Zlati mehurčki družine Simonič

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | nov. '19

Družina Simonič: Gregor, mama Alenka in oče Ivan Simonič, manjka pa bruc Primož, ki je začel študij v Ljubljani.

Na vprašanje, ali je bilo zabavno na trgatvi, sem dobila pri družini Simonič iz Semiča dva odgovora – prvič, da je trgatev trdo delo, tako kot je potem tudi delo v kleti, in drugič, da je bilo kljub temu na njihovi letošnji trgatvi zares veselo.

»Prvič smo imeli harmoniko, peli smo in celo zaplesali,« je dejala gospa Alenka. Pojasnila je, da je za tako vzdušje poskrbela nova generacija – predvsem sin Gregor in njegovo dekle Nataša. Kako veselo bo torej za martinovo, ko iz mošta nastane vino! Toda v Simoničevi kleti iz grozdja, ki ga pridelajo na svojih dveh hektarih vinogradov, ne nastaja običajno vino, ampak penina, ki pa zahteva veliko časa in posebne postopke, zori pa cela tri leta. In ni samo ena, kar osem različnih penin pridelujejo.

Agronom in ekonomistka

Ivan Simonič je kmečki otrok. Na njihovi kmetiji je bilo veliko vinogradov, kar je pomenilo predvsem veliko dela, plačilo za ta trud pa ni bilo trudu primerno. Bil je tudi pastirček in na tiste čase ima lepe spomine – nekaj ur na paši je pomenilo nekaj ur druženja s prijatelji. Kasneje so jim to veselje vzeli električni pastirji, se pošali. Pridni in delavni Ivan je rasel ob starejši sestri, ki se je odločila za pedagoški poklic in vrsto let vodila semiško osnovno šolo, sam pa se je usmeril v šolanje na kmetijski šoli in nato študij agronomije. Zaposlen je bil najprej na zavodu za kmetijstvo in nato v kmetijski zadrugi. Zanimivo in koristno delo je opravljal, hkrati pa skrbel tudi za domačo kmetijo, ki sta mu jo starša kmalu predala.

Njegova žena Alenka pa izhaja iz Metlike. Kot mestni otrok in še edinka povrhu je imela precej drugačno življenje kot Ivan v tistih letih. Plesala je v folklorni skupini, s katero je nastopala marsikje doma in v tujini. Čeprav so tudi njeni starši imeli manjši vinograd in zidanico v Drašičih in je poznala delo s trtami, je bilo to delo vendarle predvsem konjiček. Po poklicu je ekonomistka, zaposlena pa je bila tudi v tovarni Beti, ki je bila za Belo krajino tako močan simbol, kot so vino in breze.

Z Ivanom sta se spoznala na prvomajskem izletu na Plitvice – tudi s pomočjo skupine Alenkinih prijateljic sta se bolj zbližala in postala par. Kasneje sta se še večkrat vračala na Plitvice; najprej sama, nato z družino in prijatelji. Po poroki sta si ustvarila dom v Semiču in kmalu sta dobila sina Gregorja in čez deset let še Primoža. Službenim obveznostim ob koncu tedna pa sta dodala še eno dejavnost – proizvodnjo vinskega in jabolčnega kisa, ki sta šla za med. Gregor se dobro spomni, kako so stekleničili kis, se trudili z nalepkami, saj so vse delali ročno.

Od jantarne do zlate penine

Da bodo penine kdaj njegovo vino, si Ivan ni mogel misliti. Tudi pri študiju agronomije se ni posebej posvečal vinarstvu. Ker pa so imeli doma vinograd, se je bilo treba odločiti tako, da bo od truda, ki ga vinograd zahteva, tudi primeren dohodek. Grozdje ni imelo prave cene, vino prav tako ne, zato je Ivan prišel na idejo o peninah. Čeprav je diplomirani agronom, se je podal na povsem novo področje, saj znanja o penečih se vinih takrat v Sloveniji še ni bilo kaj dosti. Le nekaj vinogradnikov je razvijalo svoje penine, in tako kot so ti začeli sami, je tudi Ivan sam začel iskati prave postopke za najboljše peneče se vino. Usposobili so star kotel, da so s paro razkuževali tisto malo priprav, ki so jih imeli na voljo, v laboratorij so pošiljali na tehtanje kvasovke in tako »lovili« pravo razmerje ... Ko so imeli pred seboj prvih tisoč steklenic penine, so vzorec poslali na vinsko tekmovanje in že kar takoj osvojili zlato medaljo in drugo mesto med slovenskimi peninami. To jim je dalo krila in zaupanje, da bosta tako dobri tudi letini, ki sta bili še na zorenju, saj penina zori cela tri leta.

Takrat je Ivan že odšel iz redne državne službe v »nevarne« zasebne vode in kmalu se mu je pridružila Alenka. Vmes sta imela tudi trgovino, zdaj pa se usmerjajo še v turizem. Ob Kolpi so kupili staro hišo in jo povsem obnovili ter jo namenili za oddajo turistom. Povezani so z eno od agencij, ki jo pridno polni. Čudovita narava ob topli Kolpi ponuja obilo užitkov in turisti se radi vračajo – tudi iz zelo oddaljenih držav. 

