Ozrite se okoli sebe in prepoznajte Vide

dec. '19

Zadnje mesece v medijih prebiramo žalostne zgodbe ostarelih prebivalcev Slovenije, ki jih je življenje izvrglo na rob družbe, kjer živijo (in hirajo, mnogi tudi stradajo) za štirimi stenami svojih pogosto mrzlih, vlažnih, podirajočih se hiš in stanovanj. Čeprav so vse življenje delali, na stara leta nimajo sredstev za dostojno preživetje ali se preprosto ne znajdejo v svetu, ki se zanje vse prehitro vrti. Zanje po navadi vedo le poštarji, kakšen sosed, trgovka na vasi, včasih socialni delavci. Društvo Humanitarček iz Maribora odkriva njihove zgodbe in tako vse nas opozarja na stiske posameznikov ter spodbuja, da pogledamo okoli sebe in v svojem okolju prepoznamo ljudi, potrebne pomoči. Akcijo so poimenovali #projektVida, po prvi starejši gospe, ki so jo v društvu odkrili, a je žal umrla prej, preden je do nje prišla učinkovita pomoč. O tem, zakaj so se na tako poseben način lotili pomoči starostnikom, smo se pogovarjali z dvema aktivistoma tega humanitarnega društva. Dr. Ninna Kozorog je zdravnica, specialistka nevrologije, zaposlena v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor in predsednica društva Humanitarček.

V novembru ste pripravili »lunch pack« ali pakete toplega obroka, v katerih je ključek z družbenokritičnimi pesmimi ter izdelek starejšega človeka skupaj z njegovo zgodbo. Z desetimi evri, kolikor stane, ima ena oseba zagotovljene tri tople obroke. Ali vas je presenetilo, da ste tako hitro razprodali vseh tisoč paketkov?

Odziv je bil res velikanski. Sama vedno znova pravim, da smo majhno štajersko društvo, a me že nekaj let ljudje popravljajo, da smo vsaj srednje veliko. A še vedno vztrajam, da smo majhni – saj nas je le peščica, povečal pa se je obseg naših sledilcev. Ko smo snovali idejo o »lunch packih«, sem najprej mislila, da jih ponudimo samo sto, večja naklada je nato nastala predvsem zaradi izdelkov starostnikov ter albuma Ama Socialca in Tinkare Kovač. Na koncu jih bo še 2000 premalo.

Vaše društvo je najprej zbiralo pomoč za brezdomce, nato za družine v stiski, zdaj ste se usmerili k starejšim ljudem. Zakaj?

Še vedno ostaja naša prioriteta brezdomska »srenja«, saj z njimi delamo že desetletje, ravno tako kot s starostniki. Je pa res, da smo se odločili najprej za destigmatizacijo brezdomcev, zanje se nam zdi, da nam je v teh letih nekako uspelo – vsaj na Štajerskem. Ljudje jih jemljejo drugače. Skriti Božiček brezdomcem je ena najzanimivejših in najodmevnejših akcij v decembru.

Starostnike smo ves ta čas srečevali, jim pomagali po svojih močeh, a nekako nismo vedeli, kako jim pomagati še z destigmatizacijo. Zato smo začeli objavljati zgodbe. Za vsako zgodbo smo želeli pridobiti dovoljenje za objavo, kar pa je trajalo. Kar pa zadeva zbiranje pomoči, poskušamo pomagati čim več ljudem, odkar imamo zadnji dve leti in pol svoj portal Dobrodelko (http://www.humanitarcek.org/DOBRODELKO). Nismo izključujoči. Poleti smo ponudili roko marsikateri družini, kriznemu centru, materinskim domovom, kjer je zmanjkalo za potrebščine. Za vse želimo vedno natančno poznati razmere, preden jih vključimo, ter seveda točno vedeti, kaj res potrebujejo. Ravno to je naš namen, ciljna in ciljana pomoč: za Mimico na primer bundo št. 44. Ne čevljev št. 38 in ne starega lonca. Mimica potrebuje bundo, ki ji jo poskušamo najti.

Dejstvo, da ste se lotili zbiranja pomoči za anonimne starostnike, ki smo jih spoznavali v njihovih pretresljivih zgodbah, je res inovativen. Zakaj ste se odločili za tak pristop?

