Voda – prinašalka zdravja, sreče in dobre letine
SLOVENSKO IZROČILO
Voda je bila nekdaj poleg kruha najpomembnejša »osebnost« vseh praznikov naše starosvetne vasi. Ob rojstvu so otroka krstili s krstno vodo, na parah pa so pokojnika pokropili z žegnano vodo. Ko je fant odšel k vojakom, ga je mati požegnala z vodo v želji, da bi se vrnil živ. Ko sta ženin in nevesta odhajala k svatbi, sta vsak v svoji domači hiši dobila žegen – za srečen zakon.
Ob božiču, novem letu, veliki noči in drugih velikih praznikih je bilo treba z žegnano vodo poškropiti domačijo, hlev, kaščo, polje – za zdravje, srečo in dobro letino.
V času vseh treh božičev (sveti večer, silvestrov večer, večer pred svetimi tremi kralji) je bila v starosvetni slovenski domačiji božična miza hišni oltar. Vsi predmeti, ki so v teh dneh stali na mizi, so imeli čarodejno moč. Tudi tu je veljalo staro pravilo, da ima pri nas vsaka vas svoj glas. Kruh in voda pa sta morala biti obvezno povsod na božični mizi. Božični kruh je coper odganjal, zaščitil je hišo pred strelo, varoval zdravje družine in prinašal dobro letino. Na mizi je moral biti tudi poln vrč vode, da bi je prihodnje leto ne manjkalo, a da je tudi ne bi bilo preveč – da ne bi bilo ne suše ne poplave.
V božični noči je imela voda preroško moč. V Trenti so tega dne dekleta kuhala štruklje, v katerih so bili zataknjeni listki s fantovskimi imeni. Štrukelj, ki je prvi splaval na vrh vrele vode, je prinesel ime bodočega ženina.
Tudi kranjska dekleta so na sveti večer ugibala ime ženina. Hodila so k studencem in metala vanje vence. Na vodni gladini se je menda prikazal ženinov obraz. Valvasor pa je opisal dogodek, kako sta dve dekleti v božični noči strmeli v vodo v upanju, da v njej zagledata obraz bodočega ženina. Hlapec, ki si je za ženo želel eno od deklet, je splezal na drevo nad vodo v želji, da bi ljubljena deklica zagledala njegov obraz v vodi. Nesreča pa je hotela, da se je veja odlomila in je hlapec telebnil v vodo pred prestrašenima dekletoma.
Štefanovo (26. december) je dan blagoslova vode, soli in konj. Štefanovo žegnano vodo je gospodinja imela vse leto pri hiši. Z njo je škropila domačijo ob hudi uri in blagoslavljala živino, ko je spomladi šla na prvo pašo. S štefanovo vodo je pokrižala sina, ko je odhajal k vojakom, in blagoslovila hčer, ki je kot nevesta zapuščala svoj dom.
Ob novem letu so se Štajerci zahvaljevali vodi tako, da so s smrekovimi vejicami krasili vodnjake – v zahvalo vodi za preteklo leto in s prošnjo, da bi bila še naprej čista in da ne bi bilo ne suše ne poplave. Dekleta pa so na novoletno jutro metala jabolka v vodnjak v želji, da bi si od vode izprosile ženina, in ob tem pele: Voda, to ti darujem od dna do dna, sem za moža že dosti godna.
