Nadležna vprašanja
Za slovenske zmage
V razprave o državnem proračunu se poleg politikov radi vključujejo tudi podjetniki, še posebej glasni so predstavniki zbornic. Ti vztrajno ponavljajo, da je država skoraj sovražno nastrojena do podjetnikov, kar naj bi se kazalo v prevelikih stroških dela. Pa je to res? Poštena primerjava z razmerami v drugih državah evrskega območja nam pokaže, da je Slovenija v tem pogledu nekje v »zlati sredini«, pri čemer pa krepko zaostaja pri obremenitvi dobičkov in premoženja. Zakaj je tako, nikoli ne izvemo, kot tudi ne izvemo, zakaj moramo davkoplačevalci »solidarno« pokrivati zavožene gospodarske projekte in krpati luknje, ki so jih izkopali bankirji. O tem smo veliko slišali, težava je v tem, da do zdaj še ni prišlo do kaznovanja krivcev za naše težave.
V razpravah o prihodnjem razvoju države, zlasti v opoziciji, radi očitajo, da ni »vizije« in tudi ne »strukturnih reform«. Kaj naj bi ta vizija bila, še nismo slišali, razen zlajnane mantre o nujni privatizaciji vsega, kar je še ostalo državnega. Drži, da je treba na primer pokojninski sistem prilagoditi novim razmeram, še posebej zaradi dejstva, da se delež starejših povečuje in se mladi vse kasneje vključujejo na trg dela. Spremeniti bo treba tudi izobraževalni sistem in ga prilagoditi potrebam gospodarstva. Predvsem pa bo treba več denarja nameniti razvoju novih tehnologij, brez vlaganja v znanost se bomo izgubili v sivem povprečju držav, ki bolj kot za prihodnost skrbijo za obračunavanje s strahovi iz preteklosti.
V resnici se je tudi v Sloveniji veliko reči spremenilo na bolje, med drugim statistiki ugotavljajo, da imamo zelo solidno gospodarsko rast, zmanjšuje se tudi stopnja zadolženosti države. Drži, lahko bi bilo bolje, če bi državi uspelo preprečiti raznovrstnim goljufom sumljive »poslovne prakse«. Več bi morala država narediti pri odpravljanju revščine. Zares sramotno je, če so v državi, kjer znaša letni bruto družbeni proizvod na prebivalca 22.000 evrov, ljudje lačni. Tudi pri zagotavljanju oskrbe starejših je država zatajila, ne le da je premalo prostora v domovih za starejše, tudi predragi so za večino upokojencev.
V času, ko se ljudje pripravljamo na nove izzive v prihodnjem letu, bi bilo prav, da se ozremo okoli sebe in vidimo tudi tisto, kar običajno spregledamo. Namreč to, da so med nami tudi ljudje, ki jim je treba pomagati, taki, ki v življenju niso imeli pravih priložnosti in se komaj prebijajo iz meseca v mesec. Seveda imamo ustanove, ki so dolžne poskrbeti za najranljivejše skupine državljanov, vendar bo veliko bolj zaleglo, če bomo solidarni tudi med seboj.
V iztekajočem se letu smo velikokrat slišali, da smo na pomembnem razpotju, ko moramo poiskati pot, po kateri bomo šli. Dosedanje hlastanje po potrebnih in nepotrebnih dobrinah je namreč pripeljalo do tega, da je ogrožen naš obstoj. Zagovorniki nenehne rasti in povečevanja potrošnje so zastrupili ozračje, zmanjšujejo se zaloge pitne vode, krčijo se kmetijske površine. Zaradi nekakovostne hrane se povečuje število obolelih … V Sloveniji za zdaj teh težav ne občutimo v najbolj drastični obliki, zato pa lahko že zdaj sprejmemo prave odločitve, ki nam bodo pomagale v prihodnosti. Za začetek bi lahko obrzdali zasvojenost s potrošništvom, ki najbolj vzkipi v prednovoletnem času. Kopičenje dobrin samo po sebi še ne zagotavlja veselja in zadovoljstva, čeprav drži, da požrešnim nikoli ni dovolj. A se pogosto zgodi, da ostanejo ti ujetniki reklamnih trikov na koncu osamljeni in nezadovoljni. Sreče pač ni mogoče kupiti na policah supermarketov.
