Istrski sveti kamen v Krkavčah

Prosti čas | dec. '19

Vandramo po Sloveniji

Krkavški kamen

Če hočete pozimi na izlet čim dlje od snega in ledu, se je dobro podati v slovenski del Istre, v Šavrinska Brda, pač izbrati kakšen lep dan brez burje ali juga. Z dobrim cestnim zemljevidom se ne morete izgubiti v mreži starosvetnih vasic, vsaka cesta vas lahko pripelje tudi na morje, ki ga lahko ponekod uzrete v daljavi. Vendar ste prišli uživat v staro kmečko kulturno krajino, ki v tem času še rojeva zadnje jesenske plodove, tu in tam pa v njej že zadiši po pomladi.

Predlagani cilj? Vas Krkavče. Iz Kopra 17 kilometrov. Iz Portoroža gre cesta do kraja Dragonja (9 km) in nato po dolini reke Dragonje do Krkavč še 8 kilometrov. Krkavče so kraj, ki se je kot v objemu, kot v obrambo pred zavojevalci ali burjo strnil na enem od slikovitih šavrinskih grebenov. Je kot sestra drugim vasem v piranskem zaledju: Padni, Koštaboni, Pomjanu, Gažonu ... Seveda je novodobna slovenska gradbena vnema tudi tu pljusnila po okoliških gmajnah; tudi tu preti nevarnost, da bodo ta stara istrska selišča postala urbanistična sračja gnezda.

Pogled na vas s ceste, ki pelje z morske strani.

Vas, leta 1525 prvič zapisana kot Carcauec, po domače imenovana tudi Krkuče, je znamenita po trmasti zvestobi slovenščini in stoletnemu glagoljaštvu, bogoslužju v domačem jeziku in pisavi. Koprski škof je že leta 1691 ukazal krkavškemu župniku, naj v domačem jeziku ne piše več knjige krstov, porok in smrti, vendar so Krkavčani še leta 1866 pri strogem nadangelu Mihaelu, katerega cerkev stoji sredi vasi na živi apnenčevi skali, poslušali glagolsko mašo. V glagolici pisane listine iz 17. stoletja še hranijo v župnišču. Na tiste čase spominjajo tudi narodopisne zanimivosti, ki jih hranijo v nekaterih hišah ali kar na ulici ob zunanjih stenah teh hiš, kot so stara ognjišča, žrmlje, ročni žitni mlini, stope in pileštrine.

Še bolj na tiste čase – in tudi globoko nazaj v srednji vek – spominja tloris vasi. Z juga, z dovozne ceste, ki se dviga iz doline Dragonje, so Krkavče videti kot utrdba. Mrko potemnela zelena barva hišnih sten, zgrajenih iz flišnih kamnov, majhna okna, položne strehe, plitvi napušči ta vtis samo še krepijo. Ko pa te medse sprejmejo tri vaške ulice, ki se po vse ožjem zemeljskem pomolu nekoliko spuščajo v obliki obrnjene črke Y, te s svojimi slikovitimi ambienti očara duhovita arhitektonska zasnova Krkavč. Huda strnjenost hiš in gospodarskih objektov je že v svojem srednjeveškem zasnutku zahtevala enkratne gradbeniške in kamnoseške rešitve. Hiše imajo nepravilne tlorise, med njimi so ponekod mostovži, povsod pa naletite na zanimive stavbne člene, na erte, kamnite okvirje vrat in oken, konzolne dimnike in baladurje. Stavbe imajo sunkovite zamike, ulice in uličice se nenadno zožijo in širijo, vogali so posneti ... vse iz načel istrske soseske: vsi moramo živeti, bivati skupaj, sosed sosedu mora olajšati pot, nošnjo in vožnjo, sosed naj se ob vsakem sosedu počuti doma. Arhitektura Krkavč je šola dogovorov in složnosti v majhni vaški skupnosti, stoglava vas je istrski kulturni rezervat, v katerem bi se sodobniki imeli kaj naučiti, kako živeti drug z drugim.