Inovativni agronom ni počival na lovorikah prvih uspehov, ampak je razvil še sedem vrst penine – poleg klasične polsuhe semiške penine imajo še penino rozé in zlato penino z zlatimi lističi, jantarni penini pa je dodan liker iz smrekovih vršičkov, zato je bolj sladka od preostalih. Zanimiva je tudi barikirana penina, ki eno leto »počiva« v hrastovih sodih, pa tudi primus, ki zaradi drugačnega postopka (stekleničijo že mošt) ohranja bolj svež okus. Brez grozdja pa je peneča se medica Medeja, pijača iz cvetličnega medu, ki mu dodajo vodo in kvasovke. In končno je tu še linija Poseidon – penine, ki zorijo eno leto v globini morja, se imenujejo po bogu morja. Poleg okusa penine je vabljiva naravna dekoracija – obloge, ki se pod morsko gladino naberejo na steklenici. Pojasnijo, da so zlati lističi za penino, ki »pozlati« svečane dogodke, dejansko z dodatkom zlata, ki pa je primerno za uživanje; med dokaj redkimi dobavitelji tega »živila« pa je njihov iz Nemčije.

Redno se udeležujejo vinskih sejmov ter ocenjevanj. Na enem od teh se je pri njih ustavil tudi gospod iz Kitajske in kmalu so sklenili posel – tisoč steklenic je potovalo na kitajsko predstavitev. »Zavedamo se, da smo premajhni, da bi lahko računali na sodelovanje s tako ogromnim trgom, smo pa zadovoljni že, da se lahko predstavimo tudi v tako eksotični državi,« je dejal Ivan Simonič.

Sinova po stopinjah staršev

Tako kot sta si poklic izbrala starša, sta si ga izbrala tudi sinova: starejši Gregor je že v prvem razredu povedal, da bo agronom tako kot njegov oče. Prvo in drugo (magistrsko) diplomo je namenil peninam in se nato zaposlil v domačem podjetju, kjer z veseljem nadgrajuje svoje znanje. Primož pa je letos bruc na ekonomski fakulteti, torej gre po maminih stopinjah. V času našega pogovora je bil v Ljubljani na predavanjih, živi pa v študentskem domu, vendar na drugem koncu Ljubljane kot nekoč Gregor. Ko sta bila mlajša, so skupaj preživljali počitnice ob morju, precej so tudi potovali. Mama Alenka si je želela videti tulipane na Nizozemskem in vsi so bili navdušeni nad nepreglednimi polji teh lepih cvetlic. Oče Ivan pa si je želel videti francosko pokrajino Šampanjo, kjer so občudovali nepregledna polja trt. Marsikje po Evropi so bili in te spomine radi obujajo. Tako kot poti po naših planinah. Gregor pa rad pleza zelo visoko. In rad se potaplja zelo globoko – zato je linija Poseidon v njegovih rokah. 

Prav tako pa je lep Gregorjev spomin na to, kako ga je oče peljal lovit polhe. To, kar je Ivan sam nekoč doživljal kot otrok, je želel omogočiti sinu in dogodek se je tudi Gregorju zapisal v srce. Oba sinova sta imela v času odraščanja v domačem kraju dobre prijatelje, s katerimi sta raziskovala bližnje gozdove ali na vejah domačih dreves gradila hišice. V domačem Semiču pa je Gregor našel tudi svojo ljubezen – Nataša je magistrica kemije, zaposlena v novomeški Krki, kamor se dnevno vozi. Ker je ljubiteljica glasbe, igra na harmoniko in rada poje, rada pa tudi pleše. In tako se je še Gregor odločil za plesne vaje. Mama Alenka ob tem doda, da je oba sinova, ko sta bila majhna, vpisala v folklorno skupino, toda vsak je zdržal le eno leto ... Potem pa se lahko »ljubezen do plesa vrne v drugi obliki«. 

Novembra se začnejo praznovanja v čast vinu; martinovo Simoničevi veselo praznujejo. Dolga leta so na ta dan povabili v klet, ki je sredi Semiča, svoje kupce ter prijatelje. Vsako leto so jim predstavili še kakšno novost, hkrati pa so organizirali tudi slikarske razstave. Te slike lepo dopolnjujejo njihovo elegantno sobo za pokušanje. Že nekaj let pa 21. decembra pripravijo dan odprtih vrat, ko so v njihovi kleti dobrodošli prav vsi – od poslovnih partnerjev do krajanov in naključnih obiskovalcev iz vse Slovenije in tudi širše. Vabijo tudi bralce naše revije, da pridejo na pokušino njihovih mehurčkov. Poleg družine Simonič bo morda tam še Alenkina mama, ki šteje 89 let in rada pride na njihove dogodke. In zagotovo bo slišati tudi harmoniko.      

Besedilo in fotografija: Lidija Jež


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media