Zimske radosti neke mladosti
Tudi na saneh se lahko drsa.
To je zgodba otrok iz ene same vasi pod Snežnikom, zgodba o pristnem otroškem veselju, ki ga ni pokvarilo pomanjkanje opreme in pripomočkov – nasprotno, še podžgalo je ustvarjalnost in iznajdljivost, ki sta tisto prvo nadomestili. Le kaj je botrovalo temu, da so v eni sami vasi razvili več tipov doma izdelanih drsalk in celo organizirali smučarska tekmovanja? Nedvomno najprej naravne danosti.
Koseze so obcestna vas, ki leži severno od toka reke Reke, ki je do regulacije struge poplavljala (po domače jo imenujemo Velika voda, verjetno prav zaradi omenjenih pojavov), in na ilovnatih plasteh, ki posledično zadržujejo vodo. Tako je nekoč območje, imenovano Podrčije, vsako zimo zamrznilo in ustvarilo naravno drsališče, segajoče skoraj do sosednje vasi.
Prvi poskusi drsanja na ledu so bili zelo preprosti – le podrsavanje s čevlji po ledu. Če so bili čevlji podkovani in z žeblji, je šlo toliko hitreje. Iz tega se je razvila prav posebna disciplina – drsanje na zalet, ki je med fanti vzbudilo tekmovalni duh, saj je bilo drsanje na splošno moška domena; tekmovali so, kdo bo dlje pridrsal. Glede tekmovališč niso bili izbirčni, v poštev so prišli tudi dolgi jarki med njivami, ki so prvi zamrznili in služili tudi za preizkus trdnosti ledu.
Drsanje na sankah
Verjetno najbolj nenavadna oblika, ki je na mestnih drsališčih ne bomo nikoli srečali, je drsanje na sankah. Tudi sama sem sankanje na ledu preizkusila v otroštvu. Neko zimo je reka Reka zaledenela in preizkušali smo led na predelu, imenovanem Pri Korenu, ki je bil še bolj znan kot poletno kopališče, kamor so prihajali na kopanje tudi iz Ilirske Bistrice. Podrčije so bile namreč sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja meliorirane, zato tam drsanje ni bilo več mogoče.
Hokej na ledu - kdor ni imel drsalk, je bil pač v čevljih
Ker pa so sani na ravnem bolj statična oprema, so potrebovale dodatni pripomoček – par šil za odrivanje. Šilo je bila krajša palica, v katero je bil zabit žebljiček brez glavice, ki so ga zašilili. Seveda so bile prve sanke domače izdelave, in sicer iz deščic, imele pa so nekaj, česar kupljene niso imele – zavore.
Šilo je služilo za odrivanje tudi pri drsanju s prvimi doma izdelanimi drsalkami. To so bile deščice oziroma ploščki z usnjenim pasom, ki si si jih nataknil na noge kot natikače. Na podplatu sta bili napeljani dve vzporedni žički. Šilo je držal drsalec med nogama, v višino mu je segalo do brade in služilo mu je tudi za zaviranje.
Naslednji tip so predstavljale drsalke iz lesene osnove, ki je v preseku tvorila narobe obrnjen trikotnik. Spodnji vogal trikotnika je bil obdan z žico ali pločevino, za pričvrstitev na nogo pa je drsalka imela pasek ali dva z zaponko. Iz žice so domiselni Koseščani razvili celo dva tipa drsalk – iz debelejše ali tanjše žice so oblikovali dve vzporedni rezilci, ki so si jih na noge pritrdili z vrvico.
Edine, ki so se v vasi ohranile do današnjih dni, so »montažne« drsalke, ki so pravzaprav že prave industrijske drsalke, le da niso s čevlji v enem kosu – rezila je treba pričvrstiti na čevelj. Prvi so jih dobili mesarjevi otroci – Pucovi. Njihov sedanji lastnik Stojan Jagodnik je ugotovil, da najbolje stojijo na zelo starih čevljih, takšnih, ki imajo podplat iz večslojnega usnja.
