Pravi primorski veseljak
DOBRE STARE VIŽE
Ottavio Brajko
V izolskem pristanišču je bilo že v starih časih živahno, živžav ob ribiških barkah sta spremljala peka morskih rib in vino z bližnjih gričev. A skoraj vedno je bilo slišati tudi pesem, običajno mehko, skoraj otožno, a tudi veselo in poskočno, primerno za ples. Takšna pa je bila od vsega začetka tudi izvirna narodno-zabavna glasba, ki jo je dolga leta gojil ansambel izolskega glasbenega junaka Ottavia Brajka.
Že kot mladenič je bil pravi veseljak, rad je igral tudi sam, za znance, sorodnike in prijatelje in včasih se je dobro razpoloženje v veselih družbah raztegnilo do jutranjih ur. Možakar si je oprtal harmoniko, sedel na kolo in odhitel zabavat ljudi. Tudi v Trst je nemalokrat zašel in domov se je včasih vračal šele po sedmih dneh. Igral je na svatbah, tudi na tržaških, na šagrah in fantom, ki so odhajali k vojakom. Ljudje so ga imeli radi in tudi v hudih časih ni bil nikoli lačen ne žejen. Takšno je bilo nekdaj pravo godčevstvo.
Rodil se je leta 1942 v vasici Baredi nad Izolo. Svojo glasbeno pot je začel kot klarinetist, igral je v pihalnem orkestru, v času od leta 1966 do 1968 pa v ansamblu Vandrovčki, ki sicer ni dolgo nastopal, a je bil v primorskih krajih kar priljubljen. »Vedno pa sem si želel igrati na harmoniko in pisati pesmi,« je nekoč povedal. In tako je že leto kasneje zbral svoj prvi trio, ki se je imenoval po njem, igral pa je tudi že na diatonično harmoniko. Ljubitelje tovrstne glasbe so pritegnili predvsem s spevnimi vižami in preprostim, a prepričljivim glasbenim izrazom. S skladbami, ki jih je zložil, je želel vedno povedati, od kod je doma, in mnoge pesmi, predvsem tiste šaljive, so hitro postale priljubljene. Kmalu so jih povabili k sodelovanju v radijski oddaji Pokaži, kaj znaš, hitro je prišel tudi čas snemanja prve velike plošče, ki jo je ansambel posnel z brati Boštjančič iz Harij pri Ilirski Bistrici. Z njimi so javno nastopili le enkrat, in sicer v priljubljeni javni radijski oddaji Koncert iz naših krajev v Kopru. Prvi večji uspeh, s katerim so se mu odprla vrata po vsej Sloveniji, pa je ansambel Ottavia Brajka doživel z zmago na Ptujskem festivalu leta 1971. Zelo odmevna je bila tudi zmaga na Lojtr'ci domačih ter prvo mesto po izboru občinstva na Morski roži Bernardina.
V zasedbi, ki je z Brajkom preživela največ časa, so bili kitarist Branko Benbič, basist Slavko Baranja ter pevci Nadja Bizjak, Stojan Petrinja in Zvonko Pavšič. Dolgoletno sodelovanje je prineslo številne nastope tako doma kot na tujem. »Čutil sem se odgovornega za sodelavce v ansamblu in občinstvo. Morda smo se prav zato od vsepovsod vedno vračali polni zadovoljstva in veselja. Srečo sem imel tudi z odličnim humoristom, sicer pevkinim možem, Ivanom Bizjakom - Giovanninom, ki nas je na nastopih predstavljal, povezoval je dogajanje na odru, vedno nas je presenečal s čim novim in tudi po njegovi zaslugi nam je uspelo,« se je spominjal pred leti v pogovoru za Radio Koper.
Veliko so nastopali v tujini
Na svoji glasbeni poti je ansambel posnel kar devet velikih plošč in kaset ter tri male plošče, postal pa je še rekorder v številu nastopov na Ribiškem prazniku v Izoli. Treba je omeniti tudi številne nastope po vsej Sloveniji in pa predvsem čezoceanska glasbena popotovanja. Bili so v Argentini, Urugvaju, Braziliji, dvakrat so igrali v Avstraliji in kar štirikrat v Kanadi in ZDA. Glede na to bi lahko mirno rekli, da je bil med našimi izseljenci to eden najbolj priljubljenih slovenskih narodno-zabavnih ansamblov. V besedilih so opevali svoje primorske običaje, ljudi, morje, trto, imajo tudi svoje narečje pa še narodne noše, ki so značilne za Primorsko, in tudi pristen humor.
V Kopru so nekoč igrali tudi kubanskemu predsedniku Fidelu Castru in nekdanjemu predsedniku Jugoslavije Josipu Brozu. Največje uspešnice ansambla pa so Tebi za rojstni dan, V naši kantini, Dober dan, prijatelji, Marija Čakolona pa skladba Smo pevci in godci, s katero so naznanili vsak njihov nastop.
»Zadnja leta živim iz dneva v dan in sem vesel, ko se zjutraj zbudim. Lepo je živeti! So pa moje skladbe posneli tudi člani mladega ansambla Erazem in še nekateri. Vsem sem hvaležen, da jih pojejo in igrajo tudi mladi rodovi, da bi iz njih izvabili kaj privlačnega, domačega, kajti vse moje skladbe opevajo lepoto primorskih krajev in življenje tamkajšnjih ljudi,« je povedal še ne dolgo tega. Za uspešno življenjsko delo mu je Občina Izola pred kratkim podelila plaketo z zlatim grbom, bil je tudi častni meščan Izole, v Kamniku pa je pred leti postal še kralj polk in valčkov.
