Najstarejše slovensko mesto je letos staro 1950 let

Zgodbe | dec. '19

ODSTRTE PODOBE – PTUJ

Franc Golob

Ostanki stavb, ki so jih našli na Prešernovi ulici, pričajo, da je območje Ptuja eno najstarejših nepretrgano naseljenih predelov Slovenije. Dokumentirana omemba današnjega upravnega, gospodarskega, prometnega in kulturnega središča Dravskega in Ptujskega polja, Haloz ter južnega dela Slovenskih goric pa sega v leto 69. Tako je Ptuj s 1950-letno zgodovino naše najstarejše mesto, v katerem je spomeniško zavarovanih več kot 250 objektov. Naselje se je razvilo na levem bregu reke Drave, tam, kjer se dravske terase najbolj približajo obrobju Slovenskih goric in kjer ni bilo večjih nevarnosti poplav. Staro mestno jedro se je, kot pravi 70-letni Franc Golob, upokojeni učitelj zgodovine in geografije, izoblikovalo okrog župnijske cerkve sv. Jurija, kjer izstopajo še mestni stolp, Orfejev spomenik in gledališče ter na zahodni strani cerkve – najmlajša – tržnica.

Sedanja proštijska cerkev izvira iz 12. stoletja in je bila večkrat prezidana, zato je zanjo značilna mešanica slogov, med katerimi prevladujeta gotika in barok. Ponaša se z eno najlepših cerkvenih notranjosti pri nas, pri čemer je posebej imeniten Laibov krilni oltar v krstni kapeli, narejen nekje v letih od 1460 do 1470, domnevno darilo salzburškega nadškofa Burkhardta von Weispriacha, ki je imel na Ptuju družinske vezi. Glavni del oltarja sestavljajo ob praznično razprtih krilih tri table z usločenimi zaključki: na srednji je upodobljena Marijina smrt, na stranskih pa stoječa sv. Hieronim in sv. Marko; ozadja so zlata. Izjemni so tudi lesen kip sv. Jurija z zmajem iz okrog leta 1380, rezljane korne klopi iz leta 1446 in kovana zakristijska vrata iz prve polovice 15. stoletja. Od srednjeveških umetnin se je ohranila vrsta kamnoseško obdelanih stavbnih členov (konzole, sklepniki, baldahini), freske pa segajo v čas od 13. do začetka 16. stoletja. Veliko rezbarske opreme sta sredi 18. stoletja naredila ptujska mizarja Franc Wasser in Peter Marenzeller.

Mestni stolp in gledališče

Orfejev spomenik je bil nekdaj zaščiten s kovinsko streho in ograjo.

V neposredni bližini proštijske cerkve stoji najbolj izstopajoča stavba na Slovenskem trgu – mogočen mestni stolp. Pozidan je bil že v dobi gotike in ga omenja prvi ptujski statut iz leta 1376. Leta 1556 so ga podrli in na istem mestu postavili novega, ki je imel pet etaž in je bil prekrit z dvokapno streho. Po velikem požaru leta 1705 pa so se meščani zaradi varnosti odločili, da ga znižajo za eno nadstropje in prekrijejo s čebulasto streho. Stolp je visok 54 metrov in ima na zahodni steni vzidane tri parlerjanske maske iz začetka 15. stoletja (poimenovane po nemški družini stavbarjev, klesarjev in kiparjev) in skoraj pri tleh rimske spomenike. Zadnje je dal leta 1830 sem prenesti ptujski kurat in zgodovinopisec Simon Povoden, s čimer je ptujski mestni stolp postal prvi naš muzej na prostem, imenovan tudi Povodnov muzej. Na njegovem največjem zvonu iz leta 1602 so ulite podobe reformatorjev krščanske cerkve: Lutra, Calvina in Melanchthona. Štirioglat opečnat stolp ima uro le na treh straneh, saj grajska gospoda ni hotela prispevati svojega deleža za uro, zato so se meščani v znak protesta odločili, da je v smeri proti gradu ne naredijo.

Podoba ptujske tržnice iz leta 1932 s sedanjo prenovo za zmeraj izginja.

Stolp je bil nekdaj povezan z mestno mežnarijo, na mestu katere je ptujsko in okoliško plemstvo po požaru leta 1786 postavilo skromno leseno »Komedijsko hišo«, jo nato večkrat predelalo, leta 1896 pa so jo po načrtih dunajskega arhitekta Rudolfa Klotza temeljito prenovili. Tedaj je mestno gledališče dobilo neoklasicistično podobo, pri čemer so k vhodnemu pročelju prislonili visoko stebriščno lopo z dorskimi stebri in vrh oboka postavili kip Melpomene, muze tragedije v grški mitologiji. Ob okupaciji leta 1941 so Nemci vse to odstranili, tako da je gledališka hiša izgubila večji del svojega sijaja. Tega so ji po drugi svetovni vojni deloma povrnili in tu še vedno domujejo ptujski gledališčniki, ki s svojimi predstavami navdušujejo doma in v tujini.

