Most med posameznikom in njegovimi pravicami

nov. '19

Miha Lobnik

Etnične pripadnosti, starosti, spola … si ljudje ne izbiramo sami. Zato družba ne sme izključevati ljudi na podlagi osebnih značilnosti, na katere nimamo vpliva, poudarjajo pri Zagovorniku načela enakosti, kjer ponujajo pomoč vsem, ki se počutijo diskriminirane oziroma neenako obravnavane. »Včasih ljudje vedo, da se jim godi krivica, pa ne zmorejo ničesar narediti. Predstavniki manjšin, šibki, starejši, invalidi … se težko sami postavijo za svoje pravice. To lahko storimo mi. Potrudimo se, da jim pridemo naproti,« pravi Miha Lobnik, zagovornik načela enakosti. Ob tem pa poudarja, da je lahko vsak izmed nas zagovornik enakopravnosti, kadar zagovarja tiste, ki zaradi svojih stisk tega ne zmorejo.

Kako prepoznamo diskriminacijo?

Za diskriminacijo štejemo neenako obravnavo, ki je je posameznik deležen zaradi svoje osebne značilnosti oziroma osebne okoliščine. Te so spol, narodnost, rasa ali etnično poreklo, jezik, vera ali prepričanje, invalidnost, starost, spolna usmerjenost, spolna identiteta in spolni izraz, družbeni položaj, premoženjsko stanje, izobrazba ... Kot druge osebne okoliščine, ki v zakonu o varstvu pred diskriminacijo niso izrecno navedene, štejemo tudi državljanstvo (državljanstvo druge države članice EU ali tretje države), nosečnost, starševstvo, zdravstveno stanje, kraj rojstva, barvo kože, kraj bivanja itd.

Naj poudarim, da vsaka slaba obravnava še ni diskriminacija. Pogosto se srečujemo s primeri, ko se ljudem dogaja huda krivica, ki pa vseeno še ne pomeni nujno diskriminacije. A tudi v teh situacijah skušamo ljudem svetovati in jih usmerjati k tistim, ki jim pri njihovi stiski lahko pomagajo.

Diskriminacija je v bistvu kršenje človekovih pravic, mar ne? Kako nekdo, ki meni, da se mu godi krivica, ve, ali naj se obrne na Varuha človekovih pravic ali Zagovornika načela enakosti?

Varuh človekovih pravic se ukvarja s človekovimi pravicami v najširšem smislu, predvsem pa s kršitvami države do posameznika. Zagovornik načela enakosti se ukvarja z delom pravic, to je pravico do enakopravnosti. S kršitvami teh pravic se mi ukvarjamo globlje, to pomeni, da tudi odločimo, ali je neko ravnanje diskriminatorno – kar ugotovimo v postopku. Na neki način smo podobni inšpektoratu. Pri nas najprej ocenimo, ali so elementi diskriminacije. Kadar prepoznamo neenako obravnavo, nadaljujemo postopek. Povežemo se tudi s kršiteljem. Včasih se izkaže, da kršitelj ni namerno izvajal neenakopravne obravnave, zato svoje ravnanje spremeni. To nas veseli, saj odigramo neke vrste mediatorja, kar je v korist žrtvi, kršitelju in družbi sploh.

Kadar pa kršitelj meni, da žrtve ni diskriminiral, pa po celotnem postopku proučevanja, dogovarjanja in ugotavljanja izdamo odločbo. Če kršitelj vztraja, da ni diskriminiral, imajo stranke možnost spora na upravnem sodišču.

V primerjavi z Varuhom človekovih pravic se Zagovornik načela enakosti ukvarja tudi s kršitvami v zasebnem sektorju, torej tistimi, ki jih povzročajo delodajalci, ponudniki dobrin in storitev ali izvajalci s socialnega ali zdravstvenega področja.

Se pravi, da imate večjo moč.

