Narava pri Kosci in zgodovina na Gradišču

Prosti čas | nov. '19

Vandramo po Sloveniji

Studenček ob slapovih Kosce

Nekaterim prebivalcem Slovenije so slapovi od rok, Ljubljančani pa imajo le četrt ali pol ure vožnje iz mesta do parkirišč, s katerih je v isti meri časa mogoče priti do šumelišč z bistro vodo: v Pekel pri Borovnici, k Bajdinškima slapovoma pri Turjaku, Orglicam v Kamniški Bistrici ... in Kosci pri Višnji Gori. Pohitite h kateremu od slapov, preden jih bo vklenil led. Do Kosce pa se pride iz Višnje Gore po levi strani avtoceste skozi vas Stari trg in od tam še kilometer do zaselka Kosca in do vstopa v sotesko potoka z istim imenom, kjer parkirate. Hoje do slapov je za dobre pol ure. Pot je ponekod nekoliko spolzka, zato je potrebna športna obutev.

Severno od častitljivega višenjskega mesteca Višnja Gora se dviguje od 500 do 700 metrov visoka planota, ki je vzorčen primer lepe kmečke pokrajine s širnimi razgledi. Nekateri kmetje so zgodaj ugotovili turistično vrednost svojega sveta. Toliko v vednost izletnikom, ki se jim bo na koncu soteske, na izviru Kosce, morebiti zazdelo, da so v skrajni divjini. Od koških slapov pelje na levo kolovoz, po katerem pelje označena pot do ne preveč oddaljene turistične vasi Vrh nad Višnjo Goro (552 m). Iz te vasi imate slabe pol ure zložnega vzpona na Gradišče (706 m), ki je prečudovit razglednik čez zahodno dolenjsko pokrajino, zraven pa je na njem še nadvse zanimiva arheološka lokacija.

Od slapov do kraljevskega razgleda

V to prisojno, prijazno planoto je torej zarezana strma poraščena dolina. Pot po njej se ves čas rahlo vzpenja, in to po njenem dnu, kar pomeni, da izletnika spremlja žuborenje potoka, ki se hladen in bister pretaka med globokimi sencami čez brzice in vrtinčaste tolmunčke. Sonce se z vami igrivo spogleduje kakor mežikava žarnica. Izletniku se izpred nog umikajo lisice, tudi gobe sivke bi se ta čas najraje skrile nazaj pod listje. Včasih ob kakem napajališču, ob katerem so še sveži sledovi parkljev, zaveje nekoliko težek vonj po srnjadi. K vodi se stezajo padla drevesa. Imel bi občutek, da si v pragozdu, če ne bi bilo starih vegastih brvi. Včasih bi najraje skakal čez potok, ker so kamni v strugi trdni, a kaj, ko že davno ne skačeš čez vodo, kjer je most.

Strmec Kosce je vse večji in že je tu spodnji petmetrski slap, ki šumi v pahljačastih curkih čez temne lehnjakove skale. Po njegovi levi strani se pot povzpne na manjšo vzravnavo, za katero je večji desetmetrski slap. Ta ne buči in tudi ne šumi čez svojo mrko mogočno steno; ob mali vodi komajda polzi, mezi in curlja čez temne gube lehnjaka, skozi bujni mah. Vanj Kosca, porojena komaj nekaj strmih korakov naprej od slapiščnih polic, pod strmimi zatrepnimi stenami, ki zapirajo sotesko, odlaga raztopljen apnenec. Iz apnenčevih skorij, ki začno oklepati rastline, nastaja lehnjak, lahka votlikava in luknjičava kamnina; ta kaprica kakšnega arhitekta z dobrim budžetom.