Orfejev spomenik in tržnica 

Pred mestnim stolpom stoji veličasten (pet metrov visok in 1,82 metra širok) marmorni kip, ki so ga v spomin na Marka Valerija Vera, občinskega svetovalca, sodnika in župana Poetovie, postavili v 2. stoletju. V ta simbol mesta Ptuj so kamnoseki vklesali prizore iz mita o Orfeju, zato se ga je oprijelo ime Orfejev spomenik, ki velja že od 16. stoletja za arheološko in zgodovinsko posebnost. Poleg Orfeja so na njem tudi portreti Venere, Adonisa, Plutona, Proserpine, Merkurja, Herakleja, ki rešuje Evridiko, ter več bajeslovnih živali. V srednjem veku so nagrobnik uporabljali za sramotilni steber in v spodnji del zabili železne obroče za vklepanje, pri tem pa so poškodovali napis. Orfejevemu spomeniku mnogi Ptujčani še danes radi rečejo kar »pranger«.

»Orfejev spomenik s tedanjo kovinsko streho in ograjo prikazuje tudi ena od štirih razglednic, ki so nekaj posebnega, saj so bile namensko izdane za udeležence 50. shoda nemških filologov in šolnikov v Gradcu, ki so 1. oktobra 1909 z vlakom pripotovali na ekskurzijo na Ptuj. Na prostoru za pisanje na naslovni strani so razglednice imele natisnjeno besedilo v latinskem jeziku »Poetovio dicit vobis Romana salutem« (Ptuj vam izreka rimski pozdrav), s katerim je udeležence ekskurzije na železniški postaji pozdravil tudi ptujski župan Josef Ornig. Ptuj je zanje pripravil tako imenovani Dan filologov, v okviru katerega je bil najpomembnejši dogodek ogled prvega mitreja, svetišča Mitre, boga sonca, luči in resnice, na Spodnji Hajdini, kamor so se udeleženci peljali s 36 kočijami in enim avtomobilom. Poleg Orfejevega spomenika dve razglednici prikazujeta prav izkopavanje prvega mitreja in pogled na urejeno nahajališče, zaščiteno z lopo na mestu najdbe, četrta pa del imenitno okrašene nožnice rimskega meča,« pojasnjuje Franc Golob, ki je tudi zagnan zbiralec razglednic (teh ima že več kot 1400, med katerimi sta tudi obe objavljeni razglednici), znamk, žigov ter mineralov in fosilov. Na osnovi svojega obsežnega zbirateljskega gradiva, ki je nastajalo skoraj šestdeset let, je doslej pripravil 85 razstav, od tega 15 s področja filatelije, 27 s pomočjo starih razglednic ter 43 s predstavitvijo mineralov in fosilov; poleg tega je objavil 45 strokovnih člankov in imel več predavanj. Za svoje prizadevno zbirateljsko delo je prejel oljenko Mestne občine Ptuj in Zoisovo priznanje Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

Na razglednici iz leta 1935 vidimo ptujsko tržnico pod proštijsko cerkvijo sv. Jurija (s čebulasto streho mestnega stolpa v ozadju), ki so jo tri leta prej uredili na mestu nekdanje Male kasarne, in nekaj sosednjih hiš. Te so porušili že po letu 1905, a so se dela zaradi prve svetovne vojne zavlekla, tako da so se branjevke s Slovenskega trga sem preselile šele v času Kraljevine Jugoslavije. Tržni prostor so dokončno uredili po načrtih študentov arhitekta Jožeta Plečnika, o čemer pričajo ornamentirana betonska ograja, svetilke, stopnišče, ki vodi na tržnico s Slomškove ulice, in pokrite trgovine. Na obrobju so zasadili tudi okrasna drevesa (cigarovce), ki jih je letošnjega januarja prejšnji župan Miran Senčar kljub nasprotovanju številnih Ptujčanov dal podreti ter se lotil korenite prenove donedavnega tržnega v prireditveni prostor. Zaradi tega nekulturnega posega je skupaj z mnogimi someščani ogorčen tudi naš sobesednik, saj bodo s tem uničili pomembno ptujsko arhitekturno dediščino.

Boris Dolničar


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media