Miklavž prihaja
Mirko Anželj, ko je v "civilu"
»Miklavž je lik, ki predstavlja dobroto, poštenje, ljubezen do bližnjega ter bratovsko pomoč. S posebnim veseljem ga pričakujejo otroci, ko na večer pred Miklavževim godom hodi naokrog in prinaša darove,« začne svojo pripoved Mirko Anželj, ki že dvajseto leto igra vlogo tega priljubljenega svetnika.
Doma je iz Prekmurja, kjer je veliko let živel s starši, bratom in sestro in kamor se še vedno redno vrača, saj ima tam svoj vinograd, ki ga z ljubeznijo obdeluje in tudi kletari. Po gimnaziji v Murski Soboti je odšel na študij v Ljubljano. In ostal. Po poklicu je magister strojništva. Služboval je v Iskri, Zavodu za raziskavo materiala, na strojni fakulteti kot asistent za strojne elemente in tribologijo – nauk o trenju in mazanju. Zadnjih 19 let je delal v Petrolu kot strokovni sodelavec na različnih področjih – od sistemov kakovosti do varnosti in zdravja pri delu ter požarne varnosti.
Leto 2000 je bilo zanj prelomno. Na prošnjo takratnega kaplana na Igu Aleksandra Osojnika je z veseljem sprejel vlogo Miklavža. Od takrat vsako leto prve dni decembra obleče Miklavževo obleko – albo, si ogrne ogrinjalo – pluvial, nadene mitro – kapo, bele rokavice in v roke vzame škofovsko palico. Je proti temu, da bi trije dobri možje hodili okoli z brado iz vate. »Belo brado si puščam šest mesecev pred miklavževanjem, tako da me otroci večkrat potipajo po njej, da se prepričajo, ali je res prava. Ko je konec praznikov, si brado ostrižem.« Odkar mu je v nesreči umrla petletna hči Alenka, si je nikoli ne ostriže do konca. Vso opremo za Miklavža si je kupil sam in nikoli ne sprejme denarja za svoj nastop, tudi za potne stroške ne. To je njegovo prostovoljno in dobro delo za skupnost.
Veselje otrok
Letos ima dogovorjenih enajst nastopov od prvega do osmega decembra. Hodil bo od Cerknice, kjer bo obiskal dom starejših, do Kančevcev v Prekmurju. »V Grahovem na Notranjskem gre s spremstvom od hiše do hiše, kjer prebivajo starejši od 90 let. »V cerkev pridem vedno skozi glavna vrata. Na poti do oltarja se ustavljam in pogovarjam z otroki. Nato otroški zborček kaj zapoje in župnik pove kakšno besedo. Otrokom jasno in glasno povem, da jih imam rad, in razdelim darila. Pri tem mi pomagajo otroci, oblečeni v angelčke.« Vsi dobijo enakovredna darila. »Če so v parklje oblečeni otroci, z njimi nimam težav. Problemi so včasih z odraslimi parklji, ker strašijo otroke. Tega ne dovolim in pred nastopom to vedno povem.« Sama predstava miklavževanja traja od pol ure do ure in pol. » V otroški duši moramo otrokom pustiti njihovo veselje ob praznikih.« Dedek šestih vnukov, trije so od hčere Katarine in trije od sina Gregorja, pravi, da mora biti človek pošten, dosleden in zvest svojim načelom.
Miklavža se razveselijo tudi starejši.
Mirko pa ne igra samo Miklavža, ampak tudi kontrabas v tamburaški sekciji Kulturnega društva sv. Mihaela Grosuplje, kjer igra tudi hči Kristina. Prav tako je član treh gledaliških odrov: Kulturno-umetniškega društva Škofljica, Kulturnega društva sv. Mihaela Grosuplje in Kulturno-umetniškega društva Rakovnik ter Likovnega društva 2002 na Škofljici.
Njegova največja ljubezen pa je fotografija. Najraje fotografira ptice, zato je tudi član Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). »Ptiče moraš slikati sam, ker bi ti drugače pobegnili,« pojasni.