Starostniki za nas niso anonimni, le v javnosti njihova imena niso znana. Ne zbiramo pa samo pomoči zanje, z zgodbami, ki jih objavljamo, želimo ljudi predvsem zbuditi, jim pokazati, kaj vse se lahko skriva za gubami gospe, ki komaj vleče vrečke iz trgovine, ali pa v gospodu, ki brska po smeteh. Z resničnimi zgodbami želimo ljudi spomniti, da so starostniki okrog nas, treba pa je prenehati samo obsojati in gledati stran. Ne nazadnje – tudi mi smo jim vsak dan bližje.  

Zakaj nočete izdati imen ljudi, ki nastopajo v teh zgodbah, in tudi ne tistih, ki jim sicer pomagate?

Prihajam iz zdravstva, kjer je GDPR (varstvo osebnih podatkov, op. ur.) pomemben, ravno tako pa je pomembno zaupanje med bolnikom in zdravnikom. Zato nam je bilo nekako logično, da ne želimo z objavami še dodatno prispevati k stigmi. Kajti revščina je še vedno stigma. Kaj pa smo naredili, če uredimo nekomu življenje, nato pa celotni Sloveniji povemo, da jo je na primer oče zlorabljal. Tako samo še poglobimo propad. Ko smo začeli izvajati akcijo #pletemsSrcem v Galeriji kreativnih, kamor vabimo vse na »pletilne urice in čvek« brez obveze, so se ravno zaradi te anonimnosti upali pokazati, se družiti. Saj tam niso Milke debilke, niso Roze ... So to, kar smo mi. Ljudje, ki jih lahko spoznamo in spoznavamo.

Ali bom razkrila imena svojih bolnikov v službi? Ne! Torej je tudi odgovor na to vprašanje jasen. Razen če bodo to želeli sami.

Govoriva o ljudeh, ki si sami ne zmorejo, pogosto pa tudi ne znajo pomagati, ker sta jih prehitela čas in razvoj. Ne potrebujejo vedno le materialne, pač pa tudi druge oblike pomoči, kar je morda včasih še težje. Kako jim torej pomagate, glede na to, da denarja zanje ne zbirate?

Vedro jupola, metla, sesalec in velik lonec golaža pa kakšna križanka. Tako bi lahko strnili našo pomoč. Pomagamo jim z akcijami – počistiti, obrezati drevje, živo mejo, jim urediti tople obroke, zamenjati staro ročko za prho, končno popraviti puščajočo pipo, zašiti strgana oblačila … Predvsem pa jim dajemo občutek, da so še vedno potrebni, pomembni, predvsem pa jim poskušamo najti način vključevanja v družbo. Da gredo na primer v knjižnico, na upokojenska srečanja …

Ob domala vsaki zgodbi pa zapišete, da ste imeli precej težav z navezovanjem prvih stikov. Kako naj se pri tem znajde nekdo, ki nima potrebnih veščin, želi pa pomagati?

Če želiš iskreno pomagati, ne bo težav s časom, ne boš se jezil, ker boš začel v ponedeljek in ne boš mogel že v sredo na Facebooku objaviti novice o svoji pomoči. Ko usvojimo to, da mora biti pomoč dostojna in dostojanstvena, ni težav. Predvsem pa vsem polagamo na srce – ne podarjaj tega, česar ne bi podaril nekomu iz svoje bližine. Že na tak način bomo marsikdaj zavrgli plesnivo čokolado, ne bomo pa je podarili nekomu, ki je pač lačen.

Z akcijo odpirate aktualno vprašanje starejših ljudi, ki se več ne znajdejo v sodobni družbi, zakonodaji, še v vsakodnevnih opravilih ne. S hitrim napredkom bo teh ljudi vse več. Kako jih sploh opaziti?

Enostavno. Odpreti oči, ne obsojati, pomagati. Sama vedno rečem, poskušajte v vsakem starostniku videti svoje starše, svoje ljube ... In bo že veliko.

Ljudi iz vaših zgodb poleg zelo nizkih prejemkov zaznamujejo še najrazličnejše stigme, dolgoletno družinsko nasilje, alkohol, spolne in druge zlorabe. Gre za ljudi, ki so bili rojeni sredi preteklega stoletja, torej še v socializmu, ko naj bi bilo za večino vendarle preskrbljeno. Kje in kako so se izgubili?

Izgubili so se v revščini, nekatere pa vse to spremlja še od mladosti. Ženske so bile velikokrat »samo« gospodinje, podrejene moški družbi. Veliko je bilo nasilja, zlorab, incesta. Vse te stvari se dogajajo še danes, ne zatiskajmo si oči, da tega ni. Lahko le upamo, da je tega manj. To je bila stigma, a to ne pomeni, da ljudi ne zaznamuje. Pa alkohol je pogosto rdeča nit vseh teh tegob. Se pa bojim, da vse to ni povezano samo s starejšimi, temveč žal tudi s tistimi, ki so danes še »mladi«.

