Samo ljubezen res šteje

Prosti čas | nov. '19

Ko zašelesti listje na gozdnih poteh, ko zahrepeniš, da bi šel na Kras gledat, kako ruj spreminja barvo in se z njim spreminja vsa pokrajina v slutnji na zimo, ko veter postane strupen in zrak rezek, da te zamika v topel dom k skodelici čaja, postane srce otožno v zavedanju minevanja. Ptice bodo odletele, dolgo so se zbirale, bilo je še lepo in toplo, one pa so že čutile zimo in vedele. Kaj v njih je vedelo, da morajo iti, kam morajo in zakaj?

Včasih se mora človekova silno pametna glava ponižno prikloniti pred skrivnostmi narave, skritimi v majhni glavi navadne ptice.

V zrelem času zlate jeseni se koraki kar sami naravnavajo ne le na osojne poti lovit zadnje tople sončne žarke, ampak predvsem tudi na božje njive obiskat poslednje domove svojih ljubih. Da se reče božja njiva in da je tam človekov poslednji dom na Zemlji, je postalo tuje premnogim ušesom v teh časih. Vsak po svoje poskuša domisliti svoje razumevanje življenja, kadar si vendarle mora zastaviti to vprašanje, in vsak se po svojih močeh spoprijema s smrtjo, kadar se ne more izogniti resničnosti, ko se kakšno življenje v njegovi bližini nepreklicno konča. Vprašanja pridejo in zahtevajo odgovore ...

Vendar je človekovo srce čudovito – vedno najde tolažeče odgovore, naj glava melje kamorkoli in kakorkoli. Tiho zavedanje na dnu srca, da so naši ljubljeni z nami, ne potrebuje razumskih in smiselnih razlag in dokazov – konec koncev šteje samo ljubezen in ljubezen nikoli ne mine! Je večna.

Vsa naša pokopališča tiho šepetajo o tem in so polna plamenov in cvetov in tihih besed, ki jih izrečemo samo v samoti na grobovih ...

Kulturne, verske in civilizacijske navade so se spreminjale in se še vedno spreminjajo iz kraja v kraj, iz stoletja v stoletje, od vere do vere – in do nevere … Vsepovsod pa človek od nekdaj čuti potrebo, da dostojno poskrbi za grobove in jih obiskuje ob takih ali drugačnih obredih – in če obredov nima, si jih omisli sam.

»Napisal bom pismo dedku, ga nesel na grob in ga prižgal na sveči, da bo zgorel in bo šel dim v nebo,« je rekel užaloščeni vnuk ob dedovi smrti. Vnuk, ki mu nihče ni povedal, da nekateri verujejo v življenje po smrti in na nebu ...

Naša pokopališča se v teh dneh spreminjajo v najbolj obiskane kraje v deželi, cvetje se v bogatih aranžmajih seli iz cvetličarn na grobove in zvečer nebo žari v mehkem soju prižganih sveč, ki bodo gorele podnevi in ponoči. Cvetje in plameni svetlobe v spomin, marsikje pa tudi molitve ...

»Na koncu boste sojeni samo po ljubezni,« govori učitelj. Pesnik pa opozarja: »Čaša tvoja je življenje tvoje, v delih svojih sam živel boš večno.« In oboje je res – v večnem spominu zgori vse nepomembno, izginejo vse zunanje okoliščine, ostaneta samo namen srca in resničnost, ali nas je gnala ljubezen ali kaj drugega.

Velik človek je bil, ne rečejo za človeka, ki je veliko pridobil, veliko užival in doživel, veliko gospodoval in določal, ampak za človeka, ki je živel s srcem, polnim ljubezni in razumevanja in sočutja in skrbi za sočloveka. Samo ljubezen ga dela večnega, vse drugo je pozabljeno ...

V tem zmedenem času, ko vsak sam na svoj način išče smisel in resnico in odgovore na najpomembnejša vprašanja, v času, ko sta skoraj samoumevna sebičnost in skrb za svoje lagodno življenje s čim več razvajanja in čim manj truda, je tako tolažeče gledati starše, ki se trudijo in delajo za otroke prek svojih moči, tako tolažeče je gledati odrasle otroke, ki z ljubeznijo skrbijo za ostarele starše, in neskončno lepo je srečati človeka, ki tudi v javnem življenju dela in izgoreva za druge, ne le zase. Veliki ljudje so to, dosegli bodo svoj cilj – v spominu bodo žareli kot zvezde ...

Seveda tudi manj ljubeznivim ljudem prižigamo lučke v spomin, tudi njim prinesemo cvetje – morda kar sebi v opomin, da bi se trudili za sabo pustiti spomin brez grenkobe v želji, da bi za nas, ko pride čas, lahko res upravičeno rekli: »Velik človek je bil.«

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media