V okviru svojega področja imamo večjo in celo več vrst moči. Na nas se ljudje lahko obrnejo za nasvet ali pravno pomoč, mi pa jim pomagamo pri uveljavljanju pravic.

Zagovornik načela enakosti ima možnost zastopanja ali spremljanja diskriminirane osebe v sodnih postopkih. Ko je nekdo žrtev diskriminatornega ravnanja, potrebuje podporo. Zanj ni dovolj, da obstaja zakon, ki prepoveduje diskriminacijo, ker ni dovolj močan, da bi uporabil sodne postopke. Zato potrebuje zagovornika. Mi smo most med posameznikom in pravico, ki mu jo sistem v pravnem smislu zagotavlja.

Ugotavljamo, da so ljudje sicer vse bolj opolnomočeni, vendar v vlogi žrtve potrebujejo tudi drugo podporo.

Kakšen je postopek, da nekdo dobi nasvet zagovornika načela enakosti?

Za nasvet lahko vprašate svetovalce po elektronski pošti na naslovu: gp@zagovornik-rs.si ali po telefonu na brezplačni številki: 080 81 80 vsak dan od 10. do 12. ure, ob sredah še od 15. do 18. ure. Če želite, lahko ostanete anonimni. Po predhodnem dogovoru po telefonu se lahko dogovorite tudi za osebno srečanje z našimi svetovalci. 

Če naši svetovalci v pogovoru ugotovijo, da gre za elemente diskriminacije, stranki predlagamo, da vloži prijavo pri Zagovorniku načela enakosti. Pri izpolnjevanju in nadaljnjem postopku jim pomagamo. Ni dovolj, da obstaja pravna pot, človek mora imeti podporo. In vsak izmed nas potrebuje drugačen pristop, nekateri samo nasvet, ker se sami dobro znajdejo, druge moramo voditi skozi ves postopek. Nekateri so zadovoljni že, ko jih nekdo posluša, saj ljudje običajno redko naletijo na možnost, da lahko razložijo svoje tegobe.

Kako ukrepate naprej?

Ko ugotovimo diskriminacijo in jo potrdimo z ugotovitveno odločbo, kršitelja pozovemo, da preneha tako ravnati. Naj povem primer: delodajalec je z bonusi nagrajeval zaposlene, ki so bili manjkrat bolniško odsotni. Pozvali smo ga, da to prakso spremeni, ker v neenakopraven položaj postavlja tiste, ki so bolni ali imajo majhne otroke in so zaradi njihove nege večkrat bolniško odsotni. V tem primeru so pravila za vse enaka, vendar jih nekateri težje dosežejo. Razumemo sicer dober namen delodajalca spodbujati in nagrajevati, vendar prav gotovo obstajajo drugi ukrepi, s katerimi lahko krepijo zdravje svojih delavcev in jih enakopravno nagrajujejo.

Če delodajalec tovrstne prakse ne spremeni, imamo možnost, da ga prijavimo inšpektoratu za delo.

Katere so najpogostejše oblike diskriminacije?

Do diskriminacije prihaja na različnih področjih družbenega življenja: pri zaposlovanju, v delovnem razmerju, na področjih socialne zaščite, zdravstvenega varstva, vzgoje in izobraževanja ter pri dostopu do dobrin in storitev, vključno s stanovanji. Med diskriminatorno ravnanje spadajo spolno nadlegovanje, pozivanje k diskriminaciji, javno opravičevanje zapostavljanja ali preziranja oseb ali skupine oseb zaradi osebnih okoliščin …

Kako pogosta je diskriminacija zaradi starosti?

Zagovornik načela enakosti je leta 2017 izvedel neodvisno raziskavo o dojemanju diskriminacije, s katero smo ugotovili, da je diskriminacijo na splošno v zadnjih dvanajstih mesecih izkusilo 17 odstotkov vprašanih. Ko smo jih vprašali, katera osebna značilnost je bila razlog za diskriminacijo, jih je največ, kar 19 odstotkov, izbralo starost (sledili so družbeni položaj, zdravstveno stanje in izobrazba). Toda zavedati se moramo, da je bila to raziskava o dojemanju, torej lastnem občutenju diskriminacije. Zato rezultatov ne moremo posplošiti, da je tudi dejansko toliko ljudi v družbi neenako obravnavanih zaradi starosti. Pričakujemo pa, da se bo v dolgoživi družbi, kjer se delež starejših v populaciji povečuje, povečeval tudi obseg neenake obravnave tega dela populacije. Po podatkih OZN je Slovenija po številu najstarejših prebivalcev v skupini desetih držav na svetu.

Opažamo, na terenskih obiskih pa so nas na to posebej opozorili, da imajo starejši slabši dostop do zdravstvenih storitev, rehabilitacije, zdravstvene nege, patronažnih storitev, težava je tudi pomanjkanje negovalnih oddelkov v bolnišnicah. Problem, o katerem se veliko govori, a se nič ne spremeni, je pomanjkanje primernih nastanitev za tiste, ki ne zmorejo več živeti samostojno, sploh za osebe z demenco. Velik sistemski problem je dejstvo, da še vedno nimamo sprejetega zakona o dolgotrajni oskrbi.

Zelo pomembno je zavedanje o t. i. presečni diskriminaciji. To pomeni, da je na primer med vsemi osebami z invalidnostmi ali hudimi boleznimi velik delež starejših; starejši brezposelni veljajo za težje zaposljive, še posebej, če so le-ti hkrati pripadniki etničnih manjšin; med vsemi upokojenci jih približno polovica živi pod pragom revščine, med njimi sta kar dve tretjini žensk; digitalna pismenost med starejšimi je precej slabša od povprečja, zato imajo starejši slabše možnosti pri zaposlovanju itd.

V lanskem letu smo obravnavali največ primerov s področja invalidnosti (8,8 odstotka), spola (4,7 odstotka), narodnosti (4,7 odstotka), vere ali prepričanja (4,1 odstotka), rase ali etničnega porekla (3,5 odstotka). Kot zanimivost naj povem, da tudi finski organ za enakost zaznava podobni vrsti red. V zvezi s starostjo smo imeli v Sloveniji v letu 2018 le tri odstotke primerov, na Finskem pa kar 10 odstotkov takih primerov.

Starejši ljudje se pogosto pritožujejo, da je sodelovanje v javnomnenjskih anketah starostno omejeno. Starostne omejitve so tudi v preventivnih zdravstvenih programih, kot sta Dora in Svit. Ali gre pri tem res za diskriminacijo?

S primerom nisem natančno seznanjen, domnevam, da tiste, ki delajo javnomnenjsko raziskavo, verjetno zanima mnenje določene družbene skupine. Imajo razloge, katero ciljno skupino raziskujejo. Poleg tega nas k sodelovanju v anketi povabijo – sodelovanje ni nobena ugodnost niti naša pravica.

Glede preventivnih zdravstvenih programov lahko samo načelno rečem, da izbira starostne skupine najverjetneje temelji na strokovnih smernicah in epidemioloških razlogih.

Naj povem tako: diskriminacija je prepovedana povsod, kjer ni dovoljena. Kar pomeni, da so določena izključevanja na neki način legalna in legitimna. Na primer oseba z neko vrsto invalidnosti (zaradi tega) ne more opravljati delo gasilca, to pa ne pomeni, da ta oseba (zaradi invalidnosti) ne bi mogla delati v telefonski centrali v gasilski brigadi.

Različno obravnavanje je dopustno (po zakonu), kadar temelji na legitimnem cilju in so sredstva za doseganje tega cilja primerna, potrebna in sorazmerna. Poslanstvo Zagovornika načela enakosti je, da se družba spreminja na način, da je vedno manj izključevanj, ki niso objektivno utemeljena in dobro pojasnjena.

Pred kratkim se je Zagovornik načela enakosti prvič pojavil v vlogi zagovornika žrtve diskriminacije na sodišču. Povejte kaj več o tem.

Res se prvič pojavljamo v vlogi zagovornika na sodišču v primeru kolesarskega sodnika. Bil je navdušen športnik, z velikim veseljem je opravljal tudi delo športnega sodnika. Ko pa je dopolnil 70 let, je zaradi starosti avtomatično izgubil možnost sojenja na športnih tekmovanjih, ker je tako zapisano v statutu Društva kolesarskih sodnikov Slovenije. Odločitev društva je diskriminatorna na podlagi osebne okoliščine – starosti.

V postopku smo ugotovili, da se je društvo odločilo, da postavi mejo pri 70 letih, ker enako velja tudi za mednarodne sodnike. Vendar tu ne gre za mednarodne tekme, pač pa za sojenje v Sloveniji, poleg tega pravila mednarodne zveze niso nad zakoni, Ustavo RS in evropskimi direktivami, ki jasno prepovedujejo diskriminacijo. Društvo bi na primer lahko uvedlo določena objektivna psihofizična merila, s katerimi bi pooblaščeni strokovnjaki presojali sposobnosti sodnikov.

S tožbo želimo doseči, da bi gospod lahko še kdaj sodil. Hkrati pa želimo opozoriti, da če nekdo omejuje dostop do določenih dejavnosti, morajo biti za to zelo natančno opredeljeni objektivni razlogi, ki jih zakon dopušča.

Ali se vam zdi, da je v resnici diskriminacije veliko več, kot jo zaznate s prijavami?

Zagotovo je primerov več, vendar se v svojih stiskah ljudje redko odločajo za ukrepanje, včasih jih hromi že sama diskriminacija, mnogokrat pa tudi strah pred dodatno izpostavljenostjo.

Omenil sem raziskavo, ki smo jo opravili leta 2017. Naš načrt je bil, da jo bomo vsaki dve leti ponavljali, da preverjamo in primerjamo, koliko diskriminacije pri nas ljudje doživljajo. Letos žal raziskave ne bomo mogli izvesti, ker nam je ministrstvo za finance predčasno omejilo črpanje že dodeljenih finančnih sredstev. Tako žal ne bomo imeli najnovejših podatkov o razširjenosti stisk, ki jih ljudje zaradi diskriminacije doživljajo. Ni prav, da se minister za finance na tak način vmešava v naše delo, po zakonu smo vendarle samostojen in neodvisen organ.

Kako se odzivajo kršitelji ali domnevni kršitelji?

Zelo različno, zato kršiteljev diskriminacije ne gre metati v isti koš. Velika večina ljudi se šele po našem pozivu zave, kaj so nehote povzročili. Za nekatere se kasneje sicer izkaže, da so se zavedali, da to, kar počnejo, izključuje, niso pa vedeli, da je to prepovedano. In naša priporočila sprejmejo dobronamerno. So pa tudi taki, ki se odločijo, da se bodo postavili nad zakon, ali menijo, da so ti načini ravnanja upravičeni. Ti so relativno v manjšini.

Ali tudi sami odkrivate primere diskriminacije ali dobivate le prijave?

Poleg prijav je naš vir informacij tudi stik z ljudmi v različnih krajih, ki jih obiskujemo. Včasih so naš vir mediji in primer nato proučimo po uradni dolžnosti.

Ena od naših možnosti delovanja so priporočila za spremembe na sistemski ravni. Če dobimo več podobnih prijav, preverimo, ali bi bilo smiselno spremeniti zakon. V takih primerih izdamo priporočilo pristojnim organom. Lahko vam povem, da se je na nas obrnila gospa, ki ima mamo v enem od domov starejših občanov, v katerem so znižali frekvenco dvigovanja (iz postelje). Ugotovili smo, da ne moremo dokazati diskriminacije zato, ker ne obstajata standard in pravilnik o tem. Zato smo priporočili ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da sprejme akt, ki bo skladen s stroko, potrebami ljudi in bo zavezujoč za vse domove starejših po Sloveniji. Podobno smo ukrepali, ko smo ob obisku Doma za varstvo odraslih Velenje in CUDV v Črni na Koroškem ugotovili, da imajo hudo prostorsko stisko.

Poleg tega Zagovornik načela enakosti daje mnenja o zakonih, ki jih obravnava državni zbor. Podprli smo na primer zakon o enakih možnostih žensk in moških, ki zapoveduje, da so organi upravljanja v javnih podjetjih uravnoteženi po spolu. Se pravi, da jih sestavlja približno enako število žensk in moških. Žal niso sprejeli našega predloga, da bi zakon predvideval tudi sankcije za tista podjetja, ki tega ne bodo upoštevala.

Kaj lahko storite, kadar oseba ne želi vložiti prijave, čeprav ste zaznali elemente diskriminacije?

Brez pričanj ter dokazov in samo z anonimno informacijo je v upravnem postopku, po katerem vodimo postopek, težko dokazati diskriminacijo. Tako da so vse prijave, tudi anonimne, za nas dragocen vir informacij.

Kako pogosta pa je diskriminacija na spletu?

Na take zapise nas običajno opozorijo bralci spleta sami. Moram reči, da smo letos naleteli na izjemno brutalne zapise o Romih na nekem spletnem portalu. V njih so bili tipični znaki razpihovanja nestrpnosti. Ustvarjalce portala smo takoj pozvali, naj zapise umaknejo, kar so naposled tudi storili.

Zagotovo se bo morala družba resneje lotiti tega problema. Anonimno komentiranje omogoča dejanja brez odgovornosti. Vsak človek odgovarja za svoje besede, če je izrečena beseda neresnična, v bistvu ustvarjamo prevaro. Če pa je beseda sovražna, ponižuje cele skupine ljudi. Iz zgodovine vemo, do kakšnih tragedij lahko pripelje razplamtevanje sovraštva v javnem mediju, če družba to dovoli. Tu pride v ospredje odgovornost institucij in ljudi v javnem prostoru, da se trudijo ohranjati javni diskurz v okviru, ki ne služi razplamtevanju agresivnih teženj in idej.

Kaj po vašem mnenju bolj potrebujemo za preprečevanje diskriminacije v družbi: več inšpekcijskega nadzora in sankcij ali več ozaveščanja?

Mislim, da potrebujemo oboje. Ljudje morajo imeti mehanizme, da sproti odpravljajo direktne načine izključevanja. Družba mora vključevati, ne izključevati. Z nekimi represivnimi ukrepi, globami lahko delujemo odvračilno, a to nikakor ni dovolj. Najboljše je kombiniranje različnih pristopov. Zmanjševanje diskriminacije v družbi je dolgotrajen proces, pri katerem moramo sodelovati vsi. O diskriminaciji moramo več govoriti in se nanjo premišljeno odzivati. V Sloveniji diskriminacijo sistematično obravnavamo šele zadnjih nekaj let. Zato je pogosto ne zaznamo in ne prepoznamo.

Zato vabim vaše bralce, ki imajo bogate življenjske izkušnje, da se o tem, kar so zdaj prebrali, pogovorijo še s tremi svojimi znanci ali prijatelji. Povprašajo naj jih, ali vedo, kaj je diskriminacija glede starosti, ali jo je kdo morda že doživel, ali vedo, da obstaja organ, na katerega se lahko v primeru neenake obravnave obrnejo … Tako bomo najbolje širili pozitivno sporočilo. In še nekaj: zagovornik enakopravnosti v družbi je lahko vsak posameznik, ko med pogovorom v nekem krogu zagovarja tiste, ki sami zaradi svojih stisk tega ne morejo. Ne samo da je to plemenito, tako delovanje nam vsem osmišlja življenje. 

Besedilo: Anita Žmahar, fotografija: Jožica Dorniž


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media