Zaradi zaostrenih gospodarskih in družbenih razmer ter vse bolj odtujene in individualizirane družbe bo med starejšimi vse več bolnih, revnih, osamljenih, za katere nihče več ne bo imel časa. Bodo odvisni le še od humanitarcev?

Ne vemo, kaj bo, nihče ni jasnoviden. Iskreno pa upam(o), da bo več pomoči od znancev, sosedov in ljudi okrog nas kot pa od humanitarcev. Ne nazadnje je bistveno manj vsiljiva in vsiljena pomoč nekoga, ki nam je blizu. Je pa utopično pričakovati, da za vse obstajajo sistemske rešitve, zato sama bolj upam na širše družbene spremembe.

Vaše akcije še niso končane. Do 13. januarja zbirate rabljene nogavice. Kaj je namen tega zbiranja in kaj še načrtujete?

Akcija zbiranja nogavic ni podaljšek akcije #projektVida, ampak ločena akcija pod imenom ROK(ovanje), ki poteka v spomin na tragično preminulega mladega humanitarca Roka Černica. Je poklon njegovi dobrodelnosti in spominu nanj z zbiranjem nogavic za brezdomce. Sam #projektVida je tako kot vsi naši projekti zasnovan trajnostno, dolgoročno. Naloge na portalu Dobrodelko so odprte 356 dni v letu, ljudje lahko pomagajo kadar koli. Prvega decembra smo ponovno začeli obdarjati tako starostnike kot tudi brezdomce v okviru akcije 30 dni za 30 srčnih dejanj, po novem letu pa pripravljamo portal #projektVida, kje bomo poskusili strniti korake za pomoč starostnikom z vso dokumentacijo in formularji za pridobitev varstvenega dodatka, oprostitve plačila RTV-prispevka in še mnogo drugega. Tam bo možnost tudi postavljati vprašanja socialnemu delavcu, zdravnikom in drugim. Gre za idejo, da na enem mestu nekako ponudimo korake vsakemu, ki pride v stik s svojo Vido.

Kako pa bi vaše ideje in akcije razširili po vsej Sloveniji?

Mi pravimo, da so se akcije že razširile. Vsaj kar zadeva prodajno akcijo 30 dni za 30 srčnih dejanj in zdaj #projektVida. Akcije vedno najdejo prave ljudi in pravi ljudi njih, ko za to dozori čas in so za to zreli tudi ljudje.

 Prijateljska mreža pomaga

Mišel Ristov je socialni delavec, zaposlen v UKC Maribor, enako delo opravlja tudi v Humanitarčku, kjer ima največ dela zaradi birokratskih pravil. Je tudi glasbenik, raper, znan pod umetniškim imenom Amo Socialec. Skupaj z glasbenico Tinkaro Kovač sta uglasbila socialno bedo starostnikov na albumu #projektVida. 

Od kod ideja, da ponudite paketke, in s kakšno mislijo ste pisali glasbo?

Z »lunch packi« smo hoteli narediti nekaj drugačnega, ker je celoten projekt osredotočen na starostnike, ki so lačni. Na ta način smo hoteli pritegniti kar največ ljudi in jih spodbuditi, da prispevajo za tople obroke in začnejo razmišljati o tem, da so poleg nas tudi ljudje, ki so lačni in si toplega obroka ne morejo privoščiti. Z glasbo, ki jo ustvarjam, se vedno lotevam aktualne problematike sveta, v katerem živim. Ker okoli sebe vidim ogromno starejših ljudi, ki životarijo in so pahnjeni v revščino, je bilo besedilo že na dosegu. Nato je padla ideja, da vse skupaj zapakiramo v paket in ponudimo ljudem na način, da se tega problema zavedo.

Kateri so najpogostejši problemi ljudi, ki jih odkrijete?

Kot vsi socialni delavci se na žalost tudi sam veliko preveč ukvarjam z administrativnimi zadevami. Pri starejših ljudeh ni nič drugače, potrebujejo pa našo pomoč in prav je, da jim znamo te zadeve razložiti. Največkrat je komu treba pomagati pri urejanju dodatka za pomoč in postrežbo, varstvenega dodatka in drugih pravic iz javnih transferjev. Morda se komu zdijo vse te stvari enostavne in samoumevne, a presenečeni bi bili, koliko je ljudi, ki tega ne znajo in jim ni nikoli nihče pri tem pomagal in niti ne vedo, kje začeti. Najdejo se tudi taki, ki si želijo pomoči, pa ne vedo, na koga se obrniti.