Od slapov lahko hitro dosežemo naselje Gorenje Brezovo, naprej pa se podamo po izredno lepi valoviti planoti proti vasi Vrh pri Višnji Gori. Vso pot se nam razgrinjajo lepi pogledi na grosupeljsko ali ivanško dolino in na vmesno planoto Polževo. Kraljevski razgled pa bomo imeli z Gradišča nad Višnjo Goro (706 m), ki je poleg Obolnega in Gradišča nad Stično gotovo najlepši razglednik na vzhodnem robu Ljubljanske kotline. Vidimo tja doli do Snežnika, kočevskih vrhov in Gorjancev, ob lepem vremenu še na Hrvaško. Na vrhu stoji visok lesen križ Marije Snežne, ob katerem imajo domači planinci vsako leto mašo za srečne poti v planinstvu in življenju. Z vrha tudi vzletajo padalski jadralci. Ob lepem vremenu in dobrih vzgonskih vetrovih bi njihovim pogledom na dolenjske lepote smeli zavidati še angeli.

Gradišče gre priporočiti za obisk ne le planincem, marveč tudi običajnim sprehajalcem, saj je od Vrha na vrh Gradišča, kot rečeno, manj kot pol ure, od kmetije Čož na severni strani Gradišča pa le četrt ure zmernega koraka rahlo navkreber, a vseskozi po lepih pašnikih. Pohodnik lahko od blizu opazuje vse bolj umno kmetovanje na lepo urejeni planoti, še zlasti vzrejo živine, prašičev in konj.

Ahil z Gradišča

Če prideš na katero koli od številnih Gradišč na zahodnem Dolenjskem, si lahko prepričan, da stojiš na tleh prazgodovinske naselbine ali utrdbe iz starejšega halštatskega obdobja železne dobe (od 800. do 400. leta pred našim štetjem) ali na istem mestu tudi iz mlajšega latenskega obdobja (od 400. leta do približno začetka našega štetja). V prvem obdobju je, sodeč po arheoloških najdbah, na tem svetu živelo mogočno neznano ljudstvo, pogojno imenovano Iliri, v drugem pa so prevladovali Kelti. Oboji so naseljevali tudi Gradišče nad Višnjo Goro. Okoli vrha lepo vidimo ostanke obzidja, sledi utrdbe pa lahko zaznamo po nekaj metrov širokem jarku, ki obdaja vrh vzpetine.

Ostanek prazgodovinskega obzidja na Gradišču nad Višnjo Goro.

O življenju ljudi, ki so živeli v tej utrdbi, nam ni prav veliko znanega, saj pisnih virov o njih ni, so pa v okolici vrha našli nekaj keltskih kovancev in nakita. Bolj zgovorno je v tem pogledu nekaj kilometrov zračne črte proti vzhodu velikansko naselje nad Virom pri Stični, ki je arheološko temeljiteje raziskano. A če pomislimo, da so stari Gradišniki imeli prav tako lep razgled z vzpetine, ki je ves dan obsijana, če ne še lepšega in lažje branjenega, se smemo malce zazibati v domišljijo. Sonce darežljivo priča, da so junaki neznanega izginulega ljudstva uživali isto nebesno blagodat, nežno ali goreče; od njihovega brona se je odbijala svetloba. Prikaže se nam gradiški junak, ki ga je grški epik Homer, njegov sodobnik iz 800. leta pred našim štetjem, v XVIII. spevu svoje Iliade – v prevodu Antona Sovreta – takole opeval: On pa se dvigne, božanski Ahil; in že mu Atena / vrže egido krog silnih ramen, obrobljeno s čopi; / z zlatim oblokom ovenča glavo mu žena božanska, / plamen v oblaku zažge, da bije svetloba od njega.

Ahil z Gradišča žal ni izžareval v homerskih epih, ampak v temačno obsijanem brnečem bronu ali v danes zarjavelem železju njegovega orožja, ki ga lahko danes občudujemo v vitrinah Narodnega muzeja v Ljubljani: pa še raznolike čelade, bodala, kipce, nakit, vedrice …, ki nam razkrivajo danes težko doumljive zgodbe o plemičih in duhovnih, božanskih živalih, daritvenih obredih ljudstva, ki je imelo visoko duhovno kulturo, bilo pa še obdarjeno z bojevitostjo in prvinskim veseljem do življenja.

Besedilo in fotografije Željko Kozinc


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media