Prijateljici za vedno

Zgodbe | nov. '19

Fotografija Milice (levo) in Vere je nastala na praznovanju šestdesetletnice lepega prijateljevanja.

Oktobra pred 60 leti je Novomeščanka Milica Jakopin prejela prijazno pismo iz Nemčije; kot dijakinja ekonomske srednje šole v Ljubljani se je že pred tem v angleščini dopisovala z vrstnicama iz Japonske in Belgije; tokrat pa je bilo pred njo pismo v nemščini. Iz dopisovanja z Vero se je razvilo 60-letno prijateljstvo.

Mladi so si želeli stikov s svetom in znanja tujih jezikov, naslove pa jim je posredovala agencija Sven V. Knudsen iz Köbenhavna na Danskem in tudi med seboj so si izmenjavali naslove, in tako je bil svet prepleten s pismi. Mnoga prijateljstva so vzklila in se hitro tudi končala. Toda prijateljstvo, ki se je začelo s pismom Vere Beffart iz Wiesbadna, traja že šest desetletij in med njima še vedno potujejo pisma, seveda pa se tudi slišita po telefonu in se redno srečujeta. »Začeli sva si dopisovati kot dijakinji, danes sva babici, jaz celo že prababica, in vse bolj sva povezani. Povezali sta se tudi najini družini,« pripoveduje Milica.

Že od vsega začetka sta si veliko povedali in vse več zaupali. Vera, ki je bila pred kratkim gostja pri Jakopinovih, da sta v živo lahko praznovali njunih 60 let, je dejala, da je Milica vedela o njej celo več kot njena sestra. Z dopisovanjem sta se tako zbližali, da jo je Vera povabila na poroko, ki je bila prav na Miličin rojstni dan. Dogovorjeni sta bili, da jo bo na železniški postaji v Frankfurtu počakala s tremi nageljni – rdečim, belim in modrim. Milica, ki je ravnokar maturirala, si je prihranila denar za vozovnico, saj se je dolgo pripravljala na to posebno pot. A njeni domači so razmišljali drugače. Oče se je bal, da bo hotela ostati v Nemčiji, zato se je dogovoril z mag. Andrijaničem, takratnim direktorjem Krke, kjer je imela Milica štipendijo, da jo takoj vzamejo v službo, čeprav naj bi jo nastopila šele oktobra. Od samih skrbi za hčerko je zbolela njena mami in tako je vsa žalostna ostala doma. A dopisovanje se je še poglobilo. 

Preden sta se spoznali v živo, sta si osemnajst let dopisovali. In to prvo srečanje je bilo res nekaj posebnega: »Ko je Verina družina prispela v Novo mesto, so šli najprej na pošto, od koder so me poklicali, da sem jih usmerila. Bila sem sredi kuhanja in kar s predpasnikom in v copatah sem tekla do križišča pri mostu in jim mahala, ko sem videla avtomobil z nemško registracijo. Vera in njeni so izstopili, policist je ob tem nevarnem početju promet kar ustavil, mi pa smo se sredi križišča pozdravljali in objemali ...« S prvega obiska pri Jakopinovih se vsi spomnijo, kako si je Vera najprej zaželela, da bi se lahko oprhala. V Slovenijo so prišli iz Madžarske, kjer so bili pri daljnih sorodnikih, tam pa ni bilo tekoče vode ...

Vera, ki je nekoliko starejša, je Milico sprva klicala Milika. Z veseljem prihaja v Slovenijo in tako spremlja tudi naš razvoj. Milica ji ni nikoli pisala, da bi nam v Sloveniji česa primanjkovalo, je pa Vera nekaj tega opazila ob prvem obisku. »Danes je Slovenija lepa, moderna, čista – lahko rečem, da so ulice bolj čiste kot pri nas. Ko sem moža vprašala, ali naj grem tudi letos k Milici, tokrat sama, je dejal, da nujno. Moj zet pa me je posvaril, naj bom previdna, naj pazim na torbico. Mislim, da moram biti v svojem mestu skoraj bolj previdna. V Sloveniji se odlično počutim, varno, srečno, in kar je zelo pomembno, tukaj brez tablet odlično spim.«

Ženske v najboljših letih

Ko sta bili prvič obe družini skupaj, so Jakopinovi živeli še v bloku. Hčerki sta zato prenočevali pri babici, da je bilo dovolj prostora za goste. Kasneje, ko so Jakopinovi zgradili hišo, pa je bilo dovolj prostora za vse. Verin in Miličin mož sta se takoj ujela, prav tako tudi otroci obeh družin. Ob vsakem obisku v Sloveniji so jim Jakopinovi pokazali lepote naše domovine, hodili so v hribe, celo na Triglavu so bili skupaj, bili so na morju, v Postojnski jami, Kostanjevici itd. »Milica je zelo organizirana, vedno vse do podrobnosti dodela,« jo pohvali Vera in opozori na sedem albumov, ki jih je Milica že napolnila z njihovimi skupnimi fotografijami.

Milico so tudi Verine nemške prijateljice vzele za svojo; srečujejo se pod imenom Ženske v najboljših letih (FIBA); organizirajo srečanja, izlete, predavanja in delujejo dobrodelno ... Doma pa se Milica rada druži s Krkinimi upokojenci, vrsto let je kot prostovoljka sodelovala v Krkinem pokroviteljskem odboru novomeškega doma starejših občanov in vodila pokroviteljski odbor OŠ Dragotina Ketteja.

Ob zadnjem srečanju, posvečenem njunemu jubileju, je Milica zbrala velik krog njej dragih ljudi: »Zato, da poleg moje družine tudi drugi meni dragi ljudje spoznajo Vero, da vsem rečem hvala, in končno tudi zato, ker sem že v letih. Odločila sem se, da bo moj pogreb v najožjem družinskem krogu. Drugi pa se me naj spominjajo s tega lepega in veselega srečanja, kjer je naša pravnukinja Julija – kot simbol prihodnosti – Veri izročila darilce.«

 Besedilo in fotografija: Lidija Jež


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media