Velikokrat je bilo "treba potrpeti"
Sto žensk, prebivalk v domovih za starejše, je sodelovalo v raziskavi o svojem intimnem in spolnem življenju. Čeprav so jih zaznamovale enake politične razmere in družbene okoliščine, so njihove izkušnje zelo različne.
Sociolog profesor doktor Ivan Bernik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani že vrsto leto raziskuje področje človekove spolnosti. O sociologiji spolnosti še vedno predava na dodiplomskem in podiplomskem študiju. Po upokojitvi se je lotil raziskovanja spolnega življenja žensk, rojenih pred drugo svetovno vojno, med njo in tik po njej. Gre za generacijo, ki je odraščala, se poročala in si ustvarjala družine v drugi polovici preteklega stoletja, v času socializma in pred spolno revolucijo. »To je generacija, ki odhaja, zato so njihova pričevanja o tem, kako so doživljali spolnost v svojem mladostniškem, zrelem in danes starejšem obdobju, zelo pomembna. Ljudje danes živijo dlje, so v boljšem zdravstvenem stanju, zato predvidevamo, da so dalj časa spolno aktivni,« pravi dr. Bernik. Za raziskavo se je odločil, ko je ugotovil, da sociološke raziskave na starejši generaciji o tem vprašanju še nimamo in da je pravzaprav zadnja priložnost, da o tem kaj izvemo.
Za potrebe raziskave je opravil poglobljene intervjuje s stotimi ženskami, starejšimi od 70 let, najstarejša jih je štela 99. In četudi je pričakoval podobne odgovore, saj gre za generacijo z mnogimi skupnimi značilnostmi, se je izkazalo precej drugače. »Ljudje smo tako kot na drugih področjih tudi na področju spolnosti zelo različni in posebni. Pričakujemo, da je starejša generacija bolj ukalupljena, ker so bila pravila strožja. Vendar to ne drži. Razlike med njihovimi izkušnjami so velike,« pravi. Nekaj skupnega pa vendarle imajo, velika večina žensk je bila na spolno življenje zelo slabo pripravljena, informacij o spolnosti skoraj ni bilo, v zakonu so se znašle, kot so vedele in znale, njihovi partnerji oziroma možje niso bili nič na boljšem.
O tem se ni govorilo
Brez izjeme je mogoče reči, da je bila ta generacija žensk s spolnostjo in nasploh z lastnim telesom slabo seznanjena, »o tem se ni govorilo«. Le malokatera je sploh kaj vedela o menstruaciji, ki je bila za večino precejšen šok in strah. Če vemo, da gre za čas, ko v trgovinah skoraj ni bilo na voljo higienskih vložkov, pretežni del stanovanj pa ni imel kopalnic, mnoga niti svojih stranišč ne, je težava razumljiva. Največ so o menstruaciji izvedele od starejših tet, nekatere od sosede, ki je prej opazila stisko dekletca kot mama, ali pa od vrstnic. Od mater praviloma ničesar. Glede spolnosti so vedele bolj ali manj le to, da gre za nekaj, o čemer se ne govori, za nekaj prepovedanega, ki je skoraj vedno povezano z neželeno nosečnostjo. Kontracepcije niso poznale, vedele pa so, da so ženske, ki so si neporočene privoščile spolnost, v skupnosti na slabem glasu.
Zato tudi ne čudi ugotovitev, da so imele ženske v večini prvi spolni odnos šele v zakonu ali tik pred poroko z moškim, za katerega so že vedele, da bo postal njihov mož. Pri izbiri partnerja pa je odločilno vlogo igrala ljubezen oziroma zaljubljenost, čeprav so nekatere priznale, da so bile pri izbiri tudi preudarne in so bodočega zakonca ocenjevale tudi z vidika, ali bo dobro skrbel za družino. Starši na njihovo izbiro praviloma niso imeli več nobenega vpliva.