»Kamen troglav«

Ta stanovanjska kultura sega daleč v zgodovino, gotovo še v čase, o katerih ni ohranjeno nobeno sporočilo, nobena listina. Morda še v čase znamenitega krkavškega kamna. Ta je po ljudskem izročilu imenovan tudi »kamen troglav«, ki ga najdemo 400 m jugozahodno od krkavškega pokopališča, in je največja skrivnost tega dela Šavrinskih Brd. Visok je 2,5 m. Od tega ga gleda 1,6 m iz tal. Na zahodni in vzhodni strani ima vklesana stilizirana reliefa človeškega obraza. Kamniti bitji imata okoli glav žarkovni kroni in razprostrte roke v molitvi ali darovanju. Malo verjetno je, da je bil to sramotilni kamen, kot domnevajo nekateri strokovnjaki, ki so med ljudmi raziskovali izročilo o njem. Bil pa je kamen mesto čaščenja sv. Vida in božiča, obiščete ga lahko torej prav na ta dan. Od kamna so na veliki šmaren krenile procesije na proščenje vse do župne cerkve. V novejšem času potekajo procesije le okoli vasi.

Koliko je star ta sveti kamen, od kdaj stoji na svojem mestu? Odgovora ni. Lahko je bil prinesen z bližnjega Gradišča, ki je arheološko najdišče iz prazgodovine in rimskih časov. Krščanstvo je svoje obrede le prilepilo na starejši kult tega kamna. Morda »troglav« v ljudskem imenu kaže, da so ga častili poganski Slovani, zakaj ime kaže tridelno indoevropsko božanstvo neba, tal in podzemlja. Pokončni, obsekani od vetra in dežja, od mnogih čiščenj razjedeni kamen je podoben keltskim megalitom ali faličnim simbolom, ki jih poznamo iz različnih starih civilizacij. Na svoje sedanje mesto je bil pripeljan, zakaj take kamnine ni v tej flišni okolici. Kdo ga je postavil? Kdaj? Brez konca se lahko sprašujemo o tem. S kakšnim razlogom? Je to nagrobnik? Mejnik? Znamenje davnega skrivnostnega dogodka? Kaj pomenita kroni na obeh reliefih? Avro ali perjanico okoli glave? Zakaj so roke dvignjene? Je to podoba malika ali prikazni? Neznanega sončnega boga? Dvojnosti božjega? Janusa?

Naj bo domišljiji odprta prosta pot, saj ste na izletu: ne sramujte se modne ezoterične ideje, da bi to bitje lahko bilo le ena od podob tako imenovanih vesoljcev, ki so vrisane ali vdolbene v številne stene ali stebre po svetu, najbližje v tisočerih podobah, vklesanih v stene v italijanski Val Camonici na južni strani njihovih Alp. Uganka je odprta: Krkavče, ki se zdijo v zavesti nekaterih priseljencev ob obali temen kraj na koncu sveta, so kot posebna sfera; sferična je vas tudi po obliki, saj je osamljeno razložena pod visokim nebom, upognjena navzdol k nizkim modroravnim obzorjem. Pravi kraj, kamor bi se vesoljec prišel poučit, kako lep in zdrav je modri planet. In če je ta vesoljec bil le človek iz naše prihodnosti (matematično je že dokazano, da bi bilo to mogoče), bi lahko prišel sem gor, v zemeljsko preteklost, kot v svoj izgubljeni raj. Raj, ki ga iščemo tudi v novem zmedenem mileniju. Čas je bog in bog je krožno gibanje: z njim vred se kar naprej vračamo na svoje izhodišče. Za nami ostajajo znamenja teh izhodišč, za katera pa ne vemo, zakaj so bila postavljena.

Morda je med temi znamenji tudi krkavški menhir. Morda ni. Morda je vanj vklesana modrost obstoja, morda ni. Nekaj pa je gotovo, nekaj lahko zaznamo takoj: modrost obstoja na Zemlji je vgrajena blizu krkavškega kamna v starem jedru sedanje vasi.

Besedilo in fotografiji: Željko Kozinc


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media