-
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Poklicni in domači oskrbovalci mimogrede »pohodijo« oskrbovanca; on ne zastoka in ne odskoči, sami tega svojega vedenja ne opazijo. Ne stopijo mu na nogo, ampak pohodijo njegove želje in potrebe v dobri veri, da odgovorno skrbijo zanj. Za njegovo varnost v resnici odgovarjajo, toda tudi on je svoboden človek. Kako preprečevati te hude nesporazume in stiske na obeh straneh?
V bližnjem domu za starejše sem ob nedeljah rad obiskal devetdesetletno sosedo, s katero že od nekdaj prijateljujemo. Kosila je v majhni jedilnici v svojem nadstropju skupaj s še enim od stanovalcev – imenujmo ga Aleš, medtem ko so drugi jedli v svojih sobah ali skupni domski jedilnici. Aleš je bil enkrat pri močeh, drugič pa tako nebogljen, da ni mogel narezati mesa ali celo jesti sam. Do strežnice je bil ob svoji blagi demenci včasih prav nesramen. Tako je bilo tudi tisto nedeljo. Razrezala mu je meso, ga s prijazno odločnostjo pitala in govorila, naj je, da se spet okrepi, saj je prejšnje dni ležal bolan v sobi. On se je branil, da ne more jesti, hrana mu je iz ust škropila nazaj na krožnik.
Žalovanje za dragimi in spoštovanje mrtvih
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
V prejšnjih dveh številkah smo predstavili programa sodobne integrirane dolgotrajne oskrbe: paliativno zdravstveno oskrbo bolnika, ko mu z zdravstvenimi storitvami ni več mogoče povrniti zdravja, ter sodobni hospic, tj. humano spremljanje umirajočega. Hospic zna poskrbeti, da ima človek, ki se mu življenje izteka, na primeren način zadovoljene telesne, duševne in socialne potrebe ter da najbližji ob njem smiselno zaključujejo skupno življenjsko pot. Danes se bomo pogovorili o žalovanju, spoštovanju mrtvih ter razmisleku o naši minljivosti.
Spremljanje umirajočih – sodobni hospic
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Paliativna zdravstvena oskrba bolnika je sodoben odgovor humane pomoči človeku, ki mu z zdravstvenimi storitvami ni več mogoče povrniti zdravja; z njo zdravstvo poskrbi, da človeka ne boli. V sistemu dolgotrajne oskrbe pa sta se v preteklih desetletjih razvila znanje in uspešna praksa za spremljanje umirajočih. To je hospic, ki poskrbi, da ima človek, ki se mu življenje izteka, zagotovljene telesne, duševne in socialne potrebe – on na način, da je primeren za čas, ko se poslavlja od svojega življenja, njegovim najbližjim pa olajša zaključevanje skupne življenjske poti. Hospic je civilna veja paliativne oskrbe.
Paliativna oskrba v zaključnem delu življenja
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Pri dolgotrajni oskrbi pride čas, ko storitve vsakdanjih opravil in zdravljenje izgubljajo pomen. Če človekove moči in zdravje ugašajo postopoma, sta v obdobju zaključevanja življenja najpomembnejši dve vrsti pomoči: paliativna zdravstvena oskrba in spremljanje umirajočega. Obe se zadnja leta v Evropi naglo razvijata. Človeku zagotavljata največjo možno kakovost življenja do konca, v skupnosti pa krepita solidarnost in čut za človeško dostojanstvo. Ustavimo se pri paliativni oskrbi.
Potrebno je zadovoljiti še druge potrebe, poleg osnovnih
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Poleg osnovnih in podpornih vsakdanjih opravil, ki so zagotovljena v sodobnih zakonih o dolgotrajni oskrbi, so po letu 2000 pri raziskovanju kakovostnega staranja čedalje bolj osredotočeni na višje dejavnosti. Te se od človeka do človeka zelo razlikujejo, vsakemu pa njegove višje vsakdanje dejavnosti veliko pomenijo, zato jih je treba upoštevati tudi pri dolgotrajni oskrbi.
Pri raziskovanju človekovih zmožnosti in družbenih virov za čim kakovostnejše življenje ob starostnem pešanju je čedalje jasnejše, kako so pomembne razvojno najvišje človekove potrebe in zmožnosti: da je človek informiran, da komunicira tako osebno kot s pomočjo sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije, da do konca življenja uporablja svoje možganske sposobnosti, se sebi primerno izobražuje, da drugi prepoznajo in upoštevajo njegova osebna hotenja, da lahko dela tisto, kar mu veliko pomeni, da posluša glasbo, ki jo je imel rad, in je deležen drugih njemu dragih umetnosti, da se versko poglablja, če to hoče … Raziskovanje teh in podobnih višjih vsakdanjih dejavnosti se ne nanaša samo na oskrbo, ampak na celotno staranje po upokojitvi. Po vzoru klasičnega razlikovanja Maslowa med osnovnimi in višjimi človeškimi potrebami so jih poimenovali višje vsakdanje dejavnosti (angl. Advanced Activities of Daily Living).
