Središče suhorobarske obrti je slovelo po dobri kupčiji

Zgodbe | nov. '19

ODSTRTE PODOBE – SODRAŽICA

Danes precej urbanizirano obcestno naselje z gručastim jedrom, ki leži v razširjenem delu doline ponikalnice Bistrice, se že od rimskih časov ponaša s pomembno prometno lego. Skozi Sodražico je po besedah 79-letnega Miloša Mikoliča, strojnega tehnika in upokojenega poklicnega sindikalnega delavca, že tedaj vodila pomembna trgovska pot, ki je skozi Žlebič, sodraško dolino in čez klanec Boncar povezovala Kočevje s Trstom. Po njej so največ tovorili les, suho robo, platno in živino. Zaradi živahnega prometa so se razvile različne obrti – razen trgovine in gostinstva tudi prevozništvo, kovaštvo in sedlarstvo. To je trajalo do konca 19. stoletja, ko se je z izgradnjo kočevske železniške proge leta 1893 blagovni promet s cest preusmeril na železnico.

»Med številnimi obrtniki, ki so se tu naselili, je bil sredi 19. stoletja tudi moj praded Luka Mikolič, sin kmeta iz Bele Vode pri Travniku v Loškem Potoku. Kot čevljar je najprej hodil iz kraja v kraj in popravljal ter izdeloval obutev. Naposled se je ustalil v Sodražici, kjer mu je oče leta 1864 v Zavodi kupil hišico, ki jo je štirinajst let pozneje prodal in kupil hišo na Glavnem trgu (današnjem Trgu 25. maja). Tu si je uredil delavnico in kmalu začel trgovati še s čevljarskimi potrebščinami in usnjem ter prodajati žganje in kruh, ki ga je pekla žena Polona. Ob tem je spoznal, da bi bilo najbolje, če bi se kateri od otrok izučil za trgovca, in tako je sina Franca poslal na šolanje v Trst. Ko se je leta 1898 vrnil v Sodražico, je Luka Mikolič kupil še eno hišo in v njej odprl večjo trgovino z mešanim blagom, tudi s špecerijo, ter postopoma uvedel še gostilno, čevljarstvo pa opustil. Celotno posestvo je leta 1901 prepustil sinu Francu, ki je čez tri leta kupil tudi sosednjo Močnikovo hišo, preuredil dvorišče in postavil gospodarsko poslopje. Poleg Mikoličeve je bilo na trgu še nekaj znamenitih trgovskih in obrtniških hiš: Fajdigova, Ivančeva, Lovrenčičeva, Oberstarjeva, Šegova, Kaprolova. Po koncu prve svetovne vojne, med katero je bil štiri leta na fronti, se je stari oče spet z vso vnemo lotil poslovanja trgovine in gostilne,« pripoveduje Miloš Mikolič, medtem ko iz albuma z več kot šestdesetimi starimi razglednicami Sodražice potegne razglednico iz leta 1921, ki prikazuje vse tri Mikoličeve hiše na trgu.

Na njem je bilo še posebej živahno na tedenski semanji dan (ob četrtkih), ki ga je cesarica Marija Terezija leta 1752 podelila Sodražanom, leta 1837 pa je cesar Ferdinand dovolil še po tri letne in živinske sejme. Na trgu je stal voz pri vozu. Naloženi so bili z žitom, soljo, slanino, suhim sadjem, usnjem, platnom … Ob hišah so bili zloženi škafi, obodi, vreče fižola, vmes so bile razporejene stojnice z najrazličnejšimi izdelki. Kronist je v lokalnem listu Iz naše doline zapisal, da je »kupčija cvetela, mešetarji so bogateli, gostilničarji pa so imeli zlate čase; Sodražica je bila v tistih časih nekakšno središče za kupčije«. Ti sejmi so se ohranili do druge svetovne vojne, po njej pa so jih sicer skušali obuditi, a tedanja oblast za to ni imela posluha.      

Trije rodovi Mikoličev

»Leta 1928 je Franc Mikolič obnovil Močnikovo hišo, tako da je,« pravi njegov vnuk, »njegova velika družina prišla do lepšega doma. Zatem je podrl drugi dve stari hiši in dal na njunem mestu zgraditi prostorno zgradbo, v kateri je uredil gostilno in trgovino. Bil je dober gospodar in uspešen podjetnik, delaven in prijazen, tako da je postal ugleden tržan. Opravljal je pomembne funkcije v Sodražici in skrbel za njen razvoj. Bil je član trgovskega združenja, hkrati pa je bil dejaven še v gasilskem, kmetijskem in pevskem društvu, pri sokolih in drugje. V svoji trgovini je prodajal tudi razglednice, ki jih je sam založil. Z ženo Marijo sta imela 14 otrok, od katerih jih je šest umrlo že v otroštvu. Za naslednika je bil predviden moj oče Vladimir, ki je dokončal trgovsko šolo, nakar sta z očetom skupaj gospodarila do začetka druge svetovne vojne.«

