Krog življenja in smrti

nov. '19

Anketa

Ljudje odhajamo, spomini ostajajo.

Zorana Baković, kolumnistka, dopisnica dnevnika Delo za Azijo: »Od zgodnje mladosti sem si želela vedeti, kaj je smrt: konec vsega, vrnitev v prvobitno stanje duha ali začetek nekega novega ontološkega spoznanja neskončnosti. Spoznanje budizma mi je odprlo drugačno dimenzijo od tiste, ki jo določa krščanski odnos do smrti. Za budiste je smrt naravni del življenjskega ciklusa, ki vodi v ponovno rojstvo. Zame je smrt zadnja stran romana, ki jo je treba pazljivo napisati, da bi si jo tisti, ki ostanejo, zaželeli še večkrat prebrati.«

Emilija Glavina, upokojena profesorica pedagogike, Koper: »Na pogrebih me vselej gane pozornost, ki jo pokojnim namenijo svojci. Zdi se, da je naš način poslavljanja od umrlih zelo dostojanstven, še posebej, če je naravno nadaljevanje prejšnjega odnosa. Verjetno so v teh trenutkih verujoči v prednosti, saj jih tolaži upanje, da se bodo nekega dne spet sešli. Res je, da manj boli, ko se izteče življenje, ki so mu konec določili naravni zakoni. Kot nikoli zaceljena rana pa je slovo od vseh, ki jim je smrt prezgodaj zaustavila pot.«

Karolina Jarc, upokojena ravnateljica, profesorica slovenščine, Dragomer: »Odrasli razmišljanja o smrti običajno ne povezujemo z otroki. Ko se je na naši šoli obesila učenka sedmega razreda, smo bili vsi pretreseni, bilo je nepredstavljivo. Z razrednikom sva se o nesrečnem dekletu pa tudi na splošno o tem, kako lahko kdo konča svoje življenje tako mlad, pogovarjala z njenimi sošolci. S pogovori smo poskušali omiliti stisko mladih ljudi, odprli smo ventile za izpovedi, ki bi sicer ostale v njih.«

Simona Dečman, socialna delavka, Ljubljana: »Smrt je zame del življenja in življenje je moje. Želim oditi, preden bi bila sebi in drugim v breme. Sem zagovornica evtanazije, ki v Sloveniji še ni uzakonjena. Zakon o pacientovih pravicah pa vendarle omogoča upoštevanje vnaprej izražene volje. Moja izbrana zdravnica, zastopnica pacientovih pravic in moji trije otroci zato hranijo podpisani obrazec, ki natančno določa, kdaj se odrekam določeni zdravstveni oskrbi. Občutek, da lahko vsaj delno vplivam in svojim otrokom prihranim morebitne težke odločitve ob svojem umiranju, me pomirja.«

Meta Petrač, upokojena učiteljica, Drenov Grič: »Velikokrat razmišljam o smrti, tako na splošno kot o lastni smrti, in ne bojim se tovrstnih pogovorov. Prepričana sem, da si vsak kroji svoje življenje; bolj ali manj odgovorno, s svojo razlago ali iskanjem vzrokov zunaj sebe. Pred kratkim je umrla sorodnica, ki se je po trikratnem boju z rakom odločila, da bo odšla. To je povedala vsem bližnjim in tako končala svoje zemeljsko življenje. Moti pa me nenapisano pravilo, da se z otroki naj ne bi pogovarjali o smrti. Le kako naj potem razvijejo svoj odnos do tega dela življenja?«

Ema Simeonov, gospodinja, Ljubljana: »Srečna sem, da sem odraščala med dobrimi in veselimi ljudmi, na katere me vežejo lepi spomini. Na častnem mestu imam mamino fotografijo z mano v naročju, ko sem imela dve leti. Spominjam se tudi ljubečega očeta, ki je bil kot talec mučen v Begunjah, dokončno je odšel v taborišču Mauthausen. Najlepše spomine iz svojega devetdesetletnega življenja pa imam na moža. Bil je plemenit človek, čudovit mož, oče in dedek. Od njegove smrti so minila tri desetletja, a se vsak moj dan začne in konča s spomini na najina ljubezni polna skupna leta.«

Bojana Glavina, upokojena magistra ekonomskih znanosti, Ljubljana: »Prvi november se mi zdi bolj praznik živih kot praznik spomina na umrle. Ko so še živeli stari starši, je bil to dan vrnitve v rojstno vas. Pripeljali smo se z različnih koncev, enkrat na leto sem lahko srečala sorodnike in znance. Danes imam svojce sto in več kilometrov narazen, na pokopališčih ostanem le toliko, da prižgem svečo, postavim ikebano, se v mislih še enkrat pogovorim z umrlimi in odhitim naprej. Menim, da naj bi vsak živel skladno s samim seboj in naj ne bi obžaloval ničesar ob slovesu. Tako nameravam umreti sama.«

Ana Cveta Borštnar, upokojena medicinska sestra in socialna delavka, Hruševo Dobrova: »Mislim, da je v naši družbi pogovor o smrti tabu tema, kar se mi ne zdi prav. O njej bi se morali pogovarjati, saj stvari, ki jih poznamo in razumemo, lažje sprejmemo in se jih ne bojimo. Smrt je za vse enaka in nihče ne ve, kdaj in kje nas bo doletela. V mladosti o njej ne razmišljamo. Šele ko pridemo v leta, ko hudo zbolimo ali umre kdo od naših dragih, se spomnimo nanjo. Čas, ko se poslavljamo od življenja, bi morali preživeti v družbi ljudi, ki nam nekaj pomenijo in nam dajejo občutek človeške topline in bližine. Ne bi bila rada sama na zadnji poti življenja.«

Besedilo in fotografije: Novinarski krožek SUTŽO 


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media