Čebelji med, sladilo in zdravilo

Dobro počutje | dec. '19

Čebelji med je bil pred stoletji v naših krajih skoraj edino sladilo. Sladkor iz trsa je sicer izum davnih Perzijcev in dobro znan v antiki, a se je v srednjem veku na evropskih tleh izgubil in je v praktično uporabo kot sladkor iz pese spet prišel šele ob koncu 1. stoletja. Še danes pa je med edino povsem naravno in nepredelano sladilo.

Sladkor je bil vedno zelo drag in celo po drugi svetovni vojni ga sprva ni bilo veliko. Na primer moja mama je morala dati kar 5 kilogramov fižola za pol kilograma sladkorja. Danes je povsem drugače: sladkorja je v izobilju in v srednji Evropi posameznik poje kar 36 kilogramov sladkorja in samo kilogram in 400 gramov meda na leto. Marsikdo pa se ne zaveda, da beli oziroma rafinirani sladkor povzroča zdravstvene težave predvsem zato, ker ga pretirano uživamo, saj je skrit tudi v marsikaterem izdelku. Po drugi strani pa ima čebelji med ali strd, kot smo ga včasih poimenovali z lepo slovensko besedo, izpričane zdravilne učinke.

Med so poznali in uporabljali že pred približno 15 tisoč leti, zato z gotovostjo trdimo, da spada med prva sladka živila. Menda so začeli načrtno čebelariti pred 4 tisoč leti v Egiptu in na Kreti. Na začetku novega veka, v 16. stoletju, so naši predniki na slovenskih tleh postali eni vodilnih čebelarjev v tedanji monarhiji. Anton Janša pa je bil uradni čebelar na cesarskem Dunaju ter je svoje široko vedenje o čebelarstvu in pomenu meda za človeka po nalogu cesarice Marije Terezije širil po celotnem imperiju.

Zakaj je med tako zdravilen? 

Vsebuje kar okoli 80 odstotkov pretežno grozdnega in sadnega sladkorja, nekaj je tudi trsnega sladkorja in maltoze. Od 15 do 20 odstotkov je vode. Vse drugo so organske spojine, aminokisline in acetilholin, ki pomirja in preprečuje pozabljanje. Med ima tudi vitamine in minerale. V njem so vitamini skupine B, in sicer B1, B2, B3, B5, B6, B9, B12, in holin, inozitol ter vitamini A, D, E, K in C. Vsebuje tudi karotenoidne in flavonoidne snovi ter encime, hormone in protibakterijske in aromatične snovi. Nekaj je tudi organskih sadnih kislin: jabolčne, citronske, maslene, jantarjeve in drugih.

Od mineralov je največ kalija, železa, bakra, mangana, fosforja, silicija, magnezija in natrija, v sledovih so tudi jod, selen, cink, krom in bor. Protibakterijsko delovanje naj bi bilo posledica sicer zelo majhnih količin vodikovega peroksida. Ta nastaja s pomočjo encima glukooksidaza, ki razkužuje, ter glukonske kisline, ki je antibiotik in deluje predvsem na celice v ustih, žrelu in dihalnih poteh, bakterijam odteguje vodo in jih dobesedno zakrkne. Zlasti pri temnem medu je med aminokislinami tudi prolin, ki pomaga pri zdravljenju ateroskleroze.

Vsebnost hranilnih snovi v medu se spreminja glede na ber, čebeljo pašo. Čebele v primerjavi z vsemi drugimi žuželkami selektivno nabirajo cvetni prah, prav zato lahko ločimo na primer kostanjev, ajdov, lipov, cvetni med in druge. Vsak izmed njih ima poleg splošnih lastnosti nekatere še bolj poudarjene lastnosti, zato so posamezne vrste meda še bolj primerne za zdravljenje na primer dihal, vnetij grla in podobno. Pri zdravljenju z medom ga je dobro kombinirati z jedmi, ki imajo vitamin C, torej z agrumi, pa tudi s peteršiljem, papriko in paradižnikom. Pri vnetih mandljih, kašlju in prehladih je dobro uživati sirup iz čebule in meda ter piti lipov čaj z medom.

Za hrano in zdravje

Med je domače zdravilo za odrgnine. Zdravimo jih z mazilom, narejenim iz 9 delov meda in enega dela naribanega hrena. Med s hrenom je priporočljiv tudi za astmatike, ki pa ga morajo uživati vsak večer. Za opekline je dober obkladek z medom, proti gnojnim mozoljem pa je mešanica ene čajne žličke meda in 30 kapljic tinkture iz ameriškega slamnika. Med koristi tudi pri lepoti: odpravlja bledičnost, lišaje, luskavico, pege in ječmen pod očesom, zmanjšuje gube na obrazu in zdravi kraste.