Leta 1941 so Sodražico okupirali Italijani, a so jih partizani pregnali. Nato so okupatorji več kot tridesetkrat bombardirali naselje in ga s topovi obstreljevali iz Ribnice ter ga nato ponovno zavzeli. Med številnimi porušenimi in požganimi hišami je bila tudi Mikoličeva hiša, tako da so lahko za silo usposobili le Močnikovo stavbo. Italijanska vojska je veliko domačinov odgnala v internacijo na Rab, med njimi tudi sogovornikovega očeta in strica. »Po kapitulaciji Italije se je oče vrnil z Rabsko brigado in bil mobiliziran v Tomšičevo brigado, ki je postala del XIV. divizije. Z njo je odšel na Štajersko in februarja 1944 padel v boju na Graški gori. Jaz pa sem se z bratom Vladimirjem in mamo Nežiko, učiteljico, leta 1946 preselil v Ljubljano,« se spominja takratni šestletni fantič, ki je med šolskimi počitnicami redno prihajal v Sodražico k staremu očetu Francu, teti Silvi in stricu Janku, ki je kot predstavnik tretjega rodu prevzel Mikoličevo domačijo, obnovil porušeno hišo in ponovno odprl gostilno s prenočišči, imenovano Majolka.

V njenih prostorih, kjer je zdaj istoimenski najemniški bar, je Društvo upokojencev Sodražica na osnovi obsežnega družinskega arhiva in drugih dokumentov, ki jih hrani Miloš Mikolič, letošnje poletje pripravilo dobro obiskano razstavo, na kateri so lahko domačini in drugi spoznali pomen te družine za kraj in okolico. A naš sobesednik ni le vnet zbiratelj vsega, kar je povezano s Sodražico, marveč njegovo zanimanje sega tudi na področje starega denarja, znamk, značk, podobic, odlikovanj, prvih tiskov del literatov slovenske moderne in v zadnjem obdobju razglednic. Pri tem je poleg sodraške in ljubljanske ustvaril tudi imenitne tematske razgledniške zbirke slikarjev Maksima Gasparija, Hinka Smrekarja in Božidarja Jakca ter skoraj celotno zbirko domoljubnih propagandnih razglednic Vojska v slikah (od 140 razglednic mu manjkata le dve), ki so v dvanajstih skupinah izšle med prvo svetovno vojno. Ob tem pa je razen v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, kjer se je upokojil in kjer je zdaj volonterski podpredsednik enega od 22 sindikatov – sindikata upokojencev, dejaven še v več društvih in drugih organizacijah.

Sodraško šolo obiskoval tudi dr. Ivan Prijatelj

Na panoramski fotografiji, narejeni leta 1906 s 600 metrov visoke Strmce, vidimo središče naselja, ki je v pisnih virih prvič omenjeno leta 1220, leta 1865 pa je postalo trg. Večina hiš stoji ob cesti Žlebič–Nova vas na desnem bregu Bistrice, od katere se odcepita cesti proti Sv. Gregorju in Loškemu Potoku. Ob levem robu razgledniškega posnetka stoji župnijska cerkev sv. Marije Magdalene, ki je bila zgrajena leta 1745 na mestu, kjer je prej stala kapela sv. Nikolaja s pokopališčem. Cerkev je bila večkrat povečana, sedanjo podobo pa je dobila leta 1928, ko so po načrtih arhitekta Ivana Vurnika postavili marmornat glavni oltar. Barvni okni v prezbiteriju sta delo slikarja Staneta Kregarja, druga barvna okna pa slikarja Tomaža Perka.

Desno od cerkve stojita večji stavbi – prva je župnišče, druga pa šola. Javna šola je v Sodražici začela delovati že leta 1817, ko je prvi učitelj Peter Bartol otroke poučeval kar v svojem stanovanju. Šele leta 1860 so na koncu farovškega vrta zgradili šolsko poslopje in ga leta 1905 temeljito prezidali in povečali (na sliki). To je leta 1944 pogorelo, nakar so leta 1949 postavili novo stavbo, jo večkrat obnovili in leta 2000 usposobili za uvedbo devetletke. Sodraško trirazrednico je od leta 1883 do 1888 obiskoval tudi literarni zgodovinar dr. Ivan Prijatelj, rojen na bližnjih Vinicah; po njem šola danes nosi ime.      

Približno sto petdeset let velja Sodražica za središče suhorobarske obrti. Posamezne vasi so se specializirale za izdelovanje določenih vrst izdelkov: obodov, podnov, posod, žlic in kuhalnic, gospodinjskih potrebščin (kuhinjskih desk, strgalnikov, obešalnikov itd.), pletenih košar, ročajev, grabelj, vil, cepcev, strugarskih izdelkov, spominkov, zobotrebcev. Pri vsaki hiši so si čez leto pripravili les, ki so ga kasneje potrebovali za izdelovanje suhe robe, ki je bila pomemben vir zaslužka.

 Boris Dolničar