Voda – izvor modrosti v ljudskih pregovorih in rekih
Slovensko izročilo
Ljudska modrost, ki v pregovorih z nekaj besedami izrazi globoke življenjske resnice, je našla v vodi primerjave, ki izražajo dragocene misli.
Tiha voda globoko dere.
Dobro je biti tam, kjer je dobra voda.
Najbolj trezna pijača je voda.
Ne kali vode, kjer moraš piti.
Vsak vodi vodo na svoj mlin.
Roka roko umiva.
Kogar voda objame, se tudi slame oprijema.
Vsaka povodenj se uteče.
Če se na tujo pomoč zanašaš, vodo v situ prenašaš.
Globoke vode kamen ne skali.
Plitva voda se hitro skali.
Dragocenosti se skrivajo v globinah morja, ničvrednosti plavajo na vrhu voda.
Voda ni nikdar tako čista, da se ne bi skalila, in nikdar tako kalna, da se ne bi zbistrila.
V klenem sočnem ljudskem jeziku je brez števila rekov, ki tako ali drugače opisujejo vodo in njene lastnosti ter jih slikovito prenašajo na človeka in njegovo vedenje. Jezik vsakega naroda je prepoln besed, ki označujejo vodo – mirujočo, vrelo, zmrznjeno, mlačno, bruhajočo, valovito, skokovito, kipečo, prekipevajočo, razlito, deročo …
Človek mnogokrat poskuša plavati proti toku ali pa poskuša le odplakniti skrbi, da se ne bi več utapljal v skrbeh. Utaplja se lahko tudi v delu. Mnogi ljudje pa takrat, ko vidijo delo, raje poniknejo in nikakor ne morejo prikapljati na dogovorjeno mesto, kjer jih čaka delo. Sodelavcem takrat zavre od jeze. Hude besede privrejo na dan, a potem ko kdo izbruha jezo, mu je mnogokrat žal. Počuti se, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo. Počuti se kot polit kužek. Čez čas pa mu morda le kapne na pamet, da se ni dobro zakopati v skrbi. Napoti se k prijatelju, ki je vrelec znanja. Neki drugi njegov prijatelj pa je nekakšna mlačna voda, ni ne krop ne voda, pri tem pa vedno misli, da bo toplo vodo iznašel. Včasih butne na dan s kakšno tako neumnostjo, da privre na dan vsa njegova neumnost, a je ob tem najbolje bruhniti v smeh …
