Drevo kleše, da ohrani spomine nanj

Prosti čas | dec. '19

V zadnjih dvajsetih letih je imel Marijan Vodnik, diplomirani arhitekt, doma in v tujini več kot 640 samostojnih in skupinskih razstav svojih lesenih skulptur. Vsako leto decembra ga prosijo, ali bi lahko razstavili njegove lesene jaslice, ki vzbujajo veliko občudovanja. Največje imajo kar 118 figur, izklesanih iz enega kosa, pri čemer je bila orehova korenina, iz katere jih je izdelal, težka več kot tisoč kilogramov, jaslice pa tehtajo okrog 80 kilogramov. Zato je zdaj pravi trenutek, da spoznamo mojstra, ki neutrudno kleše v les, ustvarja vedno unikatne skulpture, se ne ponavlja, jih poimenuje z zanimivimi imeni (Dobrota, Preživetje, Najdene poti, Vezi rodov, Enakopravnost, Povezanost, Skupni tek ...), a jih ne prodaja, ampak ohranja zase v razstavnih prostorih svoje hiše, kamor prihaja veliko ljudi, da vidijo to izjemno lepoto.

Ljubezen do lesa se je začela že v otroštvu, saj je do leta 1965 živel v Kamniku in odraščal ob rezbarstvu. Njegov stric Maks Bergant je bil kamniški podobar, ki se je ukvarjal tudi z restavratorstvom in pozlatarstvom, kar je bil včasih čislan poklic. »Čeprav smo živeli v centru mesta, sem smel oditi na takratni skrajni rob mesta ob Kamniški Bistrici, kjer so živele moje tete. Tam je bil moj svet. Zdaj bi se zdelo, da sem živel divje življenje, bos od prvih pomladnih dni do prvega snega. Tu sem doživel prvi stik z neokrnjeno naravo in drevesi.« Dogodek, ki je v njegovem življenju z lesom pomenil prav poseben začetek, je bilo darilo samostanskega patra, ki je rezljal les. »To je bil nožiček, izdelan iz stare kose, s kratkim rezilom in udobnim ročem, ki me spremlja še zdaj. S tem nožičem mi je les podal možnost pobegniti od obveznosti vsakdana v poseben svet, ki je še danes samo moj svet počitka.« Kasneje je v Bergantovi delavnici spoznal, kaj lahko naredi, če poleg nožička uporablja še dleto in bat, in to so postala ter ostala edina orodja, ki jih uporablja. »Nobene žage, nobenega stroja ali drugih pomagal nimam pri svojem delu. Ugotovil sem, da je to nasilje nad lesom, saj je živ organizem, ki lahko živi več tisoč let, čeprav je drevo posekano.« Znanje pa mu je prišlo prav, ko je svoji deklici (potem ženi) izdelal čudovite okraske za lase ali broške in verižice, ker kot študent ni imel denarja za darila. Tudi poročno darilo je nastalo tako. Kasneje, ko je gradil hišo in jo je bilo treba opremiti s številnimi uporabnimi malenkostmi, je vse naredil sam. Po upokojitvi pa je še intenzivneje začel klesati velike skulpture iz lesa, hotel je narediti nekakšno formo vivo na vrtu pred hišo, a je čez čas ugotovil, da jim škodi onesnaženo ozračje, pa jih je prestavil v hišo, kjer ima galerijo.

Premišljevanja o drevesu

Misel (povešavi jesen)

Marijan Vodnik ima do dreves svojstven odnos. »Drevo je edini živ organizem v naravi, ki za svoje preživetje ne ubija. Drevo raste iz zemlje v nebo. Drevesa nas starostno krepko presegajo. Zame so neizmeren vir energije, dano jim je evidentirati dogajanja v svoji okolici, zato so zmožnosti njihovih sporočil neizmerne. Vesel sem, da nobenega drevesa nisem posekal za namen klesanja, vedno pa klešem z namenom, da ohranim spomin nanj.« Že velikokrat se mu je zgodilo, da so ga obiskali ljudje s prošnjo, da bi iz njihovega več stoletij starega drevesa, ki se je preveč razraslo, pa so ga morali posekati, ali se je posušilo, nekaj izklesal, da bi ohranili spomine. Nočejo ga razsekati ali pokuriti, ker so čustveno navezani nanj. »Ljudje sicer vedo, da svojih izpovedi ne tržim, ogromno pa jim pomeni, da jim izpolnim željo. Tako imam na željo Zavoda za spomeniško varstvo ohranjen spomin na jablano, ki je rasla v Vrbi, ko je tam živel Prešeren, in tudi hruško, ki jo je na Finžgarjevem domu posadil njegov oče. V muzeju pa hranijo slike mojih stvaritev.« Na gozdarskem oddelku v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri si lahko ogledate njegovo razmišljanje o odnosu drevesa do človeka; v preddverju hotela na Debelem rtiču boste zagledali skulpturo veselih obrazov otrok, ki so prvič prišli na morje, istočasno pa so spomin na črni bor, ki mu je morje spodjedlo korenine, a je vse življenje gledal na naše odprto morje.