Nezaželeni otroci so bili v času po vojni hudo breme in stigma za mater. Nekoliko na boljšem so bile ženske v mestih ali tiste, ki so se preselile z vasi, ki so imele službo in s tem samostojnost. Za službe ni bilo težav, dekleta z vasi so bila po večini skromna in delavna, mnoge tudi zelo bistre, splošne družbene razmere so bile naklonjene izobraževanju, kar je ženskam prineslo napredovanje na delovnem mestu in tako večjo neodvisnost. To je bil čas, ko se je že govorilo o enakopravnosti, gradili so vrtce in šole, skrb za zdravje otrok je bila zelo pomembna, zato so tudi samohranilke lažje preživele. Priznale pa so, da so si z otrokom težje našle novega partnerja. Mnoge ženske so zato ostale samske, so pa imele spolne partnerje, nekatere so jih zamenjale tudi več.
Ženske so raziskovalcu priznale, da so v času njihove spolne aktivnosti še veljala precej stroga moralna načela, kar je za poročene pomenilo en spolni partner za vse življenje. Seveda so tudi med njimi razlike, nekatere so imele večje število spolnih partnerjev, a praviloma ne istočasno, temveč šele potem, ko so postale vdove ali so se ločile. Za vse pa je bila zvestoba zelo pomembna vrednota, varanja je bilo, kot trdijo, malo. Marsikatera je vedela, da mož skače čez plot, a prevarana žena veliko možnosti za ukrepanje ni imela, ločitve so bile zelo redke. Najpogostejši nasvet je bil, da »je treba potrpeti«, posebej kmečke ženske niso imele nobene druge možnosti.
So pa nekatere povedale, da so se svojim nezvestim možem kdaj tudi maščevale in skočile v tujo posteljo, in kot so priznale, so se ob tem počutile – odlično! Prav nezvestoba je bila po pripovedovanju anketirank huda bolečina v zvezi, ki je pogosto zelo zastrupila partnerski odnos.
Alkohol – najhujši sovražnik
Še hujši sovražnik pa je bil alkohol, ki ga je bilo v družinah zelo veliko. Če so ob nezvestobi še lahko zamižale in vztrajale v zakonu »predvsem zaradi otrok«, pa je bilo življenje z alkoholiki veliko hujše. Praviloma je bilo s pitjem povezano tudi nasilje vseh vrst, predvsem fizično. Za to so – tako kot danes – vedeli vsi, a vmešavati se ni hotel nihče. Ženske in otroci pa so trpeli. Prav pri alkoholu v družini se kaže med pričevalkami precejšnja razlika med tistimi z vasi in onimi, ki so živele v mestih. V mestih so se mnoge ženske osvobodile spon in zapovedi, ki so veljale v vaškem okolju, zato je bilo tudi ločitev več, čeprav so se zanjo odločale težko in zelo redko. Odšle so le, če je postalo res nevzdržno. Mnoge, ki so v zakonu prestale veliko hudega, se po ločitvi pogosto niso več poročale, še za nove spolne partnerje so se redkeje odločale. »Kar zamrznila sem,« je dejalo kar nekaj žensk. Če pa so se odločile in v svoje srce (ne pa nujno tudi v svoj dom) spustile novega moškega, pa so ga, kot priznavajo, izbirale zelo preudarno in bile praviloma s svojo izbiro zadovoljnejše. Posebno vdove so povedale, da so bile z novim partnerjem bolj sproščene in zadovoljnejše in so imele ljubeč in izpolnjujoč odnos.
Zaradi različnih nesoglasij, varanja, pijančevanja, nasilja – so se naučile živeti v zakonu, kjer sta partnerja v resnici živela drug mimo drugega, brez kakovostnih stikov. Na spolnost so pristajale, če in ko je partner to od njih zahteval.
Ničesar nismo vedele o svojem telesu
Na vprašanje, ali so kdaj doživele posilstvo, so nekatere priznale, da se je dogajalo tudi to, navadno je bil nasilnež nekdo iz okolice, a o tem niso nikoli spregovorile. O posilstvu v zakonu pa večina sploh ni znala odgovoriti oziroma niso razumele vprašanja. To, da mora žena možu v zakonu ustreči v spolnosti, ne glede na to, kako se sama ob tem počuti, je bilo za večino dejstvo, in četudi se je spolni odnos zgodil ob nasilju, tega niso razumele kot posilstvo. Izpolnjevanja »zakonskih dolžnosti« praviloma niso nikoli naravnost zavrnile, so pa uporabile bolj prefinjene metode. Nekatere so povedale, da so se tudi ob drugih oblikah nasilja znale postaviti zase, na kar so bile zelo ponosne.
