Radost in odpuščanje sta njihovo vodilo 

Zgodbe | dec. '19

Širša družina Virtič (z leve): Patricija, Jakob, Truda, Estera, Rebeka, Budimka; zadaj pa so: Tina, Kristjan, Zvonko, Simon, Natalija, Matej in Lovro.

Prihajamo v adventni čas, ko se od vsepovsod sliši glasba, tudi črnske duhovne pesmi. Te še posebno lepo zvenijo iz grl bratov Virtič, ki skupaj s prijateljem iz otroških dni tvorijo vokalno skupino 4Given. Za gospel, črnsko duhovno glasbo, so se odločili, ker »prinaša sporočilo radosti nad življenjem«. »Tako ga jemljemo – kot veselo sporočilo, evangelij,« pravijo vsi trije Virtičevi fantje. Že ime njihove skupine 4Given poudarja to sporočilo (forgiven – odpuščeno). O njihovi zanimivi družini smo se pogovarjali z Matejem, srednjim od treh bratov.

Družina Virtič izhaja iz Slovenskih Konjic. Trije sinovi Simon, Matej in Kristjan so tako kot njihovi starši odlični pevci. Od nekdaj so prepevali – doma, v avtomobilu, vrtcu, zborih, cerkvi … In vsi po vrsti igrajo več glasbil. Mama Estera, ki je po poklicu višja medicinska sestra, ima žametni alt in je dobra pianistka, oče Zvonko pa se je vzporedno s študijem radiologije tudi glasbeno izobraževal in ves čas prepeval v različnih zborih in jih vodil. Sicer pa je pevska tradicija že od nekdaj v tej družini. Kot odlični pevci so namreč sloveli že stari starši – po mamini strani iz Slavonije in po očetovi strani iz Slovenije. Oba dedka sta bila pastorja Krščanske adventistične cerkve in oba sta v cerkvi veliko prepevala. »Moj oče je rojen 1. januarja in v skladu z božično in novoletno glasbo, kjer je slišati veliko zvončkov, je dobil ime Zvonko,« pripoveduje Matej.

Od Slovenije do Slavonije

Poklic pastorja je prinašal selitve – kjer je bil dedek Mihael, očetov oče, kot pastor potreben, tja so ga poslali. Tako se je družina veliko selila po Sloveniji – iz Koroške v Celje, Maribor in Ljubljano, na koncu se je ustalila v Murski Soboti. Kjer sta živela dedek in babica, tja so prihajali vnuki na počitnice. Dedek je bil pristaš stare šole, strog, nepopustljiv, saj je želel, da bodo njegovi vnuki zrasli v močne osebnosti in pokončne fante. Babi Truda in dedek Miha sta, dokler je bilo to mogoče, samostojno vztrajala v Murski Soboti, toda ko sta opešala, sta odšla v zasebni dom starejših na hrvaški strani, ki ga vodijo njihovi družinski prijatelji. Prišla sta tako rekoč med domače ljudi: babica tam po moževi smrti nadaljuje svoj slog življenja – delati za druge. Ko se počuti dovolj močno, pomaga drugim stanovalcem, jih obiskuje, se z njimi pogovarja, jih postreže … Poleg obiskov domačih jo prav to najbolj razveseli. Matej se rad spominja koncerta skupine 4Given, ki sta ga prvič spremljala babica in dedek, in babica je kar žarela, saj ni mogla skriti navdušenja in ponosa.

V Slavoniji, kamor so vnuki tudi radi prihajali na počitnice, je bilo »razkošje narave in dobre hrane«. Spoznavali so svet dedka Lovra in babice Budimke pa tudi njihovo glasbo, ki je bila drugačna od naše. Vse to jih je bogatilo.

Pri obeh babicah in dedkih so hodili tudi v cerkev in tam veliko prepevali. Seveda veliko pesmi in veselja spremlja redna srečanja širše družine na Hrvaškem, saj mamina družina skrbno neguje svoje vezi. Srečanja trajajo tudi več dni, pa vendar se jim zdi, da se morajo prehitro raziti. Tudi s sorodniki v Sloveniji negujejo vezi, ker pa so prostorsko bližje, se to časovno porazdeli. Simon, Matej in Kristjan imajo prav tako lepe spomine na hrvaški prababici – bako Maro in bako Filipino.

Odraščanje tu in tam

Vsake počitnice so poleg dni, ki so jih preživeli pri obeh starih starših, odšli s svojimi starši na morje, kjer so se spletala zanimiva prijateljstva in lepi spomini. Pozimi pa so – razen mame, ki se je raje sankala – vsi Virtičevi fantje smučali, največ na bližnji Rogli. In tudi sicer so bili bratje zelo aktivni in vsi po vrsti dobri športniki. Tako kot oče so hodili na celjsko I. gimnazijo. In tako kot starši so vsi trije hodili tudi v glasbeno šolo. In že takrat so peli v različnih vokalnih skupinah; prepevali so vse – ljudske pesmi, popevke, nabožne pesmi, najbolj pa jih je pritegnila črnska duhovna pesem in počasi ter spontano je tudi njihovo petje dobilo obliko vokalne skupine. Ker harmonija lepše zazveni v skupini štirih, je z njimi zapel še Kristijan, sin družinskih prijateljev, odličen in celovit glasbenik, ki v skupini 4Given skrbi za priredbe. Prepevajo pa v drugih zasedbah.