Med so od nekdaj uporabljali v ljudskem zdravilstvu. V Beli krajini so zdravili otekle bezgavke na vratu; bolniku so okrog vratu privezali v platno zavito zmes meda in majarona, zdrobljenega v prah. Enako so storili tudi pri podplutbah ob udarninah. Nekoč so za zdravljenje gnojnih bul zmešali po dve žlici meda in mleka, dobro premešali in namazali prizadeto mesto. Če je nekdo izgubil glas, so mu pripravili zmes meda, zdrobljenega gorčičnega semena in surovega masla. Zoper kašelj in bolezni v prsih so naredili napitek iz kuhanega vina, meda, vinske rutice in timijana. Pri pljučnici so skuhali pest pšeničnih otrobov in tri pesti pljučnika, tekočino ohladili in prelili s ¾ litra piva in ¼ litra meda. To so precedili in uživali po tri žlice na dan. Zdravilna in krepčilna pijača, ki menda tudi izdatno odžeja, pa je skuhan ječmen na vodi, ohlajen in izdatno oslajen z medom.

Ni treba posebej navajati, komu vse je med koristen, saj je za vse ljudi. Dobro pa je vedeti, da mora biti hladno pretočen in od enega čebelarja. Industrijski med, če ga lahko tako imenujemo, pa je mešan in z vseh vetrov, zato je po kakovosti slabši. Med uničujejo svetloba, vročina in daljše hranjenje. 

Kanček znanosti

Nemški znanstvenik Büdingen je leta 1925 odkril, da grozdni sladkor v medu pomaga iz telesa odplavljati strupe. Podobno je nekaj let pozneje ugotovil tudi drugi nemški znanstvenik Schwab, da med odstranjuje tudi hromeče in živčne strupe, ki se vežejo na presnovo grozdnega sladkorja v medu in izgubijo svojo strupenost. Če so toksične snovi topne v vodi, se brez presnove izločijo prek ledvic v seč. Toksini, topni v maščobah, kot na primer tisti, ki so sprožili medeno afero, pa se morajo v procesu razstrupljevanja najprej predelati v jetrih. Tam se pod vplivom presnovnih encimov spremenijo v netoksične snovi in naposled izločijo prek ledvic ali žolča v črevesje in naprej prek blata.

Zdaj pa krona vsega. Za dobro presnovno delovanje jeter potrebujemo poleg beljakovinske hrane še vitamine, minerale in dobre sladkorje. Prav med pa ima vse našteto: poleg fruktoze in glukoze tudi še veliko aminokislin, mineralov, vitaminov, organskih kislin, flavonoidov, fenolov, encimov in še veliko drugih snovi, zelo pomembnih za jetra. Med bi torej morali uživati, da bi se lažje razstrupili.

Medeni kočevski panjički

Potrebujemo: pol kg piškotnih drobtin, 30 dag medu, 20 dag masla, 2 žlici kakava, 1 dl ruma, med za nadev, po en piškot za podlago za vsak panjiček, nekaj belega sladkorja za posip.

Priprava: Zmešamo drobtine, med, maslo, kakav in rum in naredimo kroglico, ki jo damo v model (lahko tudi v kozarček za žgane pijače). V maso naredimo s prstom »luknjico« in vanjo nalijemo med. Na vrh položimo piškot. Obrnemo model in dobimo panjiček. Potrosimo s sladkorjem za posip.

Recept Justine Rauh, DPŽ Kočevske

Med v ljudskem izročilu

Medeno potico so ob veliki noči jedli kmetje, meščani in plemstvo. Kmetje so še v 19. stoletju za božič in veliko noč pripravljali medene potice in poseben medeni kruh, poprtnik. Z medom sta nadevani tudi šentlenartska gubanica iz okolice Čedada in ziljska ajdova pogača ali hedovec s Koroškega. Porabski Slovenci so na sveti večer jedli rezance z orehi makom in medom. V Prekmurju so se obdarovali z medom v glinenih posodah. Ko so posode vračali, so vanje natrosili zvrhano mero žitnega zrnja, kar naj bi darovalcu prineslo srečo in blagoslov. V Rožu na Koroškem gredo na tri svete večere v čebelnjak poslušat, kako bučijo čebele. Če bučijo na božični večer, bo dobra spomladanska paša; če bučijo na silvestrovo, bo dobra poletna paša; če pa bučijo na svete tri kralje, bo izdatna ajdova paša.

Marija Merljak, univ. dipl. inž. živ. teh.


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media