Podporna vsakdanja opravila pri sodobni dolgotrajni oskrbi
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Podobni zakoni o dolgotrajni oskrbi v evropskih državah opredeljujejo pravice do pomoči pri osnovnih in podpornih vsakdanjih opravilih. V prejšnji številki smo spoznali osnovna opravila, danes bomo predstavili podporna. Znanje o enih in drugih je bil pogoj, da so države uzakonile pravice do javne pomoči pri oskrbi in da po sprejemu zakona star človek in njegovi svojci te pravice uporabijo.
Podporna vsakdanja opravila so kompleksne spretnosti in znanja, ki jih potrebujemo za uspešno samostojno življenje (mednarodna kratica zanje je IADL – Instrumental Activities of Daily Living). Uporabljajo tudi tujko instrumentalna opravila; slovenski zakon ima ustrezen strokovni pojem »podporna«, namesto jasnejše besede »vsakdanja« pa uporablja »vsakodnevna« (vsakdanje opravilo je redno, dnevno pa je predvsem nasprotje nočnemu). Podpornih vsakdanjih opravil se človek nauči večinoma v obdobju mladosti – so nadgradnja osnovnih. Za zdravje in blagostanje posameznika so manj bistvena kot osnovna, vendar jih potrebuje vsak človek, ker zagotavljajo samostojno in varno življenje v domačem ali drugem okolju.
Osnovna vsakdanja opravila pri sodobni dolgotrajni oskrbi
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Ob staranju prebivalstva se naglo večajo potrebe po oskrbi. Težave pri tem rešujejo v evropskih državah že četrt stoletja s sodobnimi zakoni o dolgotrajni oskrbi. Zadnja leta se tudi slovenske vlade odločajo, da bomo začeli reševati naše pereče probleme pri oskrbi onemoglih ljudi. Skupno izhodišče vseh sodobnih zakonov o dolgotrajni oskrbi je javna pomoč pri vsakdanjih opravilih.
Zakoni zagotavljajo različne oblike pomoči pri osnovnih in podpornih vsakdanjih opravilih – danes se ustavimo pri osnovnih. Nabor osnovnih vsakdanjih opravil je čedalje bolje opredeljen (mednarodna kratica zanje je ADL, včasih BADL – Basic Activities of Daily Living). Njihova opredelitev v zakonih o dolgotrajni oskrbi je kriterij za posameznikovo upravičenost do javne pomoči. Tudi zato je njihovo poznavanje pomembno. V sodobni nabor osnovnih vsakdanjih opravil spada naslednjih sedem.
Validacija je najboljša metoda za pogovor z vsakim
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
V slovenski in drugih družbah, kjer smo deležni dolgega življenja, imamo veliko obolelih za demenco – v Sloveniji nad 30.000. V visoki starosti je demenca zelo pogosta. V naslednjih letih se bo število ljudi, starih nad 85 let, povečevalo, s tem pa tudi število obolelih za to možgansko boleznijo. Vso zgodovino so družbe ob težavah naredile ustvarjalni razvojni korak ali pa nazadovale. Množična demenca je huda težava, slovenski in vsej evropski kulturi pa daje tudi razvojne možnosti. Eno od njih bomo pogledali v tem članku.
Validacija – metoda za pogovor ob demenci (2)
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Zadnje mesece se v rubriki o dolgotrajni oskrbi mudimo pri demenci. Ta bolezen najhuje prizadene svojce, ker ne razumejo čudnega očetovega ali materinega vedenja. Z njima se ne morejo normalno sporazumevati. Učinkovita metoda za komuniciranje ob demenci je validacija, ki jo je pred desetletji izumila ameriška negovalka Noami Fail. Validacijo v knjigi Zid molka opisuje avtorica Astrid van Hülsen, ki je v Evropi razvila to dragoceno metodo za komuniciranje z bolnikom, ki ima demenco. Validacijskega pogovora se lahko nauči vsakdo; veliko pomaga že, če usvojimo njegove osnove.
Validacija – metoda za pogovor ob demenci (1)
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Za svojce bolnika, ki ima demenco, je najhuje razumeti njegovo čudno govorjenje in vedenje in se nanju prav odzivati. Pred pol stoletja je Naomi Feil, ki je negovala take bolnike, izumila validacijo – metodo za sporazumevanje z njimi. Beseda validacija je latinskega izvora in pomeni dati veljavo: tisto, kar bolnik reče, ima zanj veljavo, čeprav je za druge nelogično. Za svojimi neumnimi besedami in vedenjem doživlja in se spominja nečesa smiselnega, ob tem pa močno čuti neko svojo potrebo.
