Rudarji iz krajev, kjer ni rudnika

Zgodbe | nov. '19

Obiskovalec, ki v Logu pod Mangartom, idilični vasi v Zgornjem Posočju, naleti na kapelo sv. Barbare, zaščitnice rudarjev, je nemara presenečen, saj še ni slišal, da bi bil v tem kraju rudnik. Ne gre za naključje niti ni pomota. Mimo kapelice so dolga leta rudarji odhajali na delo, a na drugo stran meje.

V sosednji Italiji leži v prav tako odročni Rabeljski dolini naselje Rabelj ali Cave del Predil. Tam je do leta 1991 deloval rudnik svinca in cinka. Ne v Rablju niti v okoliških krajih delovne sile ni bilo ravno na pretek, na Bovškem pa je bilo delovnih mest manj kot tistih, ki so iskali delo. Tako se je vzpostavila vzajemna povezava med obema dolinama.

Med Rabljem in Bovcem ni bila samo meja, temveč tudi gore. Do leta 1974 so se rudarji vozili v rudnik po ozkotirni električni železnici skozi malo več kot 4800 m dolg predor, ki je bil zgrajen leta 1905 za potrebe odvajanja vode iz rudnika. Kasneje se je njegova namembnost spreminjala in so jo določale zgodovinske okoliščine. Med prvo svetovno vojno je služil prevozu tovora in ljudi na soško fronto, nazadnje pa so si skozenj rudarji skrajšali pot na delo. Največ jih je bilo iz Loga pod Mangartom. Ti so se tja vozili dnevno, medtem ko so tisti iz drugih vasi, recimo iz Soče, ostajali v Rablju ves teden in se vračali domov le ob koncu tedna.

Iznajdljivi rudarji

 Po drugi svetovni vojni, ko so se rudarji iz Zgornjega Posočja znašli v eni državi, rudnik pa v drugi, so bili na poti z dela podvrženi strogi obmejni kontroli. Med domačini so še vedno žive zgodbe o kruti strogosti nekdanjih stražarjev meje, ki so preprečili vnos celo malenkosti, kot so limone. Ob takih neživljenjskih omejitvah so se rudarji znašli po svoje. Tako je eden izmed njih izdelal za vodo neprepustno skrinjico in jo v trenutku nepazljivosti stražarja odvrgel v potok Roja, ki teče skozi predor, na naši strani pa jo je ujel kdo od njegovih domačih. V skrinjici ni bilo nikakršnega zaklada, šlo je za kakšen priboljšek za otroke ali živila, ki jih na naši strani ni bilo mogoče kupiti.

Od leta 1974 pa vse do zaprtja rudnika je rudarje iz več vasi na Bovškem vozil čez Predel poseben avtobus in so tako postali dnevni migranti. Delali so v enem režimu, živeli v drugem. Plačo so prejemali v takrat zelo zaželenih lirah. To so bili časi, ko se je veliko kupovalo v Italiji, in ker je bila tam menjava dinarjev v lire neugodna, je veljalo za javno skrivnost, da je na Bovškem pri rudarjih mogoče kupiti lire po ugodni ceni. Domet te črne borze pa ni segal dlje od vsakodnevnih potreb prebivalcev Zgornjega Posočja.

Kljub navideznim ugodnostim, ki so jih imeli rudarji v primerjavi z delavci na naši strani meje (posebni družinski dodatki, odpravnine ...), ter nedolžnemu tihotapstvu in »črni borzi« je treba priznati, da ni obogatel nihče med njimi, zbolel in izčrpal pa se je marsikdo. Samo kdor je vsak dan delal osem ur pod zemljo, ve, kako težko prislužena je bila vsaka lira.

Rudnik na italijanski strani je že desetletja zaprt, del je preurejen v muzej. Vendar pa so vsako leto ob godu sv. Barbare (4. decembra) na slovesnost povabljeni predstavniki bovške občine, udeležijo pa se je tudi nekateri še živeči rudarji iz Posočja. Maša je v slovenskem jeziku, v slovenščini preberejo še rudarsko molitev k zavetnici.

Tudi v Logu pod Mangartom z mašo ob godu sv. Barbare ohranjajo spomin na knape, kot jim rečejo domačini. Leta 2005 so obnovili obokan vhod v predor (za domačine Štoln) ter postavili pano, na katerem je nazorno prikazano zgodovinsko ozadje, povezano s krajem. Letos poleti so obiskovalcem predstavili delo rudarjev ter jih nato odpeljali še na ogled rudnika v Rablju.

N. Š.