Sožitje med generacijami mora ostati  trdno

nov. '19

Milan Pavliha, dr. Marko Snoj, dr. Jože Ramovš, Nada Verbič in Sonja Bercko Eisenreich so razpravljali o iskanju meja v jeziku.

Devetnajsti Festival za tretje življenjsko obdobje (F3ŽO) je v začetku oktobra v Cankarjev dom privabil številne obiskovalce. Nekateri so prišli poslušat strokovne razprave, drugi so iskali kak nasvet ali storitev, s katero bi si izboljšali počutje, tretje pa je prignala radovednost, kaj vse (še) zna in zmore tretja generacija. Imeli so kaj videti in slišati.

V kulturnem programu se je zvrstilo 120 plesnih, glasbenih in pevskih nastopov, med njimi celo odlomki iz muzikalov. Na delavnicah in stojnicah 160 razstavljavcev so se obiskovalci lahko seznanili z uporabo sodobnih tehnologij in terapijami za blaženje težav pri različnih zdravstvenih težavah, izmerili so si lahko krvni tlak, sladkor v krvi, preverili vid in sluh, se seznanili z novostmi v dentalni medicini. Zelo obiskani so bili zlasti pogovori o smislu življenju, ki ju je pripravil Hospicafé, delavnice za krepitev spominskih sposobnosti in predavanje za ohranjanje bistrega uma.

Na desetih okroglih mizah so udeleženci razpravljali o bivanjski problematiki starejših, uresničevanju strategije dolgožive družbe, pomenu nevladnih organizacij, problemu osamljenosti med starejšimi, spreminjanju sistemov socialne zaščite in jezikovnih zadregah pri razpravah o starosti in staranju. Povzemamo vsebino dveh zanimivih okroglih miz.

Lažje do soglasja za gradnjo dvigala

Uporabnice dnevnih centrov aktivnosti za starejše (DCA) so pokazale spretnosti na različnih delavnicah ročnih del.

V reševanje težav z vgrajevanjem dvigal v stare štiri- in večnadstropne zgradbe se je vključil tudi Sindikat upokojencev Slovenije. Po drugi svetovni vojni so namreč v Sloveniji intenzivno gradili blokovska naselja. Od leta 1950 do 1990 je bilo zgrajenih blizu 33 tisoč večstanovanjskih stavb. Velika večina blokov z več etažami pa nima dvigal, kar predstavlja veliko težavo tako starejšim stanovalcem, invalidom kot tudi mladim družinam in gibalno oviranim ljudem. Dodatno težavo je povzročala zakonodaja, ki je zahtevala, da morajo z vgradnjo dvigala soglašati vsi stanovalci. Veliko primerov je bilo, ko je gradnjo preprečil le en stanovalec, ki se s tem ni strinjal. Na okrogli mizi Sindikata upokojencev Slovenije na temo izboljšanja bivalnih pogojev so veseli sporočili, da je bila konec septembra sprejeta novela stanovanjskega zakona. Poslej bo za vgradnjo dvigala potrebno soglasje 75 odstotkov lastnikov. Pojavila pa se bo verjetno nova težava, kako zagotoviti denar za gradnjo. Predstavnik ministrstva za okolje in prostor je povedal, da evropskih sredstev za ta namen ni, si pa prizadevajo, da bi pridobili denar za integralno prenovo stavb zaradi ogroženosti življenj. Številni starejši bloki niso protipotresno grajeni in bi veliko bolj kot energetsko potrebovali protipotresno sanacijo, ki je tudi precej dražja. Energetske sanacije so po mnenju strokovnjakov marsikje premalo premišljene in številnih problemov, ki jih imajo stare stavbe, ne rešujejo.

Pri sindikatu so opozorili tudi na težave, ki jih imajo starejši s prevelikimi hišami. V njih pogosto živijo sami, težko jih vzdržujejo, nanje so navezani in ne znajo najti rešitve. V javno obravnavo prihaja nov stanovanjski zakon, ki naj bi prinesel dobrodošle spremembe tudi na tem področju, med drugim predvideva javno najemno službo, ki bo starejšim v pomoč pri oddajanju nepremičnine. Stanodajalcu bo tudi v primeru, ko najemnik ne bo plačal, izplačala najemnino in se namesto njega ukvarjala z neplačnikom.

Zakaj pokojnina ni doslužnina

Člani Etno skupine Vrajeva peč iz Socke so navdušili s petjem in igranjem na stara glasbila.

Med najzanimivejšimi razpravami na festivalu je bila tista na temo iskanja meja v jeziku o starosti in staranju. Jezik je pomemben, saj z besedami poimenujemo stvari, da se lažje sporazumevamo in delujemo v skupnosti. Hkrati pa je izrazje tudi odraz predsodkov v družbi. Nekateri celo menijo, da so besede, kot so upokojenec, starostnik, pokojnina ipd., diskriminatorne. Pa so res? Nekaj dilem je pomagal razjasniti dr. Marko Snoj z Inštituta Frana Ramovša. Ta je najprej pojasnil, da ima vsaka stroka svojo terminologijo oziroma urejeno izrazje, da vsi vedo, o čem se pogovarjajo. Že v 19. stoletju (točneje od leta 1860 naprej) je bilo treba poimenovati tiste, ki so dobivali denar, čeprav niso bili več delovno aktivni. Med ljudmi se predloga doslužnina in mrtva plača nista prijela, pokojnina ali žargonsko penzija pa sta ostala vse do danes. Pri tem ne sme motiti, da ima beseda pokojnina isti koren kot beseda pokojnik, pomeni namreč nekaj čisto drugega. Besed ne smemo gledati etimološko, saj na primer morski prašiček ni prašiček niti ne živi v morju …

Tudi besede star, starec, starka … marsikoga spominjajo na propad, nemoč – čeprav imajo isti koren kot starosta, ki pa pomeni spoštovano in modro osebo. Star je pridevnik, ki se prideva k nečemu, kar že obstaja. Starostnik je nasprotni pol od mladostnika. V zdravstveni in socialni stroki ga zato pogosto uporabljajo. Ob tem pa ima še lep etimološki pomen. Pridevnik star namreč izhaja iz glagola stati, kar pomeni, da tisto, kar je staro, je trdno! Vprašanje je le, pri katerih letih je nekdo star.

Po Snojevem mnenju pa ni nobene potrebe po tem, da bi pripadnike starejše generacije poimenovali seniorji ali seniorke. Senior v latinščini pomeni starejši, to pa je beseda, ki jo vedno pogosteje uporabljamo. Zagovarja ga tudi Evropska unija.

Predvsem pa je treba vedeti, da je jezik živ in se spreminja, kot se spreminja družba. Tudi dom upokojencev ali dom starejših občanov sta čisto uporabna izraza, saj se mnogi še spomnijo, da so te ustanove včasih poimenovali kar dom onemoglih ali celo hiralnica … Dobro je le, da se izogibamo tujkam. Na primer v slovenščini imamo za opisovanje podcenjevalnega odnosa do starosti in starih ljudi izraz staromrzništvo. Ni potrebe, da uporabljamo izposojenko iz angleščine ageizem oziroma njen prevod starizem. Še pomembnejše pa je, da je komunikacija vedno spoštljiva, o čemer moramo učiti že otroke.

Gabi Čačinovič Vogrinčič (na fotografiji levo ob Miji Pukl, Predsedujoči Programskemu odboru F3ŽO)

Ambasadorka 19. festivala je postala Gabi Čačinovič Vogrinčič, ki je med drugim kot profesorica na fakulteti za socialno delo preučevala vrednote medgeneracijskega povezovanja. V zahvali je poudarila, da se moramo kot skupnost naučiti narediti prostor za vse generacije, sicer sveta ne more biti.

(na fotografiji levo ob Miji Pukl, predsedujoči Programskemu odboru F3ŽO)

Priznanja za dolgoletno sodelovanje na festivalu so prejeli še Davor Dominkuš (posthumno), Zveza društev upokojencev Severne Makedonije, Združenje slovenskih veteranskih orkestrov ter Center aktivnosti Fužine.

Besedilo in fotografije: Jožica Dorniž, Anita Žmahar


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media