Srce krščanstva (oreh)

Vklesanih ima več kot sedemdeset vrst različnih lesov, od najtršega drena, »ki mi je podaril vsaj 400 let svojega življenja,« ponosno pove, »do najmehkejšega kavkaškega oreška, v katerem je shranjen bes narave v Arboretumu Volčji Potok. Ko klešem v drevo svojo idejo, sem svoboden, ko jo izpolnim. Največji užitek in najuspešnejši dvogovor pa je takrat, ko v kos debla klešem pripoved drevesa. Nič ga ne popravljam, ne spreminjam, le sledim mu. Svoja doživetja vedno skušam gledalcem opisati tako, da so moje misli napisane kot podaljšek akrostiha naslova moje skulpture, na primer – Igra: Igra razodene naše človeško poslanstvo / Govor je samo pripomoček izpovedi / Rodili smo se, da uživamo, ustrežemo ali trpimo / Ali smo uspešni igralci, nam razodene življenje.« Da bi bile skulpture še lepše, jih premaže le s čebeljim voskom. »Ugotovil sem, da je to najlepši in najboljši premaz za les. Stopljen vosek v terpentinu so uporabljali že naši predniki, in ko les premažemo ter postavimo na sonce, se ta vpije v les, terpentin pa izhlapi. S premazom se lesu vrnejo barve življenja iz časa pred izsušitvijo. Vosek omogoči ob tipanju čutenje različnih lesov, onemogoči pa napad škodljivcev.«

Znanje deli in prenaša drugim

Leta 2000 so ga v Trzinu povabili na Florijanov sejem in vprašali, ali bi svoje znanje delil z drugimi. Obljubil jim je, da bo prišel vsak teden za dve uri brezplačno, če bodo zagotovili ustrezen prostor za srečanja. »Vedno sem menil, da moramo svoja znanja podariti brezplačno, če želimo, da se bodo nadaljevala.« Toliko ljudi se je prijavilo na delavnice, da so morali najti večji prostor, in dobili so učilnico tehničnega pouka na tamkajšnji šoli. V devetnajstih letih, kolikor je poučeval, se je prijavilo 180 udeležencev. S prijatelji iz Solkana je prenesel svoje znanje tudi v mestece Sutrio v Italiji, kjer so ustanovili celo rezbarsko šolo. Brezplačne delavnice je imel tudi v Veržeju in Ljubljani v Narodni galeriji tako za odrasle kot otroke, priložnostno pa še zdaj širi znanje na predstavitvah po vsej Sloveniji. Uspelo mu je doseči uveljavitev poklica rezbar, ki vsebuje vsa znanja nekdanjih podobarjev. »Pri tem mi je pomagala nekdanja direktorica lesarske šole in kasnejša goriška podžupanja. Vsi, ki izkazujejo ustrezna znanja in to želijo, si lahko pridobijo dosmrtni rezbarski certifikat.«

Vodnik je evidentiral tudi slovenske izdelovalce jaslic že pred ustanovitvijo Društva jasličarjev Slovenije. To je povezano z njegovim pogledom na rojstvo, saj pravi: »Rojstvo je zame vedno dogodek začetka življenja. Ne da se ga nadomestiti z ničimer. Svojih razmišljanj o rojstvu v božičnih dneh imam med 40 in 50.« Letošnjega decembra bodo njegove jaslice na razstavah v Vipavskem Križu, na Sveti gori pri Novi Gorici, v Zgornji Kungoti, Jurkloštru, Vojniku, Svetem Križu v Poljanski dolini, Veržeju, Prevaljah, Sveti Trojici, Dobrni, Cerkljah na Gorenjskem, Gornjem Gradu, Radečah ter v starem in novem domu starejših občanov v Domžalah.

V Cerknem je na željo prebivalcev pripravil delavnico, kjer jih je učil izdelave njihovih avtohtonih mask lavfarjev iz lipovega lesa, ker so se domačini bali, da se bo po smrti njihovega zadnjega izdelovalca teh mask znanje izgubilo. »Delavnice so bile zelo uspešne, zdaj maske izdeluje več generacij Cerkničanov, kar me zelo veseli.« Napisal je tudi knjigi Jesenova šepetanja in 66 mojih razmišljanj v lesu, opremljeni sta s fotografijami njegovih skulptur. Originale pa lahko vidite le na njegovem domu. Pa bi bilo lepo, če bi dobil zanje poseben prostor v kateri od bližnjih galerij. Ne le znanja, tudi lepoto je treba širiti.

Neva Brun


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media