Kako jim pomagate in na katere težave pri tem naletite?

Administrativne zadeve na srečo rešujemo že rutinsko, se pa nekateri zakoni spreminjajo tako hitro, da nismo sami nikoli v celoti pripravljeni na spremembe, ki sledijo. Ko je na primer letos stopil v veljavo zakon o osebni asistenci, je bilo na papirju videti vse idealno, v praksi pa je vse skupaj na koncu padlo na dve osebi, ki rešujeta na tisoče vlog za vso Slovenijo, da ne omenjam potovanja vlog od centra za socialno delo do Skupnosti centrov za socialno delo, komisije, uporabnika in nazaj na center za socialno delo. To je samo eden izmed zapletov in človek, ki plava v tem sistemu, hitro ugotovi, da številnim organom ni povsem jasna njihova vloga, vedo samo to, da jo morajo opraviti.

In v tem sistemu se izgubijo predvsem starejši. Kaj je njihov največji problem? Ali so to nizka pokojnina, bolezen, družinske razmere, razne stigme, ki se jih držijo, vzgoja, socialno okolje, prehiter tehnološki napredek?

Lahko so to posamezna vprašanja ali kombinacija dveh, treh ali celo več. Nizka pokojnina je zagotovo primarni problem, ki posledično vpliva tudi na slabše prehranjevanje, slabšanje zdravja … Tehnološka izolacija starejše generacije je tudi velik problem. V zadnjih dvajsetih letih se je informacijski svet tako spremenil, da ga s tistim iz devetdesetih sploh ni več mogoče primerjati. Danes je vse na internetu. Še vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (socialna pomoč, otroški dodatek, štipendija, varstveni dodatek ...) ni več mogoče dobiti v nekaterih lokalnih papirnicah. Za starejše, ki niso nikoli delali z računalnikom, je to tehnološka diskriminacija.

Večina ljudi, s katerimi se srečujete v projektu Vida, bi najbrž potrebovala nastanitev v domovih, kjer prostora primanjkuje, njihovi dohodki pa so nizki, da bi pokrili druge oblike pomoči. Kaj socialni delavci sploh lahko storite?

V bistvu bi potrebovali postelje v domovih ali možnost vključitve v negovalne bolnišnice, če bi te pri nas dejansko obstajale, ali pa možnost oskrbe v domačem okolju ob zadostni vključenosti negovalcev ali pomoči na domu. Odvisno od posameznika, kaj bi bilo zanj najbolj sprejemljivo. Za marsikoga seveda končna institucionalizacija ni idealen razplet, a na žalost je pri nas tako slabo poskrbljeno za starostnike, da je to edini ukrep, ki zajema vse navedene storitve. Žal pa v zadnjih desetih letih ni bilo na tem področju narejenega ničesar, zato domovi pokajo po šivih, od socialnih služb pa se pričakuje, da bodo čudežno našle prosta mesta v domovih. In tako socialni delavci bijemo boje z mlini na veter.

Kaj svetujete starejšim ljudem, ki še lahko skrbijo zase? Kako naj se pripravijo, ko omagajo, ko pride bolezen?

Ravno zato, ker so razni instituti pomoči na domu tako zelo omejeni, koncesionarji pa ponujajo pomoč največ štiri ure dnevno, zaradi pomanjkanja ljudi so čakalne dobe v nekaterih občinah celo daljše več kot mesec dni, so domovi za starejše največkrat edina možnost, kjer dobijo ljudje polno oskrbo. Zato je smiselno vložiti vlogo čim prej in se uvrstiti vsaj na čakalne liste, da bo vlogo mogoče ob potrebi aktivirati. Dobro je tudi, da skušajo starejši čim več spraševati mlajše, ki so vešči dela z internetom, da jim pomagajo pri urejanju najrazličnejših oblik pomoči, ki pripada marsikaterim, pa tega sploh ne vedo. Včasih je dovolj že informacija. In treba je ohranjati in razvijati prijateljsko mrežo. Morda bo posamezniku na ta način kdo priskočil na pomoč, pa četudi ga samo zapelje v trgovino, da si nakupi potrebne reči.

Jožica Hribar


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media