zmedi brez orientacije, je Nietzscheja, velikega misleca sodobnosti, pretreslo do blaznosti.
Zdrava zakoreninjenost
Domoljubje je svoboda, zakoreninjena v človeštvu – v več kot dveh milijonih let njegovega razvoja. Ta zakoreninjenost pomaga k stališču, da je vsakdo enako človek in ima enako človeško dostojanstvo, obenem pa je enkraten in edinstven.
Domoljubje je svoboda, zakoreninjena v celotni naravi. V naši Zemlji z njeno lepoto, možnostmi in mejami, ki jih moramo poznati in spoštovati, saj je to naš edini dom. In v zakonih vsega vesolja, ki se razvija že 15 milijard let.
Zdrava zakoreninjenost v vse to je odskočna deska razvojne svobode in upanja v prihodnost. To je domoljubje, ki daje staranju odločilni kos smisla. Njegovo bolestno nasprotje so neštete oblike omamljanja, ko se človek v svojem doživljanju in z ravnanjem izkorenini iz tal preteklosti in izklopi iz odgovornega razvoja prihodnosti. Bridke izkušnje človeštva so tudi z bolnim »domoljubjem« nacionalizmov, razrednega sovraštva, osebnega in skupinskega egoizma; vsem je skupno izkoriščanje drugih, nasilje nad drugimi in razvrednotenje človeškega dostojanstva. Če so nekateri oboleli za rakom na pljučih, pljuča niso nekaj slabega; domoljubje so naša kulturna pljuča, s katerimi dihamo zrak za zdrav razvoj svoje svobode.
Naša starajoča se baby boom generacija razvija svoje domoljubje med Scilami in Karibdami svojih zmot in dosežkov, da bi lahko predali svoje zrele izkušnje potomcem.