Na vprašanja o odnosu do lastnega telesa ženske niso znale kaj veliko povedati, saj se o tem ni govorilo. Literature praktično ni bilo, s partnerji se o tem niso pogovarjale. Pa tudi moški so bili na spolnost slabo pripravljeni, bili so neprilagodljivi in niso bili pozorni do svojih družic. Spolnost v zakonu je praviloma potekala v temi in zvečer. Spolne odnose so imele pretežno na pobudo (ali zahtevo) partnerja, kar je seveda vplivalo tudi na užitek. Sicer pa pričakovanj glede užitkov v spolnosti sploh niso gojile. So pa bile med sogovornicami tudi takšne, ki so uživale v spolnosti in so imele redne in zadovoljujoče spolne odnose z istim partnerjem tudi dolgo v starost. In kot pravijo, jih je to zelo osrečevalo. Četudi so malo vedeli o spolnosti, so si nekateri znali narediti spolnost prijetno. In kot pravi Ivan Bernik, so mu ženske o tem pripovedovale s ponosom.
Tudi o pestrosti spolnih praks ženske niso kaj dosti vedele, te so prišle šele s seksualno revolucijo in iznajdbo kontracepcijske tabletke. Zato je presenetljivo, da so imeli pari v zakonu povprečno le dva, največ tri otroke, večje število otrok je bila prej izjema kot pravilo. Na vprašanje, kako so uravnavali načrtovanje družine, je večinoma sledil odgovor: »Tako sva se dogovorila.« To kaže na veliko odgovornost parov, ki so sami večinoma izhajali iz številčnejših, mnogi tudi iz zelo revnih družin.
Ivan Bernik priznava, da ga je presenetilo, da ima kar nekaj žensk, ki so sodelovale v raziskavi, še danes, v visoki starosti, partnerje in intimne zveze. Nekatere so v domovih skupaj z možem oziroma partnerjem, nekatere so ga našle v domu, spet druge imajo partnerja zunaj doma. In na to so, kot pravi, zelo ponosne. »Partnerstvo je tudi v starosti zelo pomembno, prav tako je pomembna intimnost v vseh svojih oblikah.«
Glede na to, da so bile domala vse sogovornice brez kakršne koli spolne vzgoje in ozaveščenosti, pa je zanimivo, da se tudi same kot matere s svojimi hčerami o teh vprašanjih skoraj niso pogovarjale. Navade, ki so jih prinesle iz svojih primarnih družin, so večinoma prenesle tudi v svoje družine. So pa same redno hodile h ginekologu, čeprav kontracepcije praviloma niso uporabljale. »To je prišlo kasneje,« je bil najpogostejši odgovor. Strinjale pa so se, da so kontracepcijske tabletke parom olajšale življenje, predvsem so v odnose prinesle več sproščenosti.
Delavne, uspešne in samozavestne generacije
»Veliko premalo vemo o tem, kaj je ta generacija ljudi, ki je v odhajanju, ustvarila. Po vojni so zgradili domovino, sami so si gradili hiše, vzgajali otroke, se izobraževali, pogosto ob delu. Sploh se ne zavedamo, kaj so te ženske ustvarile iz sebe. Večina je prišla s podeželja v mesto, iz nekega povsem drugega okolja, mnoge prestrašene, neizobražene. Ko pa so dobile službo in svoj denar, so se osamosvojile in pridobile samozavest. Z izobrazbo so se jim odpirali novi svetovi, mnoge so napredovale in dosegle zelo visoke položaje v službi in družbi. Občutek samozavesti so si ženske praviloma pridobivale v delovnem okolju, kjer so bile cenjene in tudi nagrajevane. Na svoje dosežke so bile zelo ponosne, posebno tiste, ki so izhajale iz revnejših vaških okolij in so se izobraževale. Mnogim so službe predstavljale varno okolje, kjer so se lahko potrjevale, kar jih je navdajalo s ponosom in samozavestjo tudi doma,« pravi Ivan Bernik.
Kljub temu so si nekoč pari, kot pripovedujejo ženske, znali vzeti pogosto čas zase in za spolnost, spolni odnosi so bili veliko pogostejši, kot so danes.