Trije bratje so med seboj različni, toda vedno so si stali ob strani. Vedo, da se lahko naslonijo drug na drugega, če se znajdejo v težavah: »Med seboj smo tesno povezani in vsak od nas ve, da bo dobil popolno podporo, da bi vse storili drug za drugega.« Sinovom so starši pustili, da razvijajo vsak svojo osebnost, tudi Mateju, ki je bil v času pubertete bolj uporniškega duha. V iskanju svoje identitete jim je bilo prepuščeno, da se odločijo, kdaj se želijo (ali si sploh želijo) krstiti. V Krščanski adventistični cerkvi se za krst odloči vsak sam, in sicer takrat, ko v njem dozori ta želja. Tako je bilo tudi pri Virtičevih – trije obredi v različnih obdobjih in vsak zase je bil praznik. Vera jim veliko pomeni in častijo jo tudi s pesmijo. Ko so se rojevale zaljubljenosti, so pri starših dobili podporo pri razmisleku, naj se zavedajo, kaj si sploh želijo, naj ne težijo le k avanturam brez smisla, ampak k ljubezni, ki prinaša smisel ... Matej pripoveduje o času, ko so še živeli skupaj s starši – mamine jedi so bile odlične, oče pa jih je razvajal z ajdovimi žganci in domačo čokolado. Sicer pa je oče Zvonko že nekaj časa vegetarijanec in prav tako tudi Simon.

Glasba mika tudi vnuke

Simon, ki je štiri leta starejši od Mateja, je poročen in ima dva otroka – Rebeko in Jakoba. Matej je nekaj časa živel skupaj z bratovo družino in z veseljem opazoval, kako se je pri Rebeki že kot majhni punčki kazal glasbeni talent – od ritma do petja in igranja na glasbila. Pravi, da je hitro obvladala »cel glasbeni paket«. Jakob prav tako kaže ta talent, zlasti v beatboxu. Simon, njun oče, je baritonist, igra klavir, kitaro in saksofon in je hvaležen staršem in starim staršem, s katerimi so veliko prepevali, z njimi doživljali kakovostno glasbo in tako gradili poseben odnos do te umetnosti.

Matej je glasbeno zelo dejaven, poje v domači skupini in tudi pri skupinah Bassless in A-Kamela ter vodi zbora Bee Geesus in Sankofa. Poučuje tudi beatbox (kako z glasovi pričarati zvoke različnih glasbil): »Poučeval sem že šestletnika in celo babico. Beatbox je le eden izmed načinov glasbenega izražanja. V Sloveniji se je zelo razvil, saj si v zadnjih letih ne moremo predstavljati skupine a cappélla brez beatboxa. Kot povsod v glasbi je tudi tu potrebno veliko vaje.«

Matej je še »ledik«, ni pa »frej«, saj ima dekle, zdravnico, ki se specializira v pediatriji. Izhaja iz dolenjske družine, kjer so štiri sestre in vse odlične pevke. Spoznala sta se naključno – prišla je na njegov koncert in po nastopu sta poklepetala. Iz prijateljstva je počasi rasla velika ljubezen in verjetno ni daleč dan, ko se bosta poročila. Tako kot Simonova žena je tudi Matejevo dekle odraščalo v rimskokatoliški družini, kar pa ni nujno ovira za zvezo. Kot poudari Matej, razlike terjajo sprejemanje in trdne skupne temelje.

Kristjan, najmlajši izmed bratov, je prvi tenor ter pianist in kitarist, petje a cappélla pa je njegova posebna strast. Ker pa je v njem tudi nekaj rokerja, poudari, kako hvaležen je staršem, da so ga spodbujali h kakovostni glasbi – tudi h gospelu. Razvil se je v pevca z visokim glasom in pri tem se pošali, da so si starši verjetno želeli punčko. Tudi on poje v več zasedbah, od vseh treh bratov je zdaj edini še v skupini Perpetuum Jazzile, ki ga tudi umetniško vodi, z Matejem pa v skupini Bassless. Ob tem je učitelj petja na Akademiji za glas v Domžalah.

Skupaj s prijateljem Kristijanom Koratom tvorijo skupino 4Given, saj s štirimi glasovi harmonija še bolj zazveni. Osvajajo domače in tuje odre, gostovali so po Evropi vključno s Skandinavijo, daljšo turnejo so imeli po Avstraliji. Navdušujejo z zahtevnim petjem a cappélla in beatboxanjem, ko s svojimi glasovi ustvarjajo zvoke trobil, brenkal in bobnov. Gospel, črnsko duhovno glasbo, so vzeli za svojega, ker posreduje, kot poudarjajo, radostna sporočila. In to želijo deliti naprej.

Lidija Jež, Fotografija: arhiv družine Virtič 


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media