Mešetarji

nov. '19

Za slovenske zmage

Nekoliko starejši bralci se najbrž spomnijo časa, ko so mešetarji na živinskih sejmih posredovali pri prodaji in nakupu živine in za to »uslugo« običajno od prodajalca dobili nekaj plačila. Njihova vloga je bila v bistvu enostavna. Živino, ki je bila naprodaj, so »strokovno« ocenili in predlagali, kolikšna naj bo kupnina. S tem namenom so konjem pogledali v zobe, kravam so dvigovali rep, da bi ugotovili, kolikokrat so povrgle, in po vimenu ocenili, koliko mleka dajejo. Danes v naših krajih takih posrednikov oziroma mešetarjev na sejmih ni več, saj imajo rejci za vse živali listine, ki zagotavljajo, da kupec ne bo kupil mačka v žaklju. Pojavili pa so se novi mešetarji, ki so si nadeli različne zveneče nazive, v bistvu pa jim gre predvsem za provizije pri podaji.

Novodobne mešetarje oziroma posrednike ali lobiste zanimajo predvsem odprodaje podjetij v stečaju ali pa pridobivanje naročil za velike infrastrukturne projekte, ki jih plačuje država iz proračuna. Pri tem se pogosto opirajo na luknjičasto zakonodajo, ki v bistvu omogoča razprodajo »državne srebrnine« za drobiž. Nedaven primer takega početja je prodaja Adrie, nacionalnega letalskega prevoznika, nemškemu skladu K4, ki je imel samo 25.000 evrov ustanovitvenega kapitala. In država je pred prodajo v sanacijo Adrie vložila desetine milijonov evrov. Kako se je končalo, vemo, tako je proračunski denar izpuhtel neznano kam. Vendar to ni osamljen primer »umnega » upravljanja državnega premoženja. Naj naštejemo le nekatere: Helios, Iskra, Mercator, Kolinska, Istrabenz, Ljubljanska banka in KBM … Čeprav je tudi ekonomsko neizobraženemu državljanu jasno, da so taki »posli« sprti z zdravo pametjo, je primerov, da bi protagonisti tovrstnega početja odgovarjali, le za vzorec. In še takrat, ko pride zadeva do sodišča, novodobnim bogatinom ni mogoče vzeti premoženja, pridobljenega v sumljivih okoliščinah. Ob pomoči posrednikov, odvetnikov in tudi novih lastnikov so svoje bogastvo pravočasno spravili na varno. Ob tem pa politiki na dolgo in široko pametujejo o razvejanih »hobotnicah«, namesto da bi sprejeli zakone, ki bi take rabote onemogočali.

Luknjičasta zakonodaja je spodbuda tudi mešetarjem pri pridobivanju javnih naročil. Kako težko je doseči, da bi bili za državo pomembni projekti zgrajeni hitro in tudi finančno uspešno, vidimo pri gradnji TEŠ 6, zdaj pa tudi pri »zapletih« okoli karavanškega cestnega predora in gradnji drugega železniškega tira do Kopra. Menda so bili dodatki, ki so omogočali dražitev energetskega objekta, povsem zakoniti, tudi poroštvo države za najete kredite. Kdo so »botri« teh odločitev, davkoplačevalci ne vemo, nazadnje pa bomo prav vsi »sodelovali« pri sanaciji te zgrešene naložbe. Toda tisti, ki so zadevo »zakuhali« ali »zakurili«, bodo še naprej mirno uživali sadove njihovega »uspešnega« vodenja tega zavoženega projekta. Tudi v tem primeru bi se morali vprašati, kako to, da država oziroma vlada dopusti, da tako velik projekt vodijo ljudje, ki mu niso kos. V vsakem primeru je treba zaostriti tudi odgovornost tistih, ki so imenovali člane uprav in nadzornih svetov, vendar se to najbrž ne bo zgodilo, ker je vse skupaj povezano s politiko in raznovrstnimi mešetarji.

Neučinkovitost države pri vodenju velikih projektov se kaže tudi pri karavanškem predoru. Čeprav sta Slovenija in Avstrija podpisali sporazum o gradnji te pomembne povezave, Avstrijci svoj del obvez uspešno izpolnjujejo, Slovenija pa zaradi večkratnih pritožb neizbranih izvajalcev še niti ni začela vrtati predora. Podobni zapleti se vrstijo pri projektu železniške povezave s Koprom. Morda bi bilo učinkovito varovalo zoper neutemeljene pritožbe v zakonu zapisana odgovornost pritožnika, da v primeru neuspešne pritožbe poravna škodo, ki nastane zaradi nastalih zamud.

Zanimiv primer do zdaj uspešnega delovanja raznovrstnih lobistov je predlog o prenosu dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v okvir rednega in obveznega zbiranja sredstev za delovanje zdravstvenega sistem. Ta predlog ima zelo »dolgo brado«, vendar do zdaj nobeni vladi tega zakona ni uspelo spraviti pod streho. Zakaj? Odgovor je preprost. Gre za prizadevanja za ohranitev javnega in vsem dostopnega javnega zdravstva na eni in težnjo privatizirati tudi to področje na drugi strani. Razplet tega soočanja bo zelo jasno sporočilo, v katero smer bo šla naša država. Upamo, da ne v tisto, ki bo poglabljala prepad med »običajnimi« državljani in slojem mešetarjev, posrednikov in lastnikov kapitala, pridobljenega v sumljivih okoliščinah.  

Ludvik Škoberne   


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media