Prostrana Kanada – domovina številnih Slovencev

Prosti čas | dec. '19

Prvi vtis pri spoznavanju Kanade je bil prostranost dežele jezer in številnih priseljencev, med katerimi ni malo Slovencev. Živijo v sožitju in govorijo vsak svoj jezik, družijo pa se predvsem s svojimi in čutijo pripadnost Slovenji – bolj kot mi doma.

Spoznali smo kar nekaj družin s prekmurskim poreklom. Ohranjajo domačo besedo, povzeli pa so navade okolja, v katerem živijo, in si dajo duška po domače le v sklenjenih krogih društev. Mlajše generacije vnukov pa imajo težave z izražanjem v slovenščini, kar je razumljivo, če se starši pogovarjajo v narečju.

Največ Slovencev se je v Kanado preselilo med vojnama in po drugi svetovni moriji. Nekateri so dobesedno brez vsega odšli na zahod ter s svojimi rokami in iznajdljivostjo svojim družinam ustvarili blagostanje. Joe Doma je preplaval mejno reko Muro, se za nekaj časa ustalil v Avstriji, kjer je spoznal ženo, kot uspešen mizar pa se je v želji po boljšem zaslužku odpravil še dlje – v Kanado. Podobno tudi Ivan Vrbnjak, ki se mu je pridružila Elica. Slavica je šla za svojim fantom Pištekom z Veščice in zdaj družina Banfi živi v mirnem okolju mesta Burlington.

Tudi John Doma, slovenski častni konzul v Kanadi, živi v Burlingtonu, njegova prostrana posest je odmaknjena od radovednih oči, delovna vztrajnost pa je tista, ki mu je pripomogla k uspehu. Njegov oče Ivan je imel v predmestju Toronta, kjer živi največ Slovencev iz prve generacije priseljencev, skromno kemično čistilnico. Pomagal mu je od malih nog in zdaj priletna starša uživata v pogledu na mesto ter sta ponosna na uspešnega sina, ki ni pozabil govoriti slovensko. 

Bili smo na lovskem pikniku, na katerega nas je popeljal Lojze Kocjančič, še eden izmed zelo uspešnih podjetnikov, ki še vedno, čeprav je vodstvo predal sinu, skrbno bdi nad dogajanjem. Je strasten lovec, tako kot sta to Franc Marič in Koloman Mes. Na druženju so nastopila dekleta iz Slovenije v skupini z imenom Skrivnost in domači folkloristi, za katere skrbi neutrudna Magda (Magdalena Simray Razpotnik), ki verjame, da slovenska identiteta v Kanadi ne bo izumrla, saj se tudi mladi začenjajo zavedati korenin svojih staršev in želijo potovati v Slovenijo.

Navdušujoča moč vode

Meji z Ameriko smo se približali ob ogledu Niagarskih slapov – izjemne količine padajoče vode in bili smo ponosni na spomenik Nikoli Tesli, ki jo je znal izkoristiti. Ladjice so bile natrpane do meje varnosti in do njih so se vile dolge vrste čakajočih, tako da smo se zadovoljili s pogledom na mavrico nad ameriškim delom Niagarskih slapov. Po kanadski strani pa smo se v množici prebili do najbližje točke ogromni vodni gladini pred padcem v globino. Bil je izjemen občutek doživetja moči vode in nemoči človeka pred njo. Vsekakor pa ima Kanada izjemne vodne vire tudi v svojih številnih jezerih.

S primestnimi naselji šteje Toronto več kot tri milijone prebivalcev in posamezna so poimenovana po priseljencih, ki so z vseh koncev sveta. V Kanadi govorijo 140 jezikov, in kot priča napis ob prihodu na letališču, so v njej dobrodošli prav vsi. Nastanili smo se v hotelu v bližini slovenske cerkve, v kateri smo se pogovarjali z župnikom Valentinom Batičem. Srečali smo se še z glasbenikom Milanom Vinčecem. V župniji Marije Brezmadežne poučuje mlade in z glasbo navdušuje tudi stanovalce doma starejših Lipa, ki smo ga obiskali. V njem je kot vodja oddelka za dejavnosti zaposlena Sonja Vidovič, glavna in odgovorna urednica radia Glas kanadskih Slovencev. V knjigi Od lipe do javorja, napisani v slovenskem in angleškem jeziku, smo brali o usodah priseljencev iz Slovenije med vojnama. Med njimi je veliko Prekmurcev in Joe Hozjan, prejšnji predsednik, ter Joe Ritlop, sedanji predsednik, sta nam predstavila številčno prekmursko društvo Večerni zvon. Pročelje stavbe, v kateri se člani družijo, na njihovem posestvu zunaj mesta, kjer imajo tudi svoje zasebne kotičke za oddih, še vedno krasi napis 100. obletnice priključitve Prekmurja matični državi. 

Ob vrnitvi v mesto smo se v sončnem dnevu ustavili še v Slovenskem letovišču z Baragovim domom, ki pa je samevalo zaradi začetka pouka. Bolj živahno je bilo na balinišču pri slovenski župniji svetega Gregorija Velikega v Hamiltonu, do katere nas je konec tedna popeljal in nam zanimivo mesto, v katerem živi, predstavil Tony Horvat. Župnik Drago Gačnik pa nam je razkazal cerkev z večnamenskimi dvoranami, ki so stičišče vernikov in prizorišče različnih srečanj.

Prijetno je bilo tudi v domovih, ki smo jih obiskali in se pogovarjali z ljudmi. Joe Doma nas je odpeljal kar 180 kilometrov stran do svojega razkošnega doma, kjer z ženo preživlja tretje življenjsko obdobje, še vedno pa nadzoruje tovarno z lesno industrijo in opremo, ki jo je prepustil sinu Klausu. Kot odlična gostitelja sta se izkazala Kristina in Koloman Mes. Nekdanja Murina delavca sta odšla v Kanado pred propadom največje tekstilne tovarne in se v novem okolju s pridnostjo in vztrajnim delom očitno dobro znašla. Uspešna podjetnika sta tudi oba sinova, ki se sporazumevata v maternem jeziku. Starejši si je na babičino pobudo ženo poiskal v Krogu, rojstnem kraju svoje mame.

Pri Maričevih pa sta se po izgubi prvih zakonskih partnerjev združili poti Vere in Franca, ki imata vsak svoje otroke in vnuke, vsi skupaj pa so zdaj ena velika družina. V soseščini njunega doma je mizarski obrat, ki ga je oče prepustil sinu, da lahko zdaj v miru ribari v domačem ribniku in hodi na lov. Očitno so Prekmurci v Kanadi strastni lovci na lose ter druge živali, saj se družijo na poteh na sever prostrane dežele. Pozimi pa hodijo letovat na jug Amerike. 

Besedilo: Brigita